Nedelja, 28. 12. 2008
zoranp
Pri projektu »3Ma« imamo seveda opraviti z ne ravno vsakdanjim triom brenkal. Med glasbili morda še najbolje poznamo koro, pa tudi oud nam v resnici ni tuj, malo bolj neobičajna pa je morda valiha, ki pa smo jo spet v zadnjih desetletjih na tem radiu kar nekajkrat poslušali, redkeje pa tudi na domačih koncertih. (v celoti!)
* Priznam, v izhodišču sem še vedno skeptičen do projektov, v katerih praviloma producenti evro-ameriškega porekla poskušajo cepiti na isto deblo raznorodne glasbene kulture ter pri tem računajo na kreativno-izvedbeno mojstrstvo vrhunskih glasbenikov, ki se dajo k temu nagovoriti. Ja, rezultati so – če je produkcija vsaj povprečno poštena in poznavalska - praviloma izvedbeno atraktivni, privlačni v svoji neposredni pojavnosti, a začasni, prehodni, brez trajnega učinka. Le redko pa ponudijo tudi kak glasbeni presežek: nekaj novega, prav v okviru takšne neobičajne naveze proizvedenega, iz sinteze različnega v drugače nemogočo razsežnost izvedenega, k svežim, še ne preizkušenim praksam vodečega.
Zato so bila tudi moja prva poslušanja tega albuma rezervirana; a morda že v izhodišču manj, ker sta v tej navezi sodelovala dva, ki ju zelo cenim po njunem lastnem delu, in ki sta se v preteklosti že uspešno preizkusila v multikulturnih sodelovanjih. To sta seveda nesporno prvi med malgaškimi mojstri igranja na valiho Rajery in izjemen mojster igranja na koro Ballake Sissoko. Drissa El Maloumija, maroškega virtuoza na oudu, do te plošče nisem dobro poznal. Vendar so že omenjena prva poslušanja najprej jasno pokazala, da je El Maloumi vsaj dostojen partner prej omenjenima. Naslednja pa tudi, da imajo vsi trije, ko zaigrajo skupaj, pokazati še mnogo več, ko so do tega sodelovanja pokazali v svojem matičnem okolju. »3Ma« je v tem smislu album presežkov. Je izdelek tiste vrste, ki takoj in brez sprenevedanja, pa tudi brez nekih stranskih pretenzij, pokaže na tisto, zaradi česar je nastal: glasba teh mojstrov je že davno prej ušla svoji etnični določenosti, zdaj pa je dobila priložnost, da lastnemu izstopu doda še veličastno sintezo; sintezo, ki jo je geografsko sicer mogoče zelo preprosto umestiti – to postori že sam naslov albuma: Madagaskar, Mali, Maroko. A se potem zelo hitro izkaže, da prav ta umestitev tokrat sploh ni bistvena. »3Ma« so seveda mnogo več, kot geografski in kulturni lok, ki povezuje skrajna Severozahod in Jugovzhod Afrike v eno. Skupaj so ustvarili povsem nov trans etnični in s tem trans kontinentalen izdelek, ki brez dodatnih pojasnil funkcionira sam zase. Potrebuje samo neobremenjeno poslušanje. Zato je to eden zanimivejših albumov s področja t.im. »svetovnih godb« v iztekajočem se letu!
Nekaj besed o izvajalcih: Rajeryja imajo sonarodnjaki za enega najpomembnejših današnjih virtuozov na nacionalnem malgaškem glasbilu valiha. Pričel je davno, s 15 leti, in je samouk, ki ga je to glasbilo prednikov privlačilo od otroštva. Kot samouk je bil odprt za vse različne glasbene tradicije na otoku, na ta način pa je razvil lastno avtorsko poetiko, ki ni zavezana zgolj posameznemu etničnemu izročilu. Prav ta svoj pristop je učinkovito demonstriral, ko je ustanovil orkester, v katerem je igralo 23 solistov z valiho z izvorno različnim etnično tradicionalnim ozadjem. Sicer pa Rajery nastopa sam, vodil lastne skupine, doma pa je ustanovil tudi šolo, v kateri z otroci z ulice deli svoje glasbeno znanje.
Ballake Sissoko je rojen griot, sin igralca na koro, ki je svojo glasbeno kariero pričel s 13 leti v Ensemble Instrumental du Mali. Pozneje je zapustil ta pomemben malijski državni orkester, da bi se pridružil legendarni griotki, pevki Kandia-ji Kouyaté (izg. kandiji kujaté). Leta 1999 pa je pričel z mednarodno solistično kariero, in predvsem od takrat ga poznamo po številnih sodelovanjih in snemanjih z znanimi zahodno afriškimi glasbeniki, pa tudi z tistimi, ki prihajajo iz drugih kulturnih okolij, kot sta npr. Škot Ross Daly in Iranec Kayvan Cheminari. V tem smislu zanj projekt »3Ma« ni prvi korak v takšna večkulturna druženja.
Driss El Maloumi je rojen v Agadirju v Maroku in se je prav tako od malega učil obvladovanja igre na oud (izg. ud) s poslušanjem največjih tradicionalnih mojstrov. Razvil je lasten stil, odprt tudi do drugih vplivov, zato je po svojem prihodu na mednarodno prizorišče zlahka vstopal v sodelovanja z izvajalci baročne glasbe, z jazzisti in z etno glasbeniki iz drugih okolij.
Pri projektu »3Ma« imamo seveda opraviti z ne ravno vsakdanjim triom brenkal. Med glasbili morda še najbolje poznamo koro, pa tudi oud nam v resnici ni tuj, malo bolj neobičajna pa je morda valiha, ki pa smo jo spet v zadnjih desetletjih na tem radiu kar nekajkrat poslušali, redkeje pa tudi na domačih koncertih. Kora je seveda najbolj značilno glasbilo mandinške kulture, v (pod)saharski Afriki so jo dokazano poznali in igrali že v 15. stoletju, izvorno je imela 21 strun, in bila je instrument, rezerviran za kasto griotov. V zadnjih desetletjih pa se je tudi kora spreminjala, predvsem, kar se tiče števila strun, uglasitve in načina izdelave, pa tudi s poskusi elektrifikacije (ozvočitve), ipd. Oud je seveda sorodnik in sopotnik lutnje, poznan po vsem arabskem in v različicah tudi širše muslimanskem svetu. Običajno ima deset dvojnih in eno basovsko struno. Njegovo resonančno telo pa ima lahko spet različne izvedenke. Valiho bi lahko opisali kot neke vrste ležeče citre, izdelane iz bambusa. Sama oblika glasbila in način njegove izdelave se razlikujeta od predela do predela Madagaskarja, pa tudi število strun je različno, običajno pa jih im od 16. do 24.. Prav po tej plati se lahko najbolj neposredno primerja s koro.
Projekt »3Ma« je pričel nastajati na pobudo Michela De Bocka, lastnika in producenta belgijske založbe Contre-Jour, ki je leta 2006 slišal vse tri mojster igrati na festivalu Timitar v Agadirju. Vsebinsko se je v pretežni meri izoblikoval ob dveh srečanjih glasbenikov: med 18. in 23. decembrom 2006 in med 1. in 9. marcem 2007, ko so se v Atananarivu na Madagaskarju tudi odločili za izbor skladb, ki so jih nato med 12. in 15. marcem istega leta posneli v studiu na Reunionu. Seveda je potem sledilo še »friziranje« posnetkov v studio v Belgiji, kjer so 11 studijskim skladbam dodali še dodatek, koncerni zaključek albuma, posnet v Jemnu. Album je nato izšel v začetku letošnjega leta.
»3Ma« je album, ki ga bomo zagotovo poslušali tudi v prihodnjih letih. Album, ki bi ga bilo po navdušenih poročilih z redkih promocijskih koncertov v tem letu nadvse zanimivo slišati tudi v živo, verjetno izvedbeno dograjenega in repertoarno razširjenega. Kar pa se nam menda obeta šele, pa vendar le zgodaj jeseni prihodnje leto, ko se bodo mojstri spet zbrali in se odpravili na skupno koncertno pot. Menda tudi v Ljubljano!
Do takrat pa z albuma »3Ma« vse, kar se da spraviti v okvir te oddaje. Kar pomeni, da boste lahko po uvodnem hitu »Anfass« prisluhnili še vsem preostalim skladbam, ki so skupno delo trojice, ker bomo izpustili tri, ki so solistične predstavitve posameznega izmed sodelujočih ter hkrati njegovega glasbila. Vaša ušesa čaka kar osem briljantnih koščkov sinteze treh afriških glasbenih kultur ter zaključni dodatni posnetek, ki je nastal med njihovim koncertom v francoskem kulturnem centru v Sani v Jemnu.
pripravil Zoran Pistotnik
Komentarji
komentiraj >>