Ponedeljek, 29. 12. 2008
BIGor
Igor Bašin- BIGor recenzira rockerski vihar iz 'dežele tam spodaj', bend Snowman in plato The Horse, The Rat And The Swan ... (v celoti!)
* Britanski in ameriški rockovski sceni so avstralske sestre in bratje že več kot dobrih trideset let za petami. Čeprav se vedno znova obračajo po navdih k Ameriki in Veliki Britaniji in se zatečejo v te kraje celo z namenom zamenjati mesto domovanja, ostaja večina avstralskih izvajalcev izvirno prepoznavna s svojo surovostjo, robustnostjo in podivjanostjo. Od poznih šestdesetih let naprej, sploh pa od Radio Birdman se zdi, da vsaka nova generacija izrodi nekaj gromkih imen.
Med aktualna imena sodi skupina Snowman iz oddaljenega in izoliranega Pertha, kjer se je skupaj zbobnala multietnično shizofrena banda. Zasedbo Snowman sestavljajo Islandka Olga, Indonezijec Aditya, Italijan Ross in Britanec Joe. Ne glede na pisano poreklo članov zasedbe, ki je zagotovo pridodalo nekaj svojega TNT mešanici, je njihova godba umazana z avstralskim prahom in zamaščena s kengurujevo krvjo.
Skupina je širšo pozornost globalnega alternativnega sveta privlekla letos z drugim albumom The Horse, The Rat and The Swan, ki ga lahko prištejemo v serijo izdaj obujanja nekega zvoka. Snowman ustvarjajo hrupni, ostri, razuzdan alter-rock, ki se razteza od neomajanih Birthday Party do urbane glasbene fluktuacije v New Yorku živečega Avstralca Foetus. Če so s prvencem pred dvema letoma še tipali in iskali svojo glasbeno srž ter se naslonili na rockovsko-surfovske atribute, so z novim, drugim albumom pokazali veliko bolj zrel, dorečen glasbeni izraz. V zvočno zmes še vedno vpletajo prizvoke surfa, ki pa se razgubijo in razpršijo v napetih skladbah. Čeprav se plošča začne zelo udarno, kot da nas napadajo Cramps in Cop Shoot Cop skupaj, se že kmalu po uvodnih minutah zgodi preobrat k bolj umirjenim sferam, kar pa nikakor ne naredi njihove glasbe lahkotnejše. Vsaka skladba je težka, vali se kot grozeča skala. Vrhunec pa plošča doseče proti koncu albuma v dvodelni skladbi The Horse. Ko se že zazdi, da je zvočni eksperiment urbanega minimalizma zataval v grozljivo nočno moro, skladba eksplodira in ponazori moč in silovitost tega avstralskega kvarteta, ki ustvarja hrupne zvočne kulise, pri katerih bi se jim pridružili še ostareli Sonic Youth.
Snowman so raziskujoči in iščejo svoj glasbeni jezik. Po zelo zaokroženem albumu, ki se zaključi v neskončni atmosferičnosti, se porodi občutek pričakovanja novega tribalnega meteroita, ki zna še slediti v naslednjem letu ali dveh.
pripravil Igor Bašin- BIGor
Komentarji
komentiraj >>