Vsaj v dveh rečeh je imel tovariš Josif Visarionovič Džugašvili Stalin prav. Prva zadeva plače: Bolj ko so dohodki v državi izenačeni, več je pogojev za razumevanje in srečo med prebivalstvom. O tem verjetno ni kakšnega posebnega dvoma. Človek mora biti zapufan do konca, drobni obrtnik, od rente živeči malomeščan ali pa borzni mešetar, da bi pomislil na nasprotno tezo. Druga reč zahteva malce razlage. V neki slavni, pa danes prejkone pozabljeni polemiki, ki se je vlekla skoz vso prvo polovico...
Vsaj v dveh rečeh je imel tovariš Josif Visarionovič Džugašvili Stalin prav. Prva zadeva plače: Bolj ko so dohodki v državi izenačeni, več je pogojev za razumevanje in srečo med prebivalstvom. O tem verjetno ni kakšnega posebnega dvoma. Človek mora biti zapufan do konca, drobni obrtnik, od rente živeči malomeščan ali pa borzni mešetar, da bi pomislil na nasprotno tezo. Druga reč zahteva malce razlage. V neki slavni, pa danes prejkone pozabljeni polemiki, ki se je vlekla skoz vso prvo polovico tridesetih let dvajsetega stoletja, sta se tovariš Stalin in tovariš Lev Davidovič Bronštejn Trocki – tedaj že dežurni krivec za vseh hudo – rada prerekala o socialni demokraciji. O stari travmi komunizma torej. Tovariš Trocki je zatrjeval, da socialni demokrati ne morejo biti fašisti, tovariš Stalin pa mu je močno oporekal, češ seveda, moj najdražji sovražnik – tudi socialni demokrati so lahko fašisti, boš že videl! Tovarišu Trockemu tega ni bilo dano videti, ker mu je tovariš Stalin prej zahrbtno zapičil cepin v glavo. Toda za hip se je zazdelo, kot da je tovariš Stalin v momentu lucidnosti nekoč bral in študiral Roso Luxemburg.
Čez dobrih štirinajst dni bo minilo natanko devetdeset let, odkar sta Rosa Luxemburg in Karl Liebknecht prva na lastni koži občutila, da so tudi socialni demokrati lahko fašisti – tisti, ki razprejo vrata totalitarnemu režimu; tisti, ki izdajo revolucijo; tisti, ki se zaljubijo v vojno, v vsakršne kredite in v banke; tisti, ki radi legitimirajo sami sebe; tisti, ki socialno demokracijo iz levičarske stranke čez noč spremenijo v stranko kapitala; tisti navsezadnje, ki radi pobijajo komuniste in druge levičarje. Žalostnim dogodkom v Berlinu januarja leta 1919 se bomo kmalu posvetili posebej. V današnji poslanici nas prej zanima, kaj se z razmerjem med socialno demokracijo in fašizmom pripeti devet desetletij kasneje v domačih logih. Kolikor lahko lokalne razmere sploh še ločimo od globalnih, ugotavljamo, da imajo kljub imperialni logiki nekaj čudaških posebnosti.
Ena največjih smešnic v minulem letu je bil medijski konstrukt, ki je zlahka prešel v vsakdanjo rabo: »Voliti moramo levico!«, »Naj nas zdaj vodijo levi, dovolj imamo desnice!« In nekoliko kasneje: »Zmagal je levi trojček,« in podobno. Bolj ko je bilo kazno, da na Slovenskem ni ne duha ne sluha o kakšni organizirani levici, več je bilo v občilih govora o njej. In še preden je petelin trikrat zapel, že se je pokazalo, česa je zmožna zmagovalna domnevna levica. Pustimo ob strani banalnosti, kot so dogodivščine z večnim Dimitrijem, tem »zapletenim intelektualcem«, kot si v svojo obrambo pravi sam. Pustimo vnemar nesrečno trivialnost, kot je meja s Hrvaško. Kot pristaši teze, po kateri so simbolne geste za realno politiko velikokrat pomembnejše od njenih realističnih bedarij, si raje oglejmo poglavje iz najnovejše retorike vladajoče ideologije. Če bi bili živeli v času »novih družbenih gibanj«, recimo, bi bili naslednje premierjeve besede vzeli pod analitičen drobnogled, tako pa so šle strašljivo mimo. Zato vsaj poslušajmo pozorno, kar je Borut Pahor izjavil v razgovoru za Televizijo Slovenija 22. decembra 2008. Ni treba, da so povedi poudarjene nevemkako dramatično, pa zaslutimo, za kakšno frazo gre. In bolj ko te besede govorijo o presenetljivem, novem času, času krize, bolj zvenijo znano in staro:
[...] Za politiko bo v prihodnjem letu zelo pomembno, da bo znala izbrati ključne probleme. Gospodarske in finančne razmere bodo gotovo v fokusu naše pozornosti, potem bo verjetno treba razplesti zadeve s sosednjo Hrvaško, zato da bi se lahko v celoti posvetili gospodarski krizi [...] Mi imamo v bistvu opraviti s prestrukturiranjem gospodarstva, podobno kot leta 1991 [...] Država ima jasno zavedanje, da je poklicana, da pomaga. Kar je bilo še predlani psovka, zdaj postaja neko novo pravilo [...] Na pameten način bomo ohranjali socialni mir. Socialni mir bi lahko ohranjali tudi tako, da bi denar davkoplačevalcev metali v vrečo brez dna. [...] Ni nam treba posebej govoriti, v kakšnih stiskah se bodo prihodnje leto našli ljudje. Mi jim bomo pomagali, kolikor se le da, in ohranjali socialni mir. Ampak za to morajo ljudje najprej videti pri nas, da smo se pripravljeni odreči nekemu udobju in ugodju. Videli boste, da bomo tu doslednejši, kakor javnost pričakuje [...] Ne bo več delitve na naše in vaše. Če mi v letu 2009 ne bomo držali skupaj in bo na eni točki razpadel konsenz, boste videli – imeli bomo repliko Grčije, Francije in še nekaterih drugih držav, kjer je ta solidarnost skupnosti popustila, kjer je vsak človek mislil, da je nemočen pred sistemom in je šel na cesto.«
Z novim letom smo torej spet tam, kjer ni muh. Spet – kot že leta 1991 – ne bo plebiscita o tem, kakšen družbeni sistem si pravzaprav želimo. Recesija je v rokah amaterjev, ki – že dokazano – niso razumeli niti koncesije niti secesije, ampak so raje živeli virtualno zgodbo o uspehu: Nekdanji Janševi oblastniki zdaj v slogu »revolucionarne desnice« besedičijo o položaju delavskega razreda v recesiji; novi oblastniki pozivajo k solidarnosti, enotnosti in k splošnemu razumevanju težkega položaja. Če beremo oboje skupaj, dobimo – na videz – podobo skesanega, zaskrbljenega in odgovornega subjekta iz političnega razreda, ki pa mu je v resnici za krizo prav malo mar oziroma se z njo ukvarja samo toliko, kolikor prizadene njegovo lastno osebo.
Oziroma povejmo še z drugimi besedami: Kriza, ki jo je povzročilo prekrasno sožitje med divjimi, individualnimi kapitalisti in njihovimi podporniki (pa najsi bodo socialni demokrati, liberalci, nacionalisti ... saj je vseeno), je kritična predvsem zato, ker se vsi skupaj vedno znova bojijo neznanega. Kdor je sokriv in nenehno povroča neznano, ta se ga upravičeno lahko boji. Kogar neznano zgolj čaka, temu se ni česa bati. Več neznanega ko pride, več je tudi možnosti, da strah drugega postane iracionalen. Če se pred seksualnim aktom, za ilustracijo, s kom ali katero dogovorim za sado-mazohistično praktiko, potem je ta obema v užitek; če koga mučim brez poprejšnjega dogovora, potem ima oni vse razloge za strah.
Recesija ni nič drugega kot novo orodje proti zgodovinskemu spominu, z njim proti racionalnim razlagam reči, proti svobodi, če hočete. Recesija tudi ni nič novega. Za vse, ki živimo in mislimo historične bloke, je to zgolj in samo nadaljevanje krize, ki se je začela s prvim naftnim nelagodjem sredi sedemdesetih let. Recesija je posledica svetovno-sistemske napake, za katero naj odgovarjajo tisti, ki so vse prebivalstvo brez dileme priključili svetovnemu sistemu. Oziroma, kot se je slikovito izrazil dober prijatelj: Z veseljem sem solidaren s Pahorjevo vlado v krizi, če za začetek med državljane in državljanke vrže Bavčarjev denar. Imeni sta simptomatični – prvi je Bavčar, ki je članke v Tribuni svojčas vztrajno zaključeval s parolo »naj živi proletarska revolucija!«, potem pa postal brezobziren kapitalist, drugi je Pahor, nekoč burkaško zgrešeni kader zveze komunistov, ki nam po novem z izgovorom o krizi in pozivi k enotnosti veselo tlakuje avtocesto v fašizem. Srečno vožnjo v letu 2009 torej, prebivalstvo, pa dobro pazite, kajti vedno več ljudi prehiteva po desni!
»Terminal« je spisal Miha Zadnikar
Komentarji
komentiraj >> Re: Novoletna poslanica (premierni Terminal Mihe Zadnikarja)
NiJeČezRuskoFronto [12/01/2009]
Dobro, tovariš Miha, dobro. Tovariška kritika tokrat ni potrebna. Napišite še kaj!
odgovori >>