Torek, 6. 1. 2009
Pina Gabrijan
Pina Gabrijan recenzira novi album japonskega elektro pop dvojca Denki Groove, ki je povil ploščo po osmih letih čakanja ... (v celoti!)
* Pred mnogimi leti sta se v japonskem mestu Shizuoka našla Fumitoshi Ishino in Masanori Taki, ki sta se ob tej priložnosti preimenovala v Takkya Ishina in Pierra Takija ter sta od takrat naprej znana kot Denki Groove, kar lahko prevajajmo kot 'elektronski groove'. Ker se vse je to zgodilo v davnem letu 1989, to pomeni, da so njunega otročiča z letošnjim letom zapustili najstniški mozolji in puhaste dlačice ter da gre pričakovati omilitev adolescentskih skrajnosti. Napoved tega prehoda pa je prinesel lani pri Ki/oon Records izdan album 'J-Pop', na katerega smo aktivno čakali skoraj celo desetletje.
Izraz J-Pop je okrajšava za Japanese Pop, kar je skovanka japonskih medijev, da razlikujejo domače od tujih pop izvajalcev. Založba Ki/oon Records pa je eden izmed odcepov megalomanske Sony Music Entertainment (Japan) in pod njenim pokroviteljstvom je dejansko izšla večina izdelkov Denki Groove. Še enega od odcepov Sony Music Entertainment (Japan), in sicer Loopa, pa krmari sam Ishino. Pod pokroviteljstvom Loope so bili izdani številni Ishinovi samostojni izdelki, nekaj umotvorov Denki Groove, pa tudi vse kompilacije 'Wire'. Wire velja za največji japonski indoor techno dogodek, s katerim Ishino od leta 1999 naprej tamkajšnji publiki omogoča, da sliši na domačih tleh čim bolj interesantne tuje didžeje. Tako znotraj Denki Groove Ishino skrbi za glasbeno podlago, v Tákijevi domeni pa so poleg večine vokalnih vložkov tudi vizualije, ki predstavljajo enega izmed krucialnih elementov njunih nastopov v živo.
Prvi trije komadi z 'J-Popa' povedejo precej udarno v izdelek in v njihovi teksturi je najti višji odstotek sintetike kot v teksturah preostalih komadov, ki ponujajo več voljnosti. Vendar zato drugi polovici albuma res umanjka kak razturaški komad ali dva, ki bi pognal nekaj rdečine v njena in naša lica. Estetika komadov 'Ichigo-Musume' in 'Super Star' spominja precej na tisto na Ishinovem samostojnem albumu Titles iz leta 2004, vendar jima zato ne gre odrekati pozitivnega doprinosa k celotnemu izdelku. Ta pa je vseeno manjši kot pri komadih 'Kanpeki Ni Nakushite', 'Expo Hiroshima' ali 'Oscillator To Arpegio'.
Kot prvi singel po osmih letih od leta 1999 je izšla kičasta popevka 'Shonen Young', hkrati pa je bil to prvi singel z albuma 'J-Pop'. 'Shonen Young' je pristala tudi v filmu 'Gummi Chocolate Pine', ki temelji na avtobiografiji japonskega rock pevca Kenjija Otsukija. Kot drugi singel je na police prišel komad 'Mononoke Dance', ki je uporabljen kot otvoritvena skladba za priljubljeno TV-nadaljevanko 'Gegege Kitaro', ustvarjeno na podlagi stripa 'Hakaba Kitaro' legendarnega avtorja Shigera Mizukija.
Zvok albuma 'J-Pop' je v skladu z naslovom nekoliko bolj izčiščen in sofisticiran, tudi strukture so bolj urejene in skorajda brez anomaličnih izrastkov. »Denkigruverska« vizija J-Popa, torej. S tem sta se fanta poklonila estetiki, ki sta ji bila že ves čas zvesta. Zvesta na način, da jo vseskozi redefinirata v svoji nepredvidljivi maniri in jo s tem bogatita. Tako 'J-Pop' pomeni nekakšno demonstracijo, kaj bi pop lahko bil oziroma kaj bi pop 21. stoletja naj bil. Seveda je tukaj treba poudariti, da je na Japonskem situacija precej drugačna, saj izdelki Denki Groove suvereno prodirajo v mainstream in so zvesti sooblikovalci japonskega vsakdana. Vendar je treba poudariti še to, da žal 'J-Pop' zagotovo ne bo pustil tako globoke brazde v glasbeni zgodovini kot njegov predhodnik 'Voxxx'.
pripravila Pina Gabrijan
Komentarji
komentiraj >>