Sreda, 7. 1. 2009
primozv
Primož Vozelj recenzira prvenec srbskega alter rock tria Nežni Dalibor ... (v celoti!)
* Da je val mladih srbskih bendov pred časom pljusknil v eter Radia Študent ste najbrž že opazili. Ob stari gardi a la Rambo Amadeus in Darkwood Dub se je pred kratkim namreč pojavila še kopica mlajših izvajalcev, ki so z udeležbo na kompilacijskih ploščah pokukale na plano. Zajebantska »Šta treba maloj deci«, »Jutro če promeniti sve« ter »Zdravo, zdravo, zdravo« so tri plošče, ki so pokazale na velik potencial do takrat povsem neznanih srbskih pop in rock izvajalcev. Da bi bila slika še popolnejša so sedaj pobudo vzeli v roke še sami bendi, ki so po vrsti začeli izdajati samostojne albume. Petrol, Repetitor in danes obravnavani Nežni Dalibor, so vsi sodelovali na omenjenih kompilacijah in skoraj hkrati izdali prvence pri dobesedno odlični neodvisni založbi Odličan hrčak.
Dejstvo, da trenutno v Beogradu igra toliko dobrih bendov, je po drugi strani še očitneje pokazalo na bolj kot ne permanentno krizo drugje na območju nekdanje države, oziroma še posebej pri nas. Odgovoriti na vprašanje zakaj ravno Beograd in zakaj ravno zdaj, je zaenkrat na tem mestu nekoliko prezahtevno. Zanimiv indic pa je gotovo to, da vsa ta množica izvajalcev brez pomislekov prepeva v materinščini, medtem ko pri nas še vedno prepogosto poslušamo puhlice o ambicijah po uspehu na zahodu in angleščini kot neizogibnem sredstvu na tej poti.
Če sta prej omenjeni trojici Petrol in Repetitor, ki sta se pred kratkim obe odvrteli tudi v terminu Tolpe bumov, relativno mladi, je trojica Nežni Dalibor nekoliko starejša, saj v takšni in drugačni zasedbi igra že od 1995. Očitno navdušeni nad zvokom britanskega rocka iz osemdesetih, ki so ga definirali bendi kot so The Stone Roses, The Smiths, The Cure in nenazadnje U2, Nežni Dalibor danes bolj kot ne očitno reproducirajo magično formulo, ki je preverjeno delovala v nekem drugem času in prostoru. Pri tem, reprodukciji namreč, so sicer zelo, oziroma celo preveč uspešni, premalo prostora pa puščajo lastnemu avtorskemu pečatu. Vokalni ekshibicionizem v Morisseyevem stilu, je zgolj eden izmed množice očitnih vplivov, ki se jih Nežni Dalibor brezsramno poslužujejo.
Štirinajst skladb na ploščku je sicer odlično odigranih in sproduciranih. Bendu Nežni Dalibor je uspelo ustvariti ploščo, ki je brez nihanj (kar je vrlina samo po sebi), polna »sing along« evforičnih rock skladb. Na celotnem ozemlju nekdanje skupne države je to ne mala redkost in če še enkrat omenim, da jim to uspe v izključno materinščini, si Nežni Dalibor navkljub precejšnji slogovni neizvirnosti zaslužijo pozitivno oceno. Njihova težava tiči bržkone v tem, da za razliko od nekaterih pred kratkim ponovno vstalih žanrov, kot je npr. post-punk, glasba, ki jo igrajo Nežni Dalibor, vse od njenega spočetka v osemdesetih pa do danes ni nikoli zares padla v pozabo in je bila ves čas prisotna tudi v bolj sredinsko usmerjenih medijih. Če sem malce špekulativen, bi v nasprotnem primeru, torej da bi tovrstno rockanje za kakšno desetletje poniknilo, Nežni Dalibor s svojim prvencem bili nosilci lokalnega in širšega preporoda tovrstne glasbe.
pripravil Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >>