Četrtek, 8. 1. 2009
Peter Recer
Peter Recer recenzira istoimenski hipnotični prvenec Zomes, solističnega projekta bivšega člana zasedbe Lungfish Ase Osbournea ... (v celoti!)
* Danes predstavljamo Zomes, projekt bivšega člana zasedbe Lungfish, Asa Osbourna, izdanega pri založbi Holy Mountain. Osbourne je že pred tem projektom leta 2002 izdal ploščo Pupils pri washingtonski Dischord, in sicer skupaj z Danielom Higgsom, pevcem skupine Lungfish. Z današnjo ploščo je stopil na solistično pot.
Zomes je plošča, ki jo gradijo predvsem kitara in orgle z občasno nežno bobnarsko podlago. Je plošča, grajena na minimalizmu in zasanjanem valovanju vzorcev. Pesmi ne dosegajo neke točke vrhunca. Namesto tega so grajene skozi repetitivnost zvočnih podob, ki se nadgrajujejo z minimalnimi odkloni in prepletanji osnovnega vzorca. Osbourne nas nagovarja zgolj skozi igranje inštrumentov, brez vokala. Na albumu se pojavi 16 raznolikih in razmeroma kratkih pesmi, ki delujejo kot kratki odseki. Včasih se ti končajo z grobim, nenadnim rezom. Kljub temu da skladbe stojijo vsaka zase, album doseže učinek celote zaradi grajenosti na ponavljanju. Vse to pripomore k temu, da je albuma, ki poslušalca posrka vase, izredno hitro konec, skozi repetitivnost igranja pa je dosežen hipnotičen učinek in kliče po vnovičnem poslušanju.
Plošče Zomes ne krasijo visoka produkcija in dodelani aranžmaji, njena vrednost se skriva drugje. To so predvsem skromnost, intimnost igranja, produkcija »naredi sam«, ki kaže, da je manj lahko več. To se lepo pokaže v pesmi z naslovom Colored Matter, ki je zaigrana na orgle. Ta skladba je zgrajena praktično iz šestih tonov, ki se v enakem redosledu ponavljajo skozi dobri dve minuti. Na koncu pesmi pa je na snemalni trak ujet še zvok, ko je Osbourne pritisnil tipko za konec snemanja. Skozi ves album se kaže ta atmosfera snemanja v majhni, skromni sobi. Night Signs, zgrajena na zgolj nekaj tonih, tokrat zaigranih na kitari, v sebi skriva neko otožnost, trhlost, ki pa v pesmih, kot sta Sentient Beings ali Clear Shapes, preide v bolj čvrsto držo.
Nežne melodije se na plošči prebijajo skozi nenehno praskajoče hreščeči zvok. Ta dvojnost, kjer imamo na eni strani nežnost melodij, na drugi pa grobost neprečiščenosti, prispeva k večrazsežnostnemu zvoku. Zomes se redkokdaj prebije v ospredje poslušalčeve pozornosti, namesto tega ostaja skrit v ozadju, od koder neopazno, a vztrajno, sega v prostor posameznika. Ta prostor je sproščen, je prostor, ki kaže nek notranji mir.
Na svojem prvencu Ase Osbourne predstavi glasbo, ki namesto ustaljenega vzorca kitica-refren-kitica ponudi ponavljajoče se zvočne podobe, ki se tankočutno prepletajo skozi vso ploščo. Strukturo nadgrajuje z vložki, ki se skozi sproščenost igranja zdijo neopazni, a bistveno prispevajo k podobi zvoka. Z vsakim ponovljenim zvočnim valom Osbourne vztrajno leze pod kožo poslušalca.
pripravil Peter Recer
Komentarji
komentiraj >>