Andrej Hočevar recenzira koncert italijanskega tria Blonde Zeros, otvoritveni koncert nove seznone jazza pri koritu ... (v celoti!)
Blonde Zeros, 8.1.2009; Menza pri koritu, Ljubljana
* Prvi letošnji koncert Menzine serialke Džez pri koritu lahko velja za še enega izmed dokazov, da je naša klima precej primerna za razvijanje bolj svobodnih glasbenih izrazov, ki so jazzu slejkoprej blizu predvsem v tem, da ga jemljejo zgolj za izhodišče, in svojo uspešnost pogosto merijo ravno s tem, koliko se od njega v resnici oddaljijo oziroma ga povsem na novo definirajo. Tako nastajajo različne mešanice in deviacije, ki so lahko prav tako zanimive kot tudi dolgočasne ali naporne, lahko pa tudi vse to hkrati. Blonde Zeros, ki so v tej zasedbi nastopili čisto prvič, so izbrani receptivni publiki v četrtek ponudili svojo vizijo glasbe med melodijo in svobodno improvizacijo, ki ji ni manjkalo niti občasnega čvrstega gruva niti emocije.
Člani italijanske psihedelične jazz-core skupine so basist Danilo Gallo, bobnar Massimiliano Sorrentini in klaviaturist Giorgio Pacorig, vsi zelo dobri glasbeniki z mnogo izkušnjami, aktivni v različnih projektih. Gallo in Sorrentini sta med drugin tudi člana glasbenega kolektiva somišljenikov El Gallo Rojo Records, Pacoriga pa sta posebej izbrala in ga povabila k sodelovanju. Na svoj prvi javni nastop so se pripravljali natanko dva dni, po vrhu vsega pa so pri nas pravkar zaključili s snemanjem plošče v studiu Blaža Celarca. Njihov koncert, ki bi mu tako lahko rekli tudi preizkus, pove, kako nove, posebej za to zasedbo napisane kompozicije bobnarja in basista sploh delujejo in kako bodo zaživele pod prsti posameznega glasbenika. To je koncertu seveda dodalo posebno razsežnost in svojevrstno globino, s tem ko je tri glasbenike postavilo pred preizkušnjo in od njih zahtevalo popolno predanost in iskrenost – in vendar o kakršnikoli pomanjkljivosti glede njihove uigranosti skoraj ne bi mogli govoriti, kar so nedvomno hitro ugotovili tudi poslušalci.
Kompozicije, ki so jih pripravili Blonde Zeros, so v njihovih lastnih interpretacijah zvenele vznemirljivo in polno, na trenutke tudi psihedelično zamaknjeno in celo duhovito. Nekatere so prijetno presenetile z neke vrste preprostostjo, denimo z vodilno melodijo, ki je ves čas komada ostajala na površju in se prilagajala spontaninim razvojem dinamike – glasbeniki so na odru namreč ves čas menjavali note. Zanimiva je bila tudi njihova interpretacija Bachove kompozicije za čelo solo, še en dokaz, kako je vse odvisno od glasbene domišljije in jasne vizije. Blonde Zeros so z občutkom konstruirali in dekonstruirali melodije, ki so pod prsti dobrih glasbenikov preživele tudi bolj nepričakovane preizkušnje.
Pravzaprav so bile vloge znotraj benda precej jasno začrtane oziroma so se pač spontano razdelile same od sebe. Klaviaturist je z električnim klavirjem, orglami in tudi analognim sintetizatorjem poskrbel za nekam psihedelično vzdušje, hkrati pa ohranjal osnovno melodijo, ki je še zmeraj predstavljala osnovo vseh kompozicij. Ker pa je kljub temu glavni učinek temeljil še bolj na strukturirani dinamiki, je bila nepogrešljiva seveda vloga bobnarja, ki bil poln energije in s krepkimi, sigurnimi udarci skrbel za jedrnato učinkovitost. Njegova dojemljivost za bolj rockovske in punkovske izrazne načine je glasbi Blonde Zeros šele dala pravo ostrino, brez katere bi seveda tudi lahko funkcionirali, vendar na nekem drugem nivoju. Tukaj je uspešna odrska komunikacija bila najbolj vidna in nujna, tako da so lahko bili prehodi v bolj umirjene pasaže odigrani povsem utečeno.
Z glasbeniškega stališča je bil verjetno najbolj zanimiv basist, katerega vloga znotraj benda je bila nemara še najmanj tradicionalna. Igral je bas kitaro, tudi akustično, občcasno obdelano z efekti, razglašeno in še kako drugače zlorabljano, na primer tako, da je nanjo igral s slajdom. Zanimivo in navdušujoče je bilo, kako se je uspel sprehajati med različnimi izraznimi načini, s tem da je včasih očitno prevzemal melodijo, včasih ritmizirano spremljavo, predvsem pa je pogosto ravno njegovo igranje interpretacijam dajalo bolj prefinjene in sveže zasuke, ne da bi kdajkoli izgubilo fokus sredi na trenutke precej širnih zvočnih pokrajin.
Ne nazadnje gre pohvala tudi organizatorjem, ki se ne bojijo nekoliko izmuzljivega značaja takšne glasbe. Ker nabito polna dvorana v teh razmerah tako ali tako ne more biti realno merilo uspešnosti, je kreativna energija, ki se utegne pojaviti med znanimi obrazi pod odrom in nekoliko manj znanimi na njem, še toliko bolj opazna. Pravzaprav je pa tudi zanimivo, kako dobro se sodobna alternativna jazzovska produkcija počuti sredi Metelkove, ki s svojim organiziranim neredom v bistvu kar najbolje ustreza osnovnemu kompozicijskemu načelu svobodne, a strukturirane improvizirane godbe.
pripravil Andrej Hočevar
Comments
comment >>