Sobota, 17. 1. 2009
primozv
Primož Vozelj recenzira že težko, težko pričakovano novo ploščo kolektiva Animal Collective ...(v celoti!)
Verjamete ali ne, Animal Collective so znova prekosili sebe. Njihova osma studijska plošča Merriweather Post Pavilion, ki je, oziroma še bo izšla ravno v teh dneh, predstavlja popolno sliko Animal Collective v tem trenutku. S tem mislim na to, da jim je uspelo na plošček brez okrnjenja preliti vzdušje in energijo, s katerima so prisotne očarali na nedavnem ljubljanskem koncertu, ko so predstavili tudi velik del aktualne plošče. V odmev potopljene hipnotične popevke, ki so lahko vpete bodisi v kompleksno hitro spreminjajočo se formo, bodisi v povsem minimalistično repeticijo, vse po vrsti zvenijo izjemno sveže. In to kljub temu da se Animal Collective na tej plošči še posebej očitno naslanjajo na velike vzornike Beach Boys. Če so se Animal Collective pred časom, najbrž da zavestno, začeli umikati iz konteksta bendov neo-folk preporoda, so vplivi folka še vedno močni, predvsem v besedilih, ki pripovedujejo bolj ali manj nenavadne zgodbe. Poleg tega da (še vedno) pišejo odlične pesmi, je največji dosežek te plošče izjemna povezanost skladb, saj meje med recimo temu bolj poslušljivimi in bolj eksperimentalnimi ter posledično manj poslušljivimi skladbami dejansko ni več. Plošča daje vtis kot da glasba na njej teče brez kakršnega koli napora. Kot voda, tako rekoč sama od sebe. Dejansko je seveda povsem drugače, saj smo se lahko na nedavnem koncertu prepričali, da se fantje med igranjem pošteno nagarajo. Nekoliko presenetljivo na plošči, z izjemo zažigancije Summertime Clothes, ni izrazito z basom podloženih plesnih skladb, je pa res da navkljub temu, ob njej poslušalec hitro prestopi v pozibajoče se stanje z v zrak uprtimi očmi. Še ena velika kvaliteta plošče Merriweather Post Pavilion je, da je navkljub temu da gre za že osmo ploščo Animal Collective, zelo dostopna tudi poslušalcu, ki se prek nje z bendom srečuje prvič.
Ne da bi bil nagnjen k pretiravanju, toda prav neverjetno je že, kar zadnja leta počne bend Animal Collective. Vse od prelomne pete plošče Sung Tongs iz leta 2004, se za vsako njihovo ploščo zdi, da je boljša od vsega prej izdanega. Ob tem pa je morda še najbolj fascinantno s kakšno lahkoto izhajajo njihove plošče. Tu mi na misel takoj pridejo britanski Radiohead, ki vse od izstrelitve v glasbeno-kritiška nebesa s ploščo OK Computer, svoje izdaje spremljajo z nevrotičnimi izjavami o iskanju koncepta pred snemanjem vsake plošče. Za tem se seveda skriva velik pritisk, da ne rečem že kar travma, po vsaj doseganju če že ne preseganju samega sebe. Na drugi strani pa Animal Collective, povsem sproščeno in kot bi bila to najbolj naravna stvar na svetu, izdajajo en glasbeni presežek za drugim. V zadnjem manj kot letu in pol na primer, kar dve odlični plošči in en EP. Ob tem pa je Panda Bear, ki z Avey Tareom tvori ustvarjalno jedro benda, izdal še solo ploščo. Kako jim to uspe, kljub temu da Panda Bear že nekaj let živi v Lizboni, ostala dva trenutno aktivna člana pa v New Yorku, res ne vem. Če vas sedaj že zanima kako plošča zveni in se sprašujete isto kot Animal Collective v komadu Also Frightened »Will it be just like I'm dreaming?«, je odgovor odločen da!
Primož Vozelj
Komentarji
komentiraj >> Re: ANIMAL COLLECTIVE: Merryweather Post Pavillion (Domino, 2009) (ponovitev 24. 1.
shpar [17/01/2009]
ce bo kej blizu prslo temu albumu letos bomo loh veseli
odgovori >>
Re: ANIMAL COLLECTIVE: Merryweather Post Pavillion (Domino, 2009) (ponovitev 24. 1.
mitja [15/01/2009]
Odlichna plata vokali pa so res lepi.Zame nekaj nouga.Res lepazvochna slika SUPER
odgovori >>