Se vam zdi smučanje na dveh smučeh običajno? So vas na letališču kdaj dali na tekoči trak skozi rentgen? Ste se kdaj vprašali, kako stopiti na avtobus? Ali iti na WC po stopnicah? Ali pa se vam zdi to preveč samoumevno, da bi o čem podobnem sploh razmišljali? Za ljudi z omejenimi gibalnimi sposobnostmi, invalidi, je to seveda popolnoma drugačna zgodba, dramatična limonada, cel zavestno planiran proces. Zakaj se ljudje bojimo vprašati invalide o nam tako nenavadnih stvareh? Zakaj vztrajamo pri družbeno namišljenih normalnostih in normah? In predvsem - zakaj so potrebni neumni stereotipi o invalidih? Vzeli smo kladivo v roke in v želji po emancipaciji razbijali stereotipne sodbe o njihovi omejeni sposobnosti!
Ravno to je nadvse prepričljivo naredilo Društvo študentov invalidov Slovenije. Včeraj smo si, v Gledališču za otroke in mlade Ljubljana, lahko ogledali multimedijski projekt društva z naslovom »Vse, kar ste želeli vedeti o nas, pa niste nikoli vprašali«. Mi smo seveda povprašali. Najprej Teo Černigoj, študentko FDV-ja ter predsednico Društva študentov invalidov Slovenije. Dali smo ji strupene kemikalije predsodkov v epruveto, da jih spremeni v nič, ter diktafon pred nos - in tako se je razgovorila o razbijanju predsodkov in o tem, kako so invalidi danes najbolj diskriminirani oziroma stigmatizirani.
In smo pristopili. Povprašali, gledali. Gledališko predstavo, ki je več kot to. Nekakšen brikolaž gledališča, filma, življenjskih zgodb, glasbe, umetnosti in plesa. Življenjska zgodba, v kateri invalidi plešejo, in ne pravljica. V njej invalidi smučajo z monoskijem! In verjamem, da nas v smuku premagajo. To je tudi zgodba o tem, kako so lahko invalidski vozički sumljivi za tihotapljenje. In o neuresničljivi ljubezni. Zgodba o zapeljevanju ženske, ki moškega prek telefona pripelje do vrhunca!
S predstavitvijo resničnih zgodb z veliko humorja in samoironije so se šli nekakšne myth busters. Orodje za razbijanje »mitov« pa ima v rokah igralka Maja Martina Merljak. Zaupala nam je, kako se je multimedijski projekt iz plenic razvil v odraslo, suvereno osebnost, katere namen je spreminjanje stereotipa v prah, izpostavila pa je tudi potrebo po akademijah za ljudi s posebnimi potrebami, ki jih v Sloveniji (še) ni.
Pravijo, da so pljunili v roke, podmazali jezike in kolesa njihovih vozičkov in začeli ustvarjati. Sesuvanje stereotipov v prah. Tako smo igralko v predstavi povprašali, kateri so najbolj neumni stereotipi o invalidih in kakšna je njena izkušnja pri sodelovanju pri multimedijskem projektu.
Pa poglejmo še drugo stran. Stran ljudi, ki dejansko hodijo po tleh. Navdušena obiskovalka predstave, ki je seveda ponovno zapolnila vse sedeže, nam je strokovno pojasnila, zakaj ji je bila predstava tako všeč:
Zakaj ljudje nočejo, ne morejo, si ne upajo vprašati invalida, kako gre na stranišče in podobnih tabuiziranih vprašanj?
Supervizorja in podpornika je tokrat zastopal nihče drug kot Branko Djurič Djuro. Fenomenalnega multimedijska spektakla ne bi bilo brez glasbene skupine MadDog. In seveda brez igralk in igralca, ki so širnemu občinstvu pogumno izlili svoja pristna čustva v kalupih resničnih zgodb skozi mikrofon: Vesna Grbec, Aida Demiri, Marja Koren, Barbara Šamperl, Tina Cerk, Mija Pungeršič, Tea Černigoj, Lea Breznik, Maja Martina Merljak, edini moški v podvojenem haremu, David Žnidaršič, ter Daniela Šorc, ki je žal ni več med nami. Pri tem pa sodelujoči pravijo: »Odplesala je v boljši svet. V svet, kjer ni stereotipov, ki jih v predstavi rušimo, ker tudi ni drugačnosti. To predstavo delamo zanjo in za nas.«
Pri tem samo še poudarimo, da je vsak človek drugačen; tako kot so invalidi, tako smo mi. In ne drugi, le drugačni. Drugačni, ki nikakor niso prikrajšani:
Kako je, ko igralci besedno rušijo stereotipe in kakšne so reakcije ljudi v stiku z invalidi, nam je povedala ena izmed igralk v gledališki multimedijski predstavi:
No, smo razbili stereotipe v prah? Namesto da se invalidov izogibamo, jim raje prisluhnimo in z občudovanjem bomo ugotovili, koliko optimizma, iskrenosti in človeškosti posredujejo. Tolikšno mero, ki je marsikateri »normalnež v okviru družbeno določenih norm« še zdaleč ne premore. In kdo je zdaj v resnici omejen?
Mythbusters je improvizirala Nina Meh.