Vsebinsko plehkost avtor večkrat prekrije z lepoto in dodelanostjo napisanega. Razvejanost in globino zgodbe nadomešča avtorjeva sposobnost, da nas očara z lepoto in doslednostjo skrbno izbranih besed in prefinjenih stavkov. To zna v povprečnem bralcu spodbuditi ambivalentna občutja do prebranega. Na eni strani občasno ravnodušje in duhamornost ob togem stopnjevanju same pripovedi, na drugi pa očaranost nad avtorjevim slogom pisanja, ki zna raznežiti tudi duše močno poraščenih samcev.
Pomlad mi nikoli ni bila posebej pri srcu. Vsa ta nasičenost prerojevanja, cvetenja in žvrgolenja vzhičenih ptic, ki simbolično naznanjajo prihod vsiljene introspekcije. Vse to nas nagovarja, da se tudi sami zazremo v globine lastnega bivanja in ga ponovno vzamemo pod drobnogled. Seveda z namenom, da bi v nas vzklilo kaj novega in nas prepustilo svežini sprememb.
Evri na žalost ne zrastejo iz semen in sreča ne požene vedno iz zemlje, ki jo krasi spomladansko cvetje ...
Na tem mestu bi imel najbrž veliko za dodati dobitnik zadnje Nobelove nagrade za literaturo Jean-Marie Gustave Le Clézio, čigar bukvo vam imamo namen predstaviti danes. Omenjena nagrada mu je poleg časti in slave prinesla tudi dober milijon evrov. Ob vsem tem ne preseneča dejstvo, da podelitev v zadnjih letih pogosto poteka v napetem ozračju, ki ga ustvarja prisotnost različnih svetovnih avtoritet na področju literature. Konflikti so tako v kombinaciji denarja in prenapihnjenih egov neizbežni.
Kakorkoli že, v knjigi Pomlad in drugi letni časi smo priča povsem drugačnim konfliktom. Tistim, ki vedno znova nastajajo v odnosu človeka do njegovega okolja. V zbirki petih krajših zgodb se tako srečujemo z usodo petih žensk, ki so vse zaznamovane s svojo drugačnostjo, saj ne pripadajo kulturi, v kateri se gibljejo. Njihove arabske, judovske in kreolske korenine ne dosegajo navidezne veličine tradicij evropskega okolja, v katerega jih vedno znova postavlja krutost življenjske izkušnje.
Prva ženska je brez očeta, njegovih slik in spominov, ki bi razjasnili njeno identiteto. Ostane ji le priimek in dejstvo, da jo je ob rojstvu prodala lastna mati. Ko se po vsem tem izgubljenem času vrne ponjo, se grenkoba življenjske izkušnje le še stopnjuje. Druga izgubi mamo in živi mimo nečloveškega očeta. Utrinke smeha si deli le s stricem, ki jo uči petja opernih arij. Spet tretja iz orienta Indije pripotuje v predvojno Francijo. Osamljena v objemu tujega se hitro znajde na ulici.
Motiv ulic pa v omenjeni knjigi ne predstavlja vedno ujetosti v brezdomski položaj. Obenem ponuja tudi idejo nomadske svobode in brezciljnega tavanja v prostoru in času. Zanesena sanjarjenja pa vedno znova prekinja krutost življenjske situacije.
Iz vrtinca tragične izkušnje bivanja se tako glavne protagonistke zatekajo k svojim sanjam. V bežnih, površnih stikih skušajo potešiti svojo ženskost, tisto, ki neusmiljeno zahteva pozornost in ljubezen. Kadar v objemih naglo izbranih simpatij občutijo praznino, prisluhnejo morju, šumenju vetra.
Vsebinsko plehkost avtor večkrat nadomešča z lepoto in dodelanostjo napisanega. Tudi v obravnavanem delu tako razvejanost in globino zgodbe nadomešča avtorjeva sposobnost, da nas očara z lepoto in doslednostjo skrbno izbranih besed in prefinjenih stavkov. To zna v povprečnem bralcu spodbuditi ambivalentna občutja do prebranega. Na eni strani občasno ravnodušje in duhamornost ob togem stopnjevanju same pripovedi, na drugi pa očaranost nad avtorjevim slogom pisanja, ki zna raznežiti tudi duše močno poraščenih samcev.
Beletristika kot slog pisanja tako pogosto odpira možnost idealiziranju. Pomlad je prevečkrat prostor kičastih manifestacij prerojene lepote. In ljubezni ne naznanjajo le trobentice. Jean-Marie Gustave Le Clézio na srečo ne pozabi na ostale letne čase. In na dejstvo, da vsaka pomlad enkrat oveni.
Zvončke in trobentice je za vas poteptal Kal.
Komentarji
komentiraj >>