Glasbeni izbor: Cosmo Kramer's ghastly chasm ov doom AKA cyc

SANJSKA KNJIŽNICA

Koliko stane prepovedana strast za časa protireformacije? Marguerite Yourcenar in mini-roman Anna, soror …

Marguerite Yourcenar (rojena leta 1903 in preminula v letu 1987) sodi med najpomembnejše avtorje francoske literature 20. stoletja, čeprav je živela in pisala odmaknjeno od literarnih krogov in modernih literarnih tokov. Njeno delo je zaslovelo razmeroma pozno, danes pa ga največkrat označujejo kot klasično, saj se je pisateljica po umetniški material pogosto vračala v zgodovino. Svojo pisavo je oblikovala natančno in počasi, večino del je zasnovala že na začetku svoje pisateljske poti, zapisi pa so nato nastajali desetletja, preden so ugledali platnice in knjižne police. Pravo soočenje zahteva čas, študij in modrost. Rezultat tega nenehnega prepisovanja je čistost in gostota izraza, dovršenost in izbrušenost njenih del. In če je človek rojen v družini francoskih plemiških potomcev, je takšen stalni vzorec ustvarjanja povsem mogoč.

V slovenščini že imamo njene romane Aleksis ali Študija o brezplodnem boju, Hadrijanovi spomini in Opus nigrum ter zbirko poetične proze Ognji, omeniti je treba tudi slovito družinsko kroniko Arhiv s severa. Z letnico 2007 se je navedenim pridružil še prevod krajšega proznega dela Anna, soror … Na začetku smo ga nekoliko nespretno označili kot mini-roman, saj je mini zgolj njegova dolžina, ki skupaj z Epilogom, v katerem avtorica oriše okoliščine nastanka dela in svoj odnos do obeh junakov, medtem ko je tematsko-idejno delo mnogo bolj daljnosežno. Zgodba povzame vse temeljne poteze in preokupacije pisateljičine literature in se zgosti v eno samo doživetje, doživetje (ali iz-živetje) strasti. Strasti, ki se odigra v tednu, ki ga krščanstvo imenuje za Vélikega.

Ljubezen je absolutni dogodek življenja in sveta obeh protagonistov, njun smisel, a hkrati tudi meja, saj je ljubezen med bratom in sestro zvezana z družbenim tabujem in prepovedjo. Ni naključje, da se zgodba odvija v sončni prežarjeni južni Italiji in ni naključje, da se dogaja v goreči dobi protireformacije. Čeprav je incest univerzalno nesprejemljiv in prepovedal, če izvzamemo redke primere, kakršni so bili denimo stare egipčanske faraonske družine. V epilogu avtorica podrobno oriše motiv incesta in navede celo pregled literarnih del, v katerih se pojavlja. A nam ta epilog ničesar ne pojasni. Ljubezen pojasnil in razlag ne potrebuje.

Ljubezen ne dopušča razlag in vzrokov, prav tako ne spraševanja o posledicah. Čeprav je nemožna, je neizbežna. Prav nemožnost jo žene v silovitost in pogubni vrtinec strasti. Tako silna je, da v trenutku, ko se razplamti, odnese vse in za sabo pusti praznino, opustošenje. Anna in Miguel za svojo hipno, nekaj dni trajajočo srečo plačata visok, najvišji možen davek: ne le, da se odpovesta trajnosti svoje sreče, odpovesta se nadaljnjemu življenju. Miguel se za ceno ljubezni na galeji preda v roke skorajšnji smrti, Anna pa – drugače, a enako zvesto – svoje življenje prepusti dogodkom, ki jih vodijo naključja in volja drugih. Življenje po-tem, ko sta dosegla vse, je le upočasnjeno in podaljšano bližanje smrti. Doživeti vse pomeni pristati na nič.

Zgodba se bere kot nekakšna družinska kronika iz davnih časov, v kateri plemstvo tjavdan preživlja čas v svojih sobanah in na podeželskih posestvih. Poroke so moški posel, v katerem med družinami prehaja ne le kapital plemiškega zlata in graščin, pač pa tudi kapital človeškega mesa.

Incest med življenjem in smrtjo se je – kot vse pomembne stvari – zgodil v petek.