Petek, 30. 1. 2009
JureV
Jure Vlahovič recenzira novo ploščo ameriškega untergrunt hiphop dvoja Dälek ... (v celoti!)
* Po natančno dveh letih so na police in v računalnike znova svoj dolgometražec lansirali že stari znanci, tako valov tega radia kot tudi domačih koncertnih odrov, newyorški dvojec Dalek. Mislim, da smo na tej frekvenci o njih povedali že skorajda vse, tako da za začetek le osvetlimo nekaj osnovnih podatkov, nato navržemo še nekaj besed o novi plošči ter vam jo čim prej spustimo v ušesa, saj se bo navsezadnje vsak sam pri sebi odločil, ali mu je novi izdelek pri srcu ali pač ne.
Dvojec Dalek sestavljata Will Brooks, bolj znan kot MC Dälek, ki skrbi za govorni ter tekstovni del glasbe, ter producent Oktapus, ki nam v ušesa že od prvega EP-ja Negro Necro Nekros pošilja strupeno, utesnjeno ter predvsem nasičeno in polno zvočno sliko. Ob izdaji prvega dolgometražnega albuma From Filthy Tongue Of Gods And Griots, ki je, tako kot vsi njihovi naslednji albumi, izšel pri priljubljeni založbi naše alter scene Ipecac recordings, so se prvič ustavili tudi na naših odrih. Ravno ta koncert je bil, vsaj zame osebno, ena boljših koncertnih izkušenj sploh in v naslednjih letih so nato postali stalnica v koncertni ponudbi na naši grudi. Vmes so izdali odličen, temačen in klavstrofobičen album Absence, ki ga mnogi kritiki označujejo kot njihov najboljši izdelek. Sam se sicer ne bi strinjal, saj je moje mnenje, da se še vedno razvijajo in z vsakim albumom svoj noise nadgrajujejo. In če sem imel pri Absence občutek, da je v mnogih delih hrup le sam sebi namen, so ga že pri naslednjem albumu Abandoned Language ujeli v svoje roke, ter ga poštrikali in iz njega začeli ustvarjati že prav nalezljive melodije. Omenil bi še, da je prej omenjena plošča prva, na kateri ni bilo več v skupini odličnega ter unikatnega turntable-ista Dj Stilla.
No, svoje poslanstvo Dälek nadaljujejo na plošči, ki jo boste lahko v nadaljevanju slišali skorajda v celoti. Gutter Tactics je prvi izdelek, ki sta ga fanta posnela v svojem novem studiu, ki sta ga počasi gradila skozi celotno svojo kariero. In če sta, po Oktapus-ovih besedah za prejšnje plošče beate ustvarjala v spalnici in letališčih, imata sedaj na razpolago dva popolnoma opremljena studija, ki se kar šibita pod analognimi mašinami ter najsodobnejšo digitalno opremo, kar jima je omogočilo, da je na plošči ogromno organskih zvokov, ki so nato premodulirani z raznimi filtri, kompresorji, reverbi, delayi in ostalimi efekti. Oktapus tudi pravi, da je bila ideja za produkcijo tega albuma zmiksati old school hip hop s težino hard rocka, pojmovanega skozi skupine tipa Black Sabbath, Led Zeppelin, King Crimson in tako naprej. Seveda sta to ustvarila na njun abstrakten način, tako da ob prvem poslušanju nikakor ne bi mogli sami prepoznati te ideje. A če se poglobimo v sam zvok, kaj hitro ugotovimo, da je poln kitar. Na nek session naj bi celo povabila vso ekipo svoje lastne založbe Deadverse, jih zaprla v snemalno sobo s kupom različnih kitar in ojačevalcev, vse skupaj posnela ter nato iskala zvoke, ki bi bili primerni za nadaljnjo produkcijo. Prav tako lahko ob pozornem poslušanju pri večini bas linij ugotovimo, da se, seveda krepko upočasnjene ter zmodulirane, očitno spogledujejo z riffingom, na nekaterih delih celo koketirajo s post punkom.
A kljub temu, da so svojo produkcijo znova nadgradili, ji dodali nekaj svežine, skrajšali komade, jim dodali malo več udarnosti ne moremo mimo največjega minusa plošče, ki se nam poraja ob primerjanju plošče z ostalimi njihovimi stvaritvami. Tukaj bi izpostavil predvsem beat kicka in snarea, ki je praktično skorajda enak kot na njihovi prvi in vseh naslednjih ploščah. Prav tako grenkobo pušča Willov vokal in pa flow, ki se skozi desetletje delovanja prav tako ni spremenil, pa tudi nekih revolucionarnih sprememb pri samih tekstih ni mogoče pričakovati.
Skratka, Gutter Tactics je plošča, ki bo zadovoljila njihove pravoverne fane, ne bo jim pa prinesla neke nove publike, čeprav sem prepričan, da je to po njihovi prvi najbolj sprejemljiva plošča, tudi za povprečnega poslušalca. Vsekakor pa je treba omeniti, da jo je za zaresen užitek potrebno poslušati, tako kot vse njihove izdaje do sedaj, vsaj desetkrat, predvsem pa naglas.
pripravil Jure Vlahovič
Komentarji
komentiraj >>