Prevod Platona, ki gotovo sodi v najdragocenejšo zakladnico naših književnih prevodov, z Dalmatinovo Biblijo na čelu, je delo, zaradi katerega bo ime Gorazda Kocijančiča ostalo znano za vse slovenske čase. Krščanski intelektualec, filozof, esejist, prevajalec, mož Gorazd pa je med in z vsem tem tudi pesnik, čigava zbirka Certamen spirituale je ne tako dolgo nazaj izšla pri Beletrini.

V zapisu na zavihku beremo, da je boj eden ključnih momentov človeškega obstoja. Misli se seveda na duhovni boj, ki je menda edini pravi boj. Je predzgodovinski in primaren, skupen vsem ljudem, tako Vzhodu kot Zahodu. Boj, ki nas zanima, seveda ne le sodi v krščansko dediščino ali obzorje, ampak je samo krščanstvo bistven del tega boja. Duhovni boj poteka v domeni krščanstva in zbirka je v domeni tega obzorja. Kakšna je ta poezija v mesu?

Knjiga je smotrno sestavljena na štiri dele: na Klic, Marš, Bitko in Dan potem. Vsaka pesem diha svojo pripadnost, in vsaka pripadnost predstavlja ali posnema naravo boja. Saj je pred vsem vedno dražljaj, vedno nekaj, kar ščegeta in se dokončno oblikuje h klicu in pred bojem je vedno treba priti do bojišča. Skušnjava ni strela in nikoli ne pade kot kocka. Potem se vname boj. Ne boj, mesarsko klanje, kot je zapisal naš pesnik. Tresk nasprotujočih si sil, in cilj vsake je prevlada nad drugo. Boj je strašen, lep, boj boli, je sladek, grenak, usoden, svoboden, je zapisal Kocijančič.

Meso teh pesmi so kratki izlivi besed, iz katerih veje duh primarnosti, animaličnosti, stik z naravo. Duh je referent naravnih plemen v označevalcu modernistične poetike, ki se v obzorju prevladujočega postničejanskega nihilizma še kako zaveda samega sebe. Saj danes neizprosno vemo, da je vse, kar imamo, jezik, beseda, znak, da za njimi ne bo ostalo ničesar. Vsaka pesem ima svojo filozofsko-reflektivno razlago, ki pa je tudi sama podana v modernistično-poetološki maniri, vseskozi prežeta z dvomom vase.

Bolj se zbirka izteka v konec, močnejša postaja srž, ki ne pušča nobenega dvoma: božanskost krščanstva je vseobsegajoča, je en sam neizmeren up. Smrt ni več unheimlich, ampak nujnost, ki je hkrati tudi lepa. Starost ni nemoč, neslava, pozaba, pač pa tih, radosten zaključek lekcije med subjektom in Bogom, lekcije, ki se ji reče življenje.

Ne da bi avtor teh vrstic, sicer marksist, freudist in feminist, hotel biti kakršenkoli apologet katoličanstva … A vsaj vse tiste primitivne kritike krščanstva na prvo žogo, češ ti prasci so pa histeričarke sežigali, se ob teh pesmih, ki so prežete z intelektualnimi referencami, človeško senzibilnostjo in veličastno dediščino, nasadijo v lastno rit.

Morda ne velemojstrstvo slovenske poezije, pa vendar več kot učinkovito nadaljevanje tradicije krščanske poetike, ki pravzaprav traja skozi vso slovensko literarno zgodovino. Plus zadnji del knjige, ki ubeseduje vse najlepše, kar je na ta naš svet prineslo krščanstvo: svobodno voljo, izbiro, osmislitev nesmislov, lepoto trpljenja in up brez strahu.

Z leposlovjem verskih resnic in lepoto leposlovnih laži se je posladkal brezbožni poet Matjaž.