Novi svet je mogoč?
Recesija se ponavadi definira kot znatno zmanjšanje ekonomske aktivnosti, kar se kaže v zmanjšanju gospodarske rasti, osebnega dohodka, stopnje zaposlenosti, industrijske proizvodnje in trgovine. Precej očitno je, da se pravkar nahajamo v stanju globalne recesije, katere konca v doglednem času še ni pričakovati, vzroke zanjo pa kaže iskati v sami naravi sistema globalne ekonomije, kot ga poznamo danes. V marsikateri glavi se zatorej pojavi vprašanje, ali je novi svet mogoč. Nekaj, kar s sabo ne bo nosilo neprijetne prtljage v obliki lakote, vojne, bolezni, ekonomskega izkoriščanja, nepremišljenega izrabljanja naravnih in človeških virov in ostalih nevšečnih stranskih produktov globalnega ekonomskega sistema.

Ravno to se tudi sprašujejo fantje in punce na Svetovnem socialnem forumu, ki je letos potekal v Belemu v Braziliji od 27. januarja do 1. februarja. Globalni socialni forum je odprto prizorišče za srečanja, kjer socialna gibanja in mreže, nevladne organizacije in ostale civilno-družbene organizacije svobodno izmenjujejo ideje, izkušnje, oblikujejo predloge in mnenja. Forum, ki je bil prvič oblikovan leta 2001, je alternativa Svetovnem ekonomskem forumu v Davosu. Sodelujoče družbene skupine zato druži opozicija neoliberalizmu, imperializmu in svetu, kjer je kapital dominantni dejavnik v odnosih med subjekti, tako med državami kot med ljudmi.

Globalni socialni forum ni skupina, organizacija ali predstavniško telo svetovne civilne družbe. Omogoča le decentralizirano koordinacijo in povezovanje skupin, ki verjamejo v alternativo obstoječemu ekonomskemu sistemu. Njihov mogoče naivni, toda vse bolj nujno potrebni optimizem še najbolje ponazarja slogan, ki so si ga izbrali: Novi svet je mogoč!

V angleško-slovenskem slovarju beremo: sweatshop je podjetje ali delavnica, v katerem delajo bedno plačani delavci. Med številnimi skupinami in organizacijami, ki so bile letos prisotne v Belemu, namreč najdemo tudi študentsko organizacijo iz Združenih držav Amerike, United Students against Sweatshops. Organizacija deluje že deseto leto in je največja organizacija te vrste v ZDA in Kanadi. Pojem sweatshop v tem kontekstu predstavlja vse možne zlorabe, prisotne v sistemu globalne ekonomije. Gre pravzaprav za analogijo boja za boljši svet, novi svet; gre za boj proti nečloveškim razmeram na poljih, v tovarnah, v zaporih in univerzah. Gre pravzaprav za boj proti razmerju moči v sedanjem globalnem sistemu in le-ta seveda ni omejen samo na eno državo. Je prav toliko globalen, kot problemi, ki jih srečujemo.

Skupina je osnovana na ideji, da morajo študentske skupnosti delovati v solidarnosti z delovnim ljudstvom in njihovim bojem. Poglavitna stvar je zavedanje dejstva, da se kot nekdanji, sedanji in bodoči delavci moramo zavedati kršitev pravic delavcev, ki posredno ali neposredno omogočajo naše izobraževanje. Organizacijo karakterizira globoka skeptičnost do praks svobodne trgovine, kot sta NAFTA ali WTO. Primarni fokus organizacije vseeno leži na univerzitetnem področju. V ZDA imajo enega izmed največjih izobraževalnih sistemov na svetu in več sto tisoč šol ter univerz. Komercializacija šolstva je tam dosegla neslutene razsežnosti, saj je prepletenost univerz in korporacij tako rekoč nekaj vsakdanjega in rutiniranega.

Univerze v ZDA licencirajo svoja imena in oznake firmam kot je naprimer Nike, ki skozi verigo pogodbenih dobaviteljev izdelujejo oblačila v državah kot so Vietnam in Kitajska. Delavci v teh tovarnah so izpostavljeni nečloveškim pogojem, nevarnim za zdravje, prejemajo mizerna plačila ter pogosto delajo pod prisilo. Tako postanejo univerze aktivne udeleženke v sistemu, ki izrablja najbolj šibke segmente populacije z ciljem doseganja največjega možnega profita. Študentje v organizaciji opozarjajo na odgovornost univerz napram vseh delavcev, ki so vključeni v dobaviteljsko verigo univerze: od čistilk in hišnikov, kmetovalcev, ki dobavljajo hrano za univerzitetne menze do proizvajalcev oblek, ki nosijo univerzitetne logotipe.

Vprašanje odgovornosti je kompleksno. Vsak izmed nas bi se lahko počutil krivega, ko si zjutraj obleče majico, narejeno v Vietnamu za nam nepredstavljivo majhno plačilo. Vsi mi smo namreč del tega zajebanega sistema in pohlevno igramo vlogo navidezno srečnega potrošnika. Počutiti se krivega večino svojega aktivnega življenja bi bilo milo rečeno kontraproduktivno. Toda univerza ni isto kot jaz ali moj sosed Jure. Univerza naj bi bila avtonomna ustanova in kar je še najbolj pomembno - imela naj bi poslanstvo.

Situacija v ZDA je produkt več kot petdeset let intenzivne ideološke indoktrinacije. Komercializacija šolstva ni nova stvar, v ZDA je le pripeljana do skrajnosti, je pa prisotna praktično po celem svetu od Indije do nam nadvse preljube Slovenije. Licenciranje univerzitetnih imen in logotipov tekstilnim korporacijam je samo en vidik povezanosti izobraževanja in kapitala v ZDA. Poleg šolnin, ki so čez lužo nekaj običajnega, velike korporacije tudi pridno kadrujejo na najboljših ameriških univerzah, sponzorirajo raziskovalne projekte in opremo, dobavljajo oblačila, hrano in knjige študentom in tako sooblikujejo šolske usmeritve. So vseprisotne, njihov motiv pa zagotovo ni altruizem.

Kaj se zgodi, ko tržne zakonitosti in načini delovanja vstopijo v sfero, ki naj bi bila po naravi neprofitna? Univerze same postanejo gospodarski subjekt, ki ga goni potreba po čim boljšem poslovanju in seveda profitu. S tem se izgubi prvotna naloga izobraževalnih inštitucij, in to ni le preprosto izobraževanje. Univerza ni le inšitucija, ki študentom omogoča najboljše pogoje in tehnično opremo za znanstveno raziskovanje. Univerza je ena izmed najpomembnejših institucij za oblikovanje zavesti o svetu. Pomislimo: kaj ti bodo najboljši pogoji in oprema, če ustanovo, v kateri se šolaš, praktično boli kurac palac za tebe kot človeka in ji je uspešno poslovanje vedno prioriteta.
Študentje iz United Students against Sweatshops razumejo, da bistvo ni le v obupnih delovnih razmerah delavcev, ki izdelujejo majice, žoge in telefone v Aziji ali kjerkoli že. Ta situacija je posledica nekega sistema, ki v sebi nosi zakonitosti in določene načine delovanja, ki opredeljujejo naravo odnosov med subjekti. In ta sistem je očitno v težavah. Recesija, ki globalno pali in žari, nazorno pokaže, da je zdaj bolj kot kadarkoli prej potreben predvsem zasuk v mentaliteti. Prav zdaj rabimo nove smeri, nove temelje, ki bodo omogočali bolj pravičen globalno-finančno-gospodarski sistem. Če univerza postane plen finančnih inštitucij in si tako umaže roke, postane del problema in ne rešitve.

United Students Against Sweatshops izvaja programe, ki temeljijo na solidarnosti z delavci, tako v ZDA kot po svetu, in so s svojim delovanjem dosegli zavidljive uspehe. Vse več univerz v ZDA se prišteva med sweatshop-free univerze. Mnoge so dvignile plače osebju ter jim omogočile boljše zdravstveno zavarovanje. Veliko univerz je bilo prav zaradi delovanja United Students Agains Sweatshops prisiljeno pretrgati vezi s korporacijami, ki omogočajo in celo spodbujajo izkoriščanje in zatiranje. Občutek za socialno krivico v kombinaciji z dejanskim delovanjem, tako v nasprotju z egoizmom in pohlepom, ki obeležuje sedanji globalni finančni sistem, je smisel delovanja tako United Students against Sweatshops kot ostalih skupin, sodelujočih na Svetovnem Socialnem Forumu. Dokazujejo, da študentski aktivizem še ni popolnoma mrtev, četudi se morda zdi tako.

Zlata doba študentskega aktivizma je definitivno končana, utopljena v kupčkih kokaina, kreativnem knjigovodstvu in predatorski ekonomski politiki osemdesetih. Zapohani dolgolasci, polni idej o boljšem in bolj pravičnem svetu sedemdesetih, so postali pohlepni borzni egomaniaki Wall Streeta. Žar je ugasnil in mašina je tekla dalje. Sahara se je širila, lačni so umirali, banke so tiskale denar in korporacije so rasle. Sistem, ki je temeljil na imperativu rasti, je dosegel svoje meje in hiša iz kart se je pričela rušiti.

Med svoja načela United Students Against Sweatshops prištevajo tudi boj proti rasizmu, seksizmu, kastni družbi in ostalim oblikam zatiranja v naši družbi ter prav tako znotraj nas samih. Pomembnost soočiti se s predsodki, ki smo jih internalizirali skozi življenje in učenje v takem svetu, je potrebno še posebej poudariti. Nekateri frustracije rešujejo tako, da poskušajo stopiti čez sebe in se soočiti s svojimi strahovi, predsodki in kompleksi. Prav to bi moral biti cilj vsakogar izmed nas. Če se namreč hočemo kolektivno soočiti s takim sistemom globalne ekonomije, ki ustvarja sweatshope, moramo začeti pri nas samih. Prišli smo do točke, ko postane vprašanje, ali je novi svet mogoč brezpredmetno. Novi svet je že tukaj, od nas je odvisno kakšen bo.

Svami Slaviša 