Maruša Bertoncelj recenzira dvodnevni festival ekipe Dub Club v Gala hali in Channel 0 na Metelkovi ter nastope zasedb Dubzilla, Brain Damage, Vibronics, ... (v celoti!)
Dubzilla, Brain Damage & Vibronics na Dub Club festivalu; 11. in 12. februrja '09, Gala hala in Channel Zero- Metelkova mesto, Ljubljana
* Živel Dub Club - če smem že na začetku izraziti zadovoljstvo s slišanim, videnim in na sploh doživetim na minulem Dub Club festivalu v organizaciji Društva Kapa/Gala hale. Resnično, dub programu s strani omenjenega protagonista ni česa očitati. Tako po vsebini, ki večinoma prinaša na posluh avantgardne pristope v tem izrazno res neskončno odprtem glasbenem in tehničnem slogu, kot po dostopnosti.S tem nas crkla na cca. vsaka dva meseca – če pa že kdaj izpade, dobimo dvojno dozo v lepo zaokroženem mini festivalu, kakršen je bil tudi dotičen minulo sredo in četrtek zvečer. Njami.
Dub Club festival so tako v sredo zvečer otvorili domači dub prvaki Dubzilla, ki so znova dokazali svojo nabrijanost, nabrano kilometrino, pristnost in hkrati sproščenost zasedbe, ki se očitno veseli ogromno vsega, kar bo še ustvarila. V pičlih dveh letih je Dubzilla kot prva slovenska živa dub zasedba postala še en zgleden domač glasbeni sinonim za to, kako se hodi po še neizhojeni poti, kako pri tem v optimalnem razmerju kombinirati originalnost in črpanje iz drugih tradicij ter kako zraven ohranjati ravno pravšnjo odprtost za novo, neznano. Dubzilla je živ organizem, ki ne zgolj pili svoj stil, ampak nabreka in raziskuje, kaj vse bi še lahko ušpičila. Poleg poživljajočih DJ vložkov lani pridruženega selektorja Yidakija smo tokrat že ujeli spet nekaj novih kompozicij, novo pa je tudi Sleykovo petje, kar je ravno tisti prispevek, ki ga človek pri dubu včasih upravičeno pogreša – še posebej v primeru inštrumentalnih dub ekspedicij, na kakršne nas odpeljejo »vodiči« Dubzille.
In kaj novega reči o eksplozivnem dub dvojcu Brain Damage iz na naših tleh zdaj že kar pošteno uveljavljene »francoske dub šole«? Komaj kaj, saj sta podobno – ali pa še bolj - kot prvič dvigovala streho Gala hale tako z elektronsko podprtimi, zdaj počasnejšimi zdaj bolj steppers ritmi, in s težkimi, težkimi glasnimi basi kot tudi s svojo fizično energijo – dejansko sta izgledala, kot da želita odpihniti streho. Martin Nathan je za svojim mix pultom kot kakšen hiperaktiven tonski mojster, ki rajši umre, kot pa da bi izpod svojih prstov izpustil povprečen ton, hkrati pa kot otrok, ki jo do nezavesti navdušen nad svojo novo igračo. Raphael Talis mu sledi na svoj način: je kot iz nekega drugega filma; izgubljen v basu večinoma kontemplira v svoji zamaknjenosti, a to počne na neobičajno živahen način, saj ga odmetava na vse strani. Če torej dodamo zraven še vizualni output, ki dodatno podkrepi že tako brezkompromisno masažo sluha in duha – ne, ne morem povedati nič kaj novega; modela sta po 10 letih skupnega ustvarjanja še vedno »s hudiča«!
Po kar dveh bisih zelo dobro razpoloženga dvojca Brain Damage smo torej na nadaljevanje Dub Club festivala morali počakati do naslednjega večera. V četrtek se je ta nadaljeval v Channel Zero, vsebinsko pa se je vrnil spet bolj h koreninam. Čeprav dub zaradi svoje forme in transparentnosti kot prostor predstavlja stičišče številnih glasbenih subkultur, je bil četrtkov del vendarle bolj »straight« in bolj pisan na kožo reggaejašem. Vibronics Soundsystem iz Velike Britanije, ki predvsem nadaljuje tradicijo angleškega dub soundsystem stila, je po zaslugi neposrednih vplivov legendarnih soundsystemov, kot je Aba Shanti I Soundsystem pa Zion Train Neil-a Perch-a, ki ga je že kmalu po začetku vzel pod okrilje svoje podzaložbe Universal Egg, uveljavljena ekipa s skoraj 15-letno kilometrino.
Ustanovitelj Steve Vibronics, dj, producent in lastnik studia Vibronics ter založbe Scoops, je prišel v spremstvu dveh skoraj enako prekaljenih MC-jev; sing-jay Jah Marnaya prihaja iz soundsystema Jah One Love in je nekoliko mlajši član Vibronics movementa, Madu pa je kot vokalist in pisec tekstov na sceni že od sredine 80-ih let in je sodeloval že z različnimi soundsystemi ter producenti. V celotnem kolektivu je sicer še 7 članov, a tudi okrnjena postava je v četrtek brez težav poskrbela za sklenitev Dub Club festivala v maniri, kakršni se za roots-dub soundsystem spodobi. Brezhibna vokalizacija, brezhibno podlaganje, brezhiben zvok ... no, morda ravno zavoljo tega vse skupaj precej predvidljivo, a vendar dostojno, v sproščenem vzdušju in zajetno – nastop je neprekinjeno trajal kar dobri dve uri, kar pomeni, da je zahteval bolj natrenirana ušesa, kolena ter mehur, če mu je človek hotel nemoteno slediti od začetka do konca.
Za finale in mehak pristanek je bil zadolžen selektor Ohoroho, ki je najbolj vztrajne obiskovalce - ti so, mimogrede, oba večera vzorno napolnili tako Gala Halo kot Channel Zero - z dj-anjem zibal še pozno v noč, ko se je Dub Club festival torej zaključil in je, pod črto, pri meni pustil odličen vtis, nedvomno pa tudi pri večini drugih prisotnih odjemalcih. Tako se dela, bom še rekla za konec – pri čemer pa mislim tako na vse nastopajoče kot na samo organizacijo ter seveda tudi na ne ravno lahko delo hišnih toncev!
Respect Dub Clubu kliče Maruša Bertoncelj – Sensi.
Komentarji
komentiraj >>