Dragi poslušalci in bralci Neznosne hladnosti bivanja!
Z veseljem vam sporočamo, da pravkar potekajo pogovori z režiserjem Ridleyem Scottom, tvorcem megahita Gladiator, ki namerava odkupiti snemalne pravice in posneti multimilijonski akcijsko-epski spektakel po motivih NHB.
Ob tej priliki objavljamo tudi prvih dvajset delov radijske igre, ki jo lahko spremljate vsak torek ob 9.25.
Dragi poslušalci in bralci Neznosne hladnosti bivanja!
Z veseljem vam sporočamo, da pravkar potekajo pogovori z režiserjem Ridleyem Scottom, tvorcem megahita Gladiator, ki namerava odkupiti snemalne pravice in posneti multimilijonski akcijsko-epski spektakel po motivih NHB.
Ob tej priliki objavljamo tudi prvih dvajset delov radijske igre, ki jo lahko spremljate vsak torek ob 9.25.
epizoda 01: Zgodbe iz hladilnika (pilot)
epizoda 02: Kruta je usoda živilska
epizoda 03: Dva prijatelja in načrt...
epizoda 04: ...načrt se zatakne
epizoda 05: Babilonski tetrapak
epizoda 06: Bridko slovo
epizoda 07: Ekspedicija
epizoda 08: Nomadi ledenih prostranstev
epizoda 09: Njeno visočanstvo
epizoda 10: Nenadni povratek
epizoda 11: Veter sprememb
epizoda 12: Imperij
epizoda 13: Pokol
epizoda 14: Svoboda ali smrt!
epizoda 15: Protinapad
epizoda 16: Grehi preteklosti
epizoda 17: Odločitev
epizoda 18: Koalicija na preizkušnji
epizoda 19: Bitka pri Skledinem hribu
epizoda 20: Bitka pri Skledinem hribu - konec
Epizoda 1: Zgodbe iz hladilnika (pilot)
KAKO JE NAŠ JUNAK KLOBASA PRVIČ PRIŠEL V HLADILNIK, KJER SO RAVNO RAZPRAVLJALI O NARAVI IN USODI MRTVIH DUŠ IN KAKO JE NENADEN DOGODEK KONČAL RAZPRAVO
V svojem plašču iz celofana je klobasa obležal, kjer ga je roka bitja z žrelom položila. Prebivalci hladilnika, ki so nadaljevali svojo strastno razpravo, so ga le za trenutek ošvrknili s pogledom. Bili so vajeni takih prizorov, ko je novoprišlek otopel in pobit od dolge in nerazumljive poti ždel na svojem mestu. V velikem hladilniku so medtem razpravo o usodi mrtvih duš prevzeli vzvišeni gospodje in gospe steklenice. Še posebej je bil zagret surovi Brinjevec:
»Kaj se sprenevedate! Saj vendar sestojite iz vulgarne materije. Komur je usoda določila snov in obliko že z rojstvom, temu je čas gotov sovražnik. Poglejte, medtem ko vi gnijete, se mi večno plemenitimo«.
Po tem dokazu so se vsi alkoholni prebivalci brez izjeme zadovoljno muzali. Brinjevec pa je nadaljeval:
»Nesmrtnost je naša druga narava in to je glavni dokaz, da imamo mi dušo vi pa ne!«
Tudi mali Pelinkovec je želel dodati svoje:
»Poleg tega smo tako plemenitega rodu, da nas duše sploh nočejo zapustit in se nam neprestano motajo okoli glave.«
Takoj mu je vzvišeno pritrdil vodja špiritualistov z uradni poreklom in nadaljeval:
»Če pa že imate kakšno nižjo obliko duše, jo usmradi vaše gnitje. Duša je navsezadnje stvar dobrega vonja in okusa.«
To je zadostovalo, da je na drugi strani takoj sledil strašanski trušč. Prebivalci iz rodu sadja in zelenjave ter oni iz rodu mesa, sicer večni nasprotniki, so se takoj pobratili in udarili nazaj:
»Lažnivci, naduteži, hlapljivci!« Sledila je gromozanska zmešnjava, kjer sta se obe strani medsebojno obtoževale in psovale. Le sektaška skupina bledikavih sirov in skut je dajala vtis, da se jih prepir ne tiče. Fanatično so verovali, da jih bo odrešila nekakšna plemenita plesen. Naš junak klobasa pa se je medtem začel ovedati novega okolja. Prisluhnil je govoru zeljnate glave, najmodrejšega v rodu zelenjav:
»Trditve špiritualistov in drugih alkoholnežev so hlapljive kot oni sami! Le poglejte, kaj se z njimi zgodi, če nimajo steklenice! Razlijejo se in izpuhtijo. To pa ni dokaz vzvišenosti duše, temveč zatohlega formalizma in minljivosti.«
Podporniki Zeljnate glave so bučno aplaudirali.
»Tišina!« se je zadrlo Zelje in nadaljevalo: »In nenazadnje, naše duše so svobodne, da zapustijo naša gnijoča telesa in odidejo na oni svet, medtem ko so njihove ujete v steklenicah. Zamaškarji! Le poglejte jih nesrečnike, zaman se napihujejo.«
Ponovno je sledil bučen aplavz, špiritualisti in drugi alkoholneži pa so jim vračali z zaničljivim krohotanjem, da so celo rahlo zažvenketali v vrsti. Zamaškov pa le niso uspeli odviti, da bi dokazali nasprotno. Klobasa je spoznal, da tukaj še dolgo ne bo miru. Vsaka stranka je bila zaverovana v svojo sveto resnico. Upal je le, da ne bodo začeli z usodami posmrtnih ostankov. Skoraj se je že razvnela nova bitka, ko je hruška rdečeglavka z enim ugrizom na boku siknila iz prvega nadstropja.
»Pssssst! Tišina!« ... Slišite? Bitje z žrelom na obrazu ponovno prihaja! To so njegovi koraki!«
Prebivalci so mahoma utihnili. Takrat so se vrata sunkovito odprla in velikanska glava nasajena na še večji trup je zasenčila zunanji svet. Nosnice bitja so hlastno vdihovale zrak, izbuljene oči so se vrtele v svojih jamah in strogo motrile prebivalce hladilnika. Tej so v soju ostre luči ždeli in čakali kaj bo. Bil je trenutek najhujšega pričakovanja. Koga bo tokrat doletelo? Bitje je zavzdihnilo in se popraskalo po goščavi vrh glave. Bila je mlajša samica, izjemno izbirčna, vendar lačna večkrat na dan. Zaznali so, da je neodločeno, saj je že drugič premetavalo uvelo starko endivijo. Malo zatem pa je strašansko počilo in zagrmelo. Bitje je silovito prdnilo. In to večkrat zapored. Nato je nejevoljno zaloputnilo z vrati, da je cela vrsta špiritualistov z uradnim poreklom neusmiljeno zažvenketala. Ko je naposled vse zagrnila tema, so prebivalci mleli isto stvar. Uganka o usodi umrlih duš se je razrešila sama od sebe. Vsi so se spametovali in spoznali, da imajo duše vseh preminulih prebivalcev hladilnika po smrti skupno usodo in vonjave. V smrti pobratene duše se tako vzdigujejo v nebo skozi spodnjo cev dvonožnega bitja in šele potem najdejo svoj večni mir.
Epizoda 2: Kruta je usoda živilska
Ko smo nazadnje spremljali dogodivščine našega vrlega junaka Klobase, se je ta najprej znašel sredi žolčne razprave med stanovalci hladilnika, nato pa je bil priča še sila žalostnemu dogodku. Endivija, mirna in prijazna stanovalka spodnje zelenjavne police, je namreč izginila v prijemu velike roke...za vedno.
V trenutkih, ki so sledili nenadnemu odhodu endivije, je v hladilniku zavladala mučna tišina. Predvsem je trepetala prisotna zelenjava, kajti vsi so še pomnili, kakšen masaker je bil nazadnje, ko se je bela roka odločila delati solato.
Ko pa so se vrata hladilnika zaprla, je v njem završalo. Cikorija, ki si je bila z endivijo zelo blizu, je neutolažljivo jokala. Beli jogurti, še vedno sektaško nastrojeni, so vsi v en glas zapeli svojo mantro: „Veeelika Bela Roka Usode je izbraaalaaa"
Najstarejši prebivalci hladilnika pa so v nedogled ponavljali stare modrosti, kot naprimer: „Roka najprej pokliče k sebi tiste, ki jih ima rad," ali pa „Čudna so pota Gospodinjina."
Edinole Klobasi se je dozdevalo, da je nekaj spregledal. Spomnil se je njega dni v supermarketu in tega, kako so ga tam neprestano jemali v roke.
Pa kaj. Ne razumem vse te drame, ki jo tukaj zganjajo. Vzamejo te v roke, malo te potežkajo in potem te pustijo nazaj. Panoramski izlet, pravzaprav, nič takega. Potem so me nekega dne prelepili z nalepko "Akcija. 20% popust" - in znašel sem se tukaj.
Takšne in podobne misli so prevevale našega Klobaso in radovednost mu ni več dala miru. Povprašal je najbližjega mimoidočega, kaj se dogaja z izbranimi tam zunaj.
Pravzaprav bi morali reči najbližjega mimokotalečega, kajti šlo je za malo Jajce, ki je počasi že prehajalo na gnilo stran roka uporabe. Jajce je Klobaso sprva pisano pogledal, ko pa je ugotovil, da gre za resno vprašanje, je naglas zaklical množici: „Ej klapa, tegale pa zanima, kaj se dogaja z nami tam zunaj!"
Živila so ostrmela. Pogledi, namenjeni Klobasi, so bili mešanica osuplosti in nejevere, nekaj bolj ciničnih živil se je zarežalo. Prvi je povzel besedo peteršilj: „Pravzaprav nihče med nami ne ve, kaj se bo z nami zgodilo izven hladilnika. Ampak, da ne bo pomote, tam zunaj se uresničijo naše najhujše nočne more."
„Tebe bodo recimo živega zakuhali v vreli vodi," je svareče dejala polovica hrenovke in se spogledala s lončkom gorčice. Dajala je vtis, kot da ve, o čem govori.
„Ali pa te bodo cvrli v vročem olju", je predlagal zajeten kos svinjine.
„Flambiranje!"
„Mene bodo gratinirali!"
„Bojte se kropa!"
„Ampak jaz sem alergičen na poper!" ...so se pridružili ostali.
„Iz tebe iztisnejo zadnjo kapljico življenja, ki jo premoreš," je bila slikovita limona.
„Na koncu pa nas, kuhane... pečene... dušene, kakršnekoli pač že nabodejo, nas raztelesijo... in... pojejo, je zaključil starosta peteršilj.
Večerni hlad je zavel iz hladilnikovega termostata in sekta belih jogurtov ter izbranih sirov je ravno zaključila večerno molitev. Za danes verjetno ne bo več žrtev. Živila so počasi legala k spancu in razmišljala o jutrišnjemu dnevu. Novi dan - novi zajtrk. Nekatere je ta misel navdajala s strahom in grozo, spet druge je preveval občutek vdanosti v usodo.
A Klobasa je imel drugačne načrte. Danes se je odločil, da se bo od tod rešil v enem kosu. Sedaj bo moral le še ugotoviti, kako.
Epizoda 3: Dva prijatelja in načrt...
»Če ti pravim, da si zmešan, si zmešan!«
»Že prav, ampak jaz pravim, da je mogoče.«
»Pa tudi če bi bilo mogoče, je še vedno skrajno neverjetno!«
»Torej je mogoče.«
»Pa saj tega ni še nihče poskušal!«
»Še vedno je mogoče.«
Camembert je pogledal Klobaso z mešanico nejevere in pa tiste vrste obupa, ki neizogibno doleti slehernega razumnika v sporu z slehernim trmoglavcem. Nekaj trenutkov sta bila oba tiho, Camembert pa je s predirnim pogledom znova premeril celotno postavo svojega prijatelja. Klobasa se je zgolj drzno smehljal.
»Norec,« mu je zabrusil sir, se obrnil, in dostojanstveno odkorakal stran.
Za Klobaso in Camemberta bi lahko rekli, da se razlikujeta kot noč in dan. Ker pa so metafore takšne sorte živilom načeloma tuje, recimo raje, da se razlikujeta kot odprt in zaprt hladilnik. Naj bo tako ali drugače, tej različnosti v karakterjih gre pripisati konstantne prepire, v katere sta se spuščala.
»A ja? Uporabljaj razum kolikor hočeš, plesnivec - a če sem jaz norec, si norec tudi ti!« se je Klobasa drl za sirom. Ni vedel, ali ga je Camembert slišal ali ne, a obrnil se več ni.
Čeprav je bil Klobasa vihrav in na trenutke lahkomiselen, na drugi strani pa Camembert že naravnost zoprn s svojim razumništvom, sta oba delila pomembno skupno lastnost. Nikakor nista bila zadovoljna s svojim trenutnim obstojem v hladilniku.
Klobasi je sir sedaj že izginil iz vidnega polja. Ne da bi se tega zavedala, pa sta se oba, vsak na svojem koncu hladilnika, spomnila dneva, ko sta se spoznala. Bilo je to pred dobrim mesecem dni...
»Norci! Sami norci!« je besnel, uganili ste, Camembert.
»Bedaki, fanatiki in... in... norci!«
Pet minut pred tem je Camembert jezno odvihral iz verskega zborovanja belih jogurtov in izbranih sirov. Če smo čisto pošteni, je bil pred svojim protestnim odhodom še izvižgan iz odra in še malodane linčan povrhu. Problem je bil v govoru, ki ga je Camembert imel tik pred vrhuncem večera, pred mašo njegove eksirence, kardinala Le Brieja. Camembert je svoj govor zastavil v treh točkah: Svoboda, Enakost in Mlečnost. Ker pa se revolucionarni podtoni zares strastnega govora nekako niso skladali z dogmo poprebavnega zveličanja in vere v eno in edino, Plemenito Plesen, je večer pač ubral pot, kakršno je.
»Nazaj v skuto jih bom predelal! Svojo plesen pa lahko vzamejo in si jo kar zatlačijo v...«
V tem trenutku pa je iz nasprotne smeri prišel Klobasa. Bilo je to dan zatem, ko je Endivija [ekhm]neprostovoljno zapustila hladilnik in Klobasa je še vedno pod vtisom dogodka zamišljeno zrl nekam v zgornje predele hladilnika. Zatopljena v svoje misli, kot sta oba bila, nista videla drug drugega in sta se zaletela.
»Zgini mi spred oči, mesnina!« se je predstavil Camembert.
»Prej mi bo pretekel rok uporabe, kot pa se bom tebi umaknil!« je odzdravil Klobasa.
»Roka uporabe sploh ne boš doživel, ker te bom prej konzerviral!«
»Ali pa bom jaz prej tebe pasteriziral!«
»Končaj svojo mizerijo in se vrzi na krožnik!«
»Zavleci se v kako luknjo skupaj s svojimi jogurti!«
Na to zadnjo rundo izmenjanih žaljivk sta oba sinhrono vzkliknila: »Nikoli!!!«
Nato sta se začudneno spogledala. In nasmehnila drug drugemu. In ostalo je bilo zgodovina...
Klobasa se je nasmehnil temu spominu. Ah ja. Kot bi bilo včeraj. Kdo ve, kako bova v prihodnosti. Enkrat se bo moralo končati - tako ali drugače.
Tedaj je za sabo slišal Klobasa poznane korake.
»Klobasa. Še zadnjič ti povem, da mi tvoj načrt ni všeč. Ampak če res misliš pobegniti v zamrzovalnik, potem ti bom pri tem pomagal.«
Epizoda 4: ...načrt se zatakne
Rok uporabe je prispel. Jušna kocka je padla. Karte so bile položene na majonezo. V primeru, da vam pesniške metafore hladilniškega sveta delajo težave, povejmo preprosto: odločeno je! Ničesar ni več, kar bi stalo našima vrlima junakoma na poti k izpolnitvi svoje velike Usode.
Da spomnimo: naš pogumni, čeprav rahlo zaletavi glavni junak Klobasa in njegov najboljši prijatelj, intelektualno in kolerično nastrojeni sir Camembert sta se odločila, da pač ne bosta pristala na nikakšnem jedilniku, kaj šele v želodcu dvonožnih bitij. Odločila sta se, da stopita tja, kamor še ni pomolil svoj krajec, rezino ali zamašek noben prebivalec hladilnika... Pobegnila bosta v zamrzovalnik!
Seveda je odločnost takih epskih razsežnosti lepa vrlina in sploh čudovita reč in z veseljem bomo spremljali nadaljni potek dogodkov. Vendar se je Klobasi in siru Camembertu zataknilo pri neki določeni malenkosti. To malenkost lepo opiše eno samo vprašanje...
"Kako?" je vprašal Klobasa.
"Me veseli, da si vprašal. Imam torej načrt, kako bova pobegnila od tod!"
"Aha?"
"Gre za nov izum, ki mu pravim "katapult"."
"Izum. Katapult, praviš?"
"Poglej," reče Camembert in razgrne obsežen snop načrtov, "Vse, kar potrebujeva, je žlica, dva paketa zobotrebcev in nekaj elastičnega."
"Camembert..."
"Ja?"
"Kdaj si nazadnje videl dva paketa zobotrebcev v tem hladilniku?"
Camembert je moral priznati, da je njegov prijatelj podal razmisleka vreden ugovor. Zadnji zobotrebec, ki ga je videl, je napičeval olivo na neki na pol konzumiran sendvič. Bil je en sam zobotrebec, pa še ta situacija je bila precej kratkega roka. A sir se ni vdal kar tako.
"Že prav. Potem pa tole. Reče se mu helikopter..." je ves navdušen hitel sir in povlekel približno trikrat večji snop načrtov kot poprej."
Nekaj trenutkov se je slišalo zgolj pritajeno brnenje hladilnika. Klobasa je opazoval svojega prijatelja z tolikšno mero stoičnosti, da je še sam sebe presenetil. Ko je pred nekaj dnevi Camembertu predlagal pobeg v zamrznjene konce, ga je sir zmerjal z norcem. Sedaj pa mu je taista oseba navdušeno razlagala, kako bosta do zamrzovalnika enostavno poletela.
"Kje dobivaš te ideje?"
"Izmislim si jih. No, če pa sem čisto iskren, idejo za helikopter sem dobil pri alkoholih. Tam je nekoč bil neki Leonardo da Vinko, ki je bil izumitelj, in je za sabo pustil nekaj etiket, na katere je napacal svoje ideje. Priznati je treba, bil je precej brihtna flaša."
"A tako." Klobasa se ni pustil zmesti: "Imaš kakšen načrt, ki ne potrebuje večjiih količin materiala, se lahko izvede brez jedilnega pribora in...", Klobasa si ogleda še neki načrt, "In ne predvideva arhitekturnih posegov v hladilnik?"
Sir Camembert, rahlo razočaran nad tem, kako mlačno je Klobasa sprejel idejo o vzpenjači do zamrzovalnika, je pomislil. Hmmm, katapult, helikopter, vzpenjača, tovorno dvigalo, reaktivno letalo, nebotičnik, subatomarna teleportacijska komora...
"Ne," je suho odvrnil.
"V tem primeru se bova držala mojega načrta. Prosila bova za pomoč tetrapake. Ti so dovolj veliki in preko njih se lahko povzdigneva do zamrzovalnika.
"Tetrapaki," je zaničujoče prhnil Camembert. "Samo zato, ker je jogurt v kartonu, ni nič boljši od tistih fanatikov v lončkih. Teleportacija, po drugi strani..."
"Nočem niti vedeti. Pridi."
In tako sta se Klobasa in sir Camembert odpravila na zgornjo polico, v deželo mlečnih izdelkov vsakršnih vrst, okusov in procentualnih vsebnosti maščobe.
***
„Absolutno ne," se je več kot suvereno izjasnil arhetetrapakion, oziroma vrhovni starešina tetrapakov.
„Zakaj ne?" Sta bila skoraj enoglasna naša nesojena pustolovca.
Stari tetrapak je zavzdihnil: „Prisluhnita. Povedal vama bom zgodbo, ki jo pozna vsak tetrapak, ki je kdajkoli postavil vsaj en svoj rob v ta hladilnik. To je zgodba, ki zaznamuje našo celotno zgodovino. Zgodba, ki razloži, zakaj smo to, kar smo. To je zgodba o BABILONSKEM TETRAPAKU."
A več o tem prihodnjič...
Epizoda 5: Babilonski tetrapak
Pozdravljeni, dragi poslušalci in bralci Neznosne hladnosti bivanja. Nahajamo se tik pred prelomnimi dogodki, ki obetajo nemalo razburljivega dogajanja. Najina junaka, Klobasa in sir Camembert, sta tik pred tem, da stopita na večno zaledenela tla zamrzovalnika. Vendar morata najprej prepričati tetrapake, živeče na najvišji polici, da jima pomagajo.
To pa očitno ne bo tako lahka naloga, saj imajo tetrapaki svojo zgodbo za povedati o zamzovalniku. Prisluhnimo starešini prebivalcev zgornje police in njegovi zgodbi o babilonskemu tetrapaku.
„Kar vam bom razodel, se je zgodilo mnogo generacij tetrapakov nazaj. Bil je to čas, ko smo bili vsi tetrapaki iste mlekarne in imeli isto vsebnost maščobe. In smo rekli drug drugemu: Dajmo, povzpnimo se do samega stropa hladilnika, dajmo, povzpnimo se do zamrzovalnika!
In tako smo storili. Rob na rob, tetrapak na tetrapak, smo se vzpenjali. Dvigali smo se in dvigali. In skoraj smo bili že tam."
Starešina tetrapakov je tu napravil dramatičen premor.
„Ja, kaj se nato zgodi?" je bil radoveden Klobasa. Pripoved ga je očitno pritegnila. Sir Camembert, na drugi strani, je zgolj zavijal z očmi v zrak.
„Nato je posredoval Gospod."
„Pa smo tam," je zavzdihnil Camembert.
„Gospod je sestopil, da bi si ogledala stolp, narejen iz tetrapakov. In je rekel: Glej, ena vrsta tetrapakov, in to je šele začetek njihovega dela. Zdaj jih ne bo nič več zadržalo, kar koli bodo hoteli, bodo naredili. Dajmo, stopimo dol in jim zamešajmo mlekarne in vsebnosti maščobe, da ne bodo mogli več takole zidati. In Gospod nas je razkropil po različnih mlekarnah in nekatere od nas napravil mastne, druge pač lahke in odtlej nismo poskušali česa podobnega."
Oba junaka sta v tišini premlevala verski nauk, ki sta ga bila pravkar deležna. Kontemplacijo je prvi prekinil Camembert:
„Iz radovednosti, kdo pa je vaš Gospod?" je vprašal.
„Ja, Veliki Šesterokotni Heksapak, seveda," se je glasil odgovor.
Camembert je grdo gledal. Spraševal se je, od kod mlečnim izdelkom ta izrazita nagnjenost k verskemu fanatizmu. V takih trenutkih ga je bilo sram, da se mu po žilah pretaka laktoza.
„Mar ni nobenega načina, kako bi nam pomagali?" je poskušal še naprej biti konstruktiven Klobasa. Za zdaj mu je to edinemu izmed trojice kolikor toliko uspevalo, vendar je tudi on že kazal vidna znamenja obupavanja.
„Seveda je. Samo na mojo uganko moraš pravilno odgovoriti." se je glasil precej nepričakovan odgovor. Naša junaka sta bila nekaj trenutkov presenečena nad novim žarkom upanja. Starešina tetrapakov si je tišino razložil kot napetost pričakovaja in zato kar nadaljeval z vprašanjem.
„Kaj ima zjutraj štiri robove, opoldan kar pet robov in le dva robova zvečer?"
„Kaj ima... štiri robove zjutraj?" je vprašanje analiziral Camembert.
„Opoldne dobi enega več," je Camembert dalje razglabljal.
„In zvečer mu ostaneta le še dva?" Camembert si je priznal, da nima pojma - seveda potihem. Takšnih stvari se pač ne razglaša naokoli.
„Tetrapak," je skromno odgovoril Klobasa.
„Kaj?" je bil presenečen Camembert, ki je očitno potreboval čas, da se navadi na dejstvo, da o nečem nima pojma.
„Odgovor na uganko je klasični jogurtov tetrapak. Ko je zaprt, ima štiri vogale. Ko ga odprejo, iz dveh vogalov nastane odprt trikotnik. Končno, ko od njega ostane le še prazna lupina, se ga splošči in ostaneta dve stranici."
Camembert je ostal brez besed. Še en pojav, na katerega se bo moral še privaditi.
„Prav ima," je potrdil starešina. „K zamrzovalniku!" je še slovesno oznanil.
Seveda se je novica o novem babilonskem tetrapaku razširila hitro kot plesen po tri tedne stari salami. Nekaj ur kasneje so se zbrali vsi tetrapaki in bodisi opazovali bodisi aktivno sodelovali pri zamrzovalniškem podvigu.
Skupaj so sestavili impresivno konstrukcijo. Klobasa in Camembert sta bila že tik pod vrhom. Tedaj pa se je zgodilo. Vrata hladilnika so se odprla v najbolj neugodnem trenutku in tetrapaki so zapaničarili, češ, sedaj bodo vnovič kaznovani za svojo predrznost. Konstrukcija je popustila in kup sodelujočih je zgrmel v globino.
Glas, ki je pripadal roki, ki je odprla hladilnik, je zaklel, taista roka pa je začela zlagati tetrapake nazaj na polico. Ni opazila, koliko je bilo ranjenih v nesreči. Pravtako ni roka opazila dveh živil, ki sta še viseli z roba zamrzovalnika, in je kmalu zaprla vrata hladilnika.
Klobasa je klečal na samem, mokro spolzkem, robu zamrzovalnika in z zadnjimi močmi držal Camemberta, ki je zamahoval sem in tja v zraku.
„Pusti me!" je zaklical sir.
„Kaj?! Nikoli!"
„Moraš. Pretežak sem."
„Ne bom te spustil. Nočem! Moj prijatelj si in ne bom te zapustil." se je na koncu z močmi drl Klobasa.
„A se boš enkrat za spremembo sprijazniiiiiil..."
Sir Camembert ni utegnil dokončati stavka. Padal je v globino in kmalu zginil iz vidnega polja. Zvok padca je še nekaj trenutkov odmeval po prostranstvih hladilnika.
Klobasa je obstal na robu zamrzovalnika. Iz notranjosti je vel oster, hladen zrak. Vse se je pogreznilo v pričakujočo tišino. Sam samcat je Klobasa obsedel na robu zamrzovalnika in bridko zajokal.
Ta kraj je prinesel pogubo enemu najplemenitejših kosov sira, kar jih je kdaj bilo. Kdor ga je imel čast poznati, ga je klical sir Camembert.
Klobasa je klečal, sklonjen nad gladkim kosom ledene stene. V rokah je držal oster kos odlomljene ledene sveče in z njim je vrezoval napis za svojega padlega prijatelja. To se je dogajalo le nekaj korakov stran od roba zamrzovalnika, kjer se je nesrečni dogodek odvil.
Besede, ki nam jih je govoril , so bile dovolj velike, da bi lahko spremenile svet. Žal pa niso bile dovolj močne, da bi rešile njega samega.
Za mesne izdelke velja, da je zelo sramotno in mesnine nevredno jokati se. Klobasi pa so z lica polzele solze. Bile so drobne in padale so v dolgotrajnih presledkih - a solze so le bile. Iz notranjosti zamrzovalnika je še vedno vel mrzel veter in do takrat, ko se je posamična solza pritaknila tal, se je že spremenila v majhen kristalček, ki se je z zvokom trkajočega stekla nekajkrat zakotalil po večni zmrzali.
Klobasa je vstal in stopil do tistega nesrečnega roba in pogledal navzdol. V misli so se mu prikradle slavne besede nekega poeta:
„Náj se učenóst in imé, část tvója, roják! ne pozábi,
dokler tebi dragó v hladnjači živilstvo živí!"
Poln dvomov je besede zakričal v globino. A vprašanje, komu jih je namenil. Camembertu? Tistim, ki so ostali tam spodaj, na policah hladilnika? Ali, konec koncev, samemu sebi?
Nato se je vrnil do spomenika. Spregovoril je, kot bi se pogovarjal na štiri oči s svojim preminulim prijateljem:
„Oba sva želela izvedeti, kaj se res skriva za mejami tega hladilnika. Očitno si to skrivnost izvedel prvi..."
Obrnil se je stran od obeležja in se namenil proti notranjosti. Le še enkrat se je ozrl nazaj in spregovoril poslednje besede, zopet trdno odločen o svojem namenu:
„Zato pa bom jaz izvedel, kaj neki se skriva tu notri."
In se je odpravil...
***
Klobasin potovalni dnevnik, dan 1
Zamrzovalnik... končna meja. To so potovanja pustolovca Klobase. Moja nenehna misija: raziskovati čudne, nove svetove; iskati novo življenje in nove kulture; pogumno stopiti tja, kamor še ni stopila mesnina.
***
V trenutku, ko je Klobasa pritisnil piko na zadnji stavek, so se mu vdrla tla pod nogami. Pardon, tla pod krajcem. Klobasa ni še niti utegnil pomisliti, kako zelo ponosen je sam nase, ko je tako epsko in poln stila začel svojo avanturo, pa se je že znašel v situaciji, ko mu je voda začela teči v grlo. In ko rečemo, da mu je začela teči voda v grlo, mislimo dobesedno. Klobasa je namreč hodil po zamrznjenem pokrovu ledenega jezera in ker je tehtal svojih zajetnih 400g, je gravitacija pač naredila svoje in naš junak je izgubil tla pod nogami -pardon- pod krajcem.
„Na pomoooooč!" je bila seveda jasna prva reakcija.
„Prekleto. Umrl bom," je bila misel, ki je sledila. Klobasa si je brez sramu, čeprav v rahli paniki, priznal, da je njegova sposobnost plavanja čisto povprečna za mesnino- se pravi zanič.
„Moje življenje se mi vrti pred očmi. Sedaj vidim vse čisto jasno, predvsem pa tam daleč, nekje v daljavi vidim luč... Tako lepo se sveti. Tako topla..."
Luč, ki jo je Klobasa ugledal, je bila razsvetljava zamrzovalniškega dela hladilnika in to ga je spet postavilo na trdna tla (metaforično rečeno, seveda).
Tedaj si je Klobasa izdrl svojo špilo, jo prelomil na pol in začel besno zabijati leseni paličici v ledeno steno. Z zašpilovanjem stene, korak za korakom, špil za špil, si je ponovno priboril trdna tla in tudi življenje samo.
Ko je končno prišel na suho, se je izčrpan zgrudil na tla. Le še visoka vsebnost holesterola ga je držala pri življenju.
Ko je takole ležal na zamrznjenih tleh, je na robu zavesti zaznal, kako zelo ga mrazi. Hipotermija mu je grozila. S skrajnimi močmi je raztrgal premočeno embalažo s sebe in se nato zgrudil v nezavest.
Dolgo je ležal, tako dolgo, da ga je že skoraj celega prekril sneg. V blodnjah si je mrmral neko pemico.
„Kdo je tebe, kos mesa, plavati učil..."
Verjetno poslednjič je odprl svoje oči... in zagledal skupinico skrivnostnih stožčastih pojav, ki so ga previdno opazovale. Končno je ena izmed njih stegnila roko proti Klobasi, ta pa je lahko zgolj še utrujeno zaprl oči.
se nadaljuje...
Epizoda 8: Nomadi ledenih postranstev
Klobaso je bolela glava. Ležal je vznak in ni videl ničesar, kar lahko s precejšnjo gotovostjo pripišemo dejstvu, da je imel zaprte oči. Ker ni imel niti najmanjšega pojma o tem, kje se trenutno nahaja, je ravno sprejel sklep, da bo te svoje oči nekoč v bližnji prihodnosti ponovno odprl.
Vendar ta trenutek še ni prišel, iz previdnosti se je najprej poslužil voha, iskal je, kakšne vonjave lebdijo po prostoru.
Dišalo je po vaniliji...
„Vanilija? Sem slučajno že umrl?"
Klobasa se je globoko zamislil. Spraševal se je, ali obstaja kakšen konkreten razlog za prepričanje, da posmrtno življenje diši po vaniliji. V istem trenutku, kot da bi posmrtno življenje slišalo njegove pomisleke, je po zraku zavela nova aroma: gozdni sadeži.
„Jagoda? Češnja? Borovnica? Kdaj pa sem pristal v gozdu? Ne, ne, to ne more biti gozd. Če nič drugega, manjka brinjevčev zadah po drevesnih iglicah, poleg tega pa je vse skupaj še vedno preveč mrzlo."
Nato je Klobaso prešinilo, kaj se je pravzaprav zgodilo. Zagotovo se še nahaja v zamrzovalniku in zadnje, kar se spomni je to, da je padel v ledeno jezero, iz katerega se je nato komaj rešil in nato...tema.
No, v primerjavi s tistim jezerom se je tale prostor zdel še precej topel in Klobasa je sklenil, da že zato tukaj (kjerkoli že je tukaj) ne more biti tako hudo.
Odprl je oči.
„Pozdravljen, popotnik!" ga je prešerno ogovorila nekakšna stožčasta postava, ki je nosila glavo, ki je delovala kot sneg z okusom. Sodeč po barvi je bil ta okus limona.
„Dobrodošel v našem domovanju," zrak se je napolnil z vonjem svežih citrusov: „Počuti se kot doma."
„Ah ja, doma..." se je za trenutek zamislil Klobasa, nato pa hitro dodal: „Kdo pa sploh ste vi?"
Tedaj je nekje iz ozadja zavela nova vonjava. Bila je tako močna, da je v trenutku pregnala vse ostale. Hipoma so izginili vonj vanilije, limone ter vsakršnih gozdnih sadežev.
Klobasa je pomislil, koliko ti dogodek, kot je padec v ledeno jezero, pomaga popucati sinuse. Tako dojemljiv za vonj ni bil še nikoli. In glede na to, koliko časa je preživel v družbi plesnivih sirov, je bil za to doslej čisto hvaležen.
Kakorkoli že, nova vonjava, ki je zavela po prostoru je bila močna. A kolikor je bila močna, še toliko bolj je bila omamna - bil je to vonj po čokoladi.
„Mi smo ljudstvo kornetov, lončkov, palčk in drugih sladoledov."
Glas je bil ženski in Klobasa se je radovedno ozrl v smer njegovega izvora. Prihajal je iz iste smeri kot vonj po čokoladi.
„Odkar pomnimo, smo nomadi v ledenih puščavah tega zamrzovalnika. Živimo odmaknjeno življenje, daleč stran od kogarkoli,ki bi nam mogel storiti kaj žalega. Tudi gostov nimamo veliko. Sedaj pa si prišel ti. Dobrodošel!"
Nosilka vonja in glasu se je, izrekajoč dobrodošlico, postavila pred Klobaso in se zazrla vanj.
Klobasa je odvrnil pogled. Tedaj se je zgodilo. Čudovita čokoladna polt. Lešniki, ki ozaljšajo glavo. Dva ogromna pražena mandlja, tik nad sinjimi očmi iz temne čokolade. Klobasi se je zdela kot bitje iz pravljice. Kot sladkorna vila...
Če skrajšamo izpoved, Klobasa se je zaljubil.
„Ah, Klobasa, le kaj se godi s teboj?
Premražen, utrujen ter frišno rešen iz krempljev strašne pogube ležiš na bolniški postelji, ki bi ti kaj hitro lahko postala mrtvaška...
Le kaj ti je bilo, le kateri vrag te je moral poslati sem gor v hladni zamrzovalnik, daleč, daleč v kraje, kamor ni še nikoli stopil ne kotlet, ne biftek, ne pršut!
A vendar ti je usoda mila - in v Veliki Kuharici Življenja in SmrtiTM še ni prišel na vrsto tvoj Recept.
In kdo bi si mislil, da boš v tem klavrnem stanju, v katerem se nahajaš, doživel največjo stvar, kar se jih kdorkoli lahko nadeja doživeti.
Kdo bi si mislil, da boš na samem robu pogube naletel na takšen vir sreče in veselja.
Kdo bi si mislil, da bo tu, sredi te ledene pustinje, večno ujete v zamrznjen oklep, tebi, Klobasa, naposled zagorelo srce!"
***
Klobasa je stresel z glavo. Vedel je, da sta kriva podhladitev in omotica, a vendar se je zmerom znova čudil, kako zelo poetično navdahnjeni znajo biti tile prisluhi v njegovi glavi.
Skoraj že malo preveč.
Prisluh mu je že ravno hotel nazaj zabrusiti, kako je danes res že vsak nebodigatreba kritik, ko ga je prekinil ženski glas, govoreč prisotnim sladoledom, ki so pazili na Klobaso. Glas je bil sicer ukazujoč, a zato nič manj čuten:
„Pustite naju."
Klobasa ga je mahoma prepoznal. Pripadal je njegovi ljubezni, o kateri pa je doslej vedel le toliko, da je neizmerno lepa in da je očitno vodja tega plemena sladoledov. Aja, in da ima okus po čokoladi.
Klobasin prisluh se je medtem diskretno umaknil, tako da sta bila Klobasa in njegova gostiteljica čisto na samem.
„Nisem se še zahvalil, ker ste mi rešili življenje," je rekel Klobasa in se nasmehnil.
„Rešil si se sam, mi smo te zgolj pobrali in pripeljali sem. Bil si zelo pogumen," mu je odvrnila, prav tako pa mu je s posvečeno pozornostjo vrnila tudi nasmešek.
Nekaj časa sta v tišini zrla drug v drugega, nato pa je Klobasa spustil svoj pogled. Na njenem boku je uzrl napis, ki se je stegoval proti vratu in ki je pravil: „FRIGIDA".
„Je to tvoje ime?" je nekam nerodno povprašal. Tudi nasmeh mu je uspelo preurediti v nerodnega.
„Kaj? A to... Ah, ne," ga je odpravila z enim samim gracioznim zamahom roke. Nasmešek pa se je kljub temu prav tako spustil v nerodnega.
Vendar le za kratek hip, kajti v naslednjem trenutku je z vso naučeno resnostjo razglasila: „Sem vladarica kornetov, palčk in drugih sladoledov, kraljica Gelatina III."
Preden bi se Klobasa kakorkoli utegnil odzvati, pa si je zopet povrnila prejšnjo prijaznost: „Ampak lahko me kličeš samo Lučka..."
Ker sta se Klobasa in Lučka vrnila k gledanju drug drugega v tišini, je zopet na plan pokukal Klobasin prisluh.
Zdelo se mu je nadvse vmesno podati nekakšen zaključek celotnemu prizoru in tako je tudi napravil:
Očitno ni Klobasa edini, ki mu se mu je v teh mrzlih krajih prvič ogrelo srce...
Pozdravljeni. Ko smo nazadnje spremljali življenje v hladilniku, je to ubralo rahlo nežnejše, bolj romantične tone. Če smo natančnejši, se še vedno nahajamo v zamrzovalniku, kjer je nenadejana romanca vnesla kanček topline v sicer ledeno hladno pokrajino. Skupaj sta se namreč spečala naš herojski pustolovec Klobasa in pa njeno ledeno visočanstvo, kraljica Gelatina III. - ali Lučka, kot jo poznajo njeni bližnji.
„Oh, Gelatina," je tako nekega dne začel Klobasa in naredil tako mil pogled, tako mil kakor ga sploh lahko napravi kos predelanega svinjskega in govejega mesa.
„Prosim te, rekla sem ti že, kliči me Lučka," je vskočila njegova sogovornica in naredila tako topel pogled, tako topel kot ga sploh lahko napravi zamrznjen mlečni izdelek.
„No, torej Lučka, kot veš, sem ti že večkrat izpovedal svojo ljubezen. In zdi se mi... da bi rad s teboj preživel ostanek svojega življenja."
„Oh, Klobasa..."
„Ah, Lučka..."
Tako se je vse skupaj začelo. In nadaljevalo. In stopnjevalo. Recimo, da sta postajala Lučka in Klobasa vse bolj ˝afrodizična˝ in neke noči je Klobasa iz male fazanovine postal prava odrasla mesnina...
***
Vendar idila ni trajala dolgo. Kmalu je naš parček ugotovil, da sta med njima določene težko premostljive razlike. Ni šlo zgolj za male stvari, kot to, da je Klobasa smrčal, ali da je Lučka puščala drobtinice korneta v postelji. Kmalu sta ugotovila, da se njuni pogledi na skupno življenje temeljito razlikujejo...
„Pa saj bom zmrznil! Že tukaj v taboru je hudo, ven na plan si niti stopiti ne upam. Poglej te ozebline."
„Ja, kaj pa pričakuješ? Saj smo vendar v zamrzovalniku. Imaš mogoče boljši predlog?"
„Pridi z menoj na našo polico."
„Si nor!? Kaj je s tabo, saj bi se stopila."
„Kako veš? Mar si že kdaj poskusila?"
„Zakaj pa ne bi ti poskusil živeti tukaj."
„Saj poskušam. In če bom še malo poskušal, si bom na koncu sam poiskal mikrovalovko!"
„Ti jaz nisem dovolj?"
„Če ne bi bila tako hladna..."
„Ti svinja! Obnašaš se kot govedo."
„Lučka, jaz..."
„Ne ti meni Lučka. Zate sem kraljica Gelatina III.. Zdaj pa mi zgini izpred oči. In ne vračaj se več."
Tako se je končala ta ljubezenska zgodba. Klobasa je zopet stal na robu zamrzovalnika. Nepremično je zrl v meglice, ki so plavale pod tik njim.
„Dovolj je bilo bežanja. Dovolj je bilo skrivanja. Sedaj končno vidim, kje je moja usoda. Vračam se v hladilnik. Vračam se tja, med sire in jogurte, med alkohole in sokove, med zelenjavo in moje brate, mesnine. Naj se glas razlega po celotnem hladilniku: KLOBASA SE VRAČA!"
Klobasa se je počutil, kot bi se znašel na drugem planetu. Takšne tišine ni bil deležen niti v času, ki ga je preživel v zamrzovalniku, na domačih policah pa je vsekakor ni pričakoval.
„Hej! Kam ste vsi izginili?"
No, saj je videval tu in tam posamično živilo, toda nekaj se je spremenilo. Čutilo se je v zraku. Videlo se je na obrazih.
Vendar je Klobasa kmalu naletel na znano živilo. Seveda je svet majhen, tam en povprečen hladilnik standardnih dimenzij pa še toliko bolj. Trikrat lahko ugibate, na koga je naletel Klobasa po nekaj kratkih korakih.
[nekaj kratkih korakov kasneje]
„Camembert, mislil sem, da si mrtev!"
Prijatelja sta se objela in si bratsko podala roko. Srečanje je bilo res ganljivo, saj sta oba menila, da je ta drugi mrtev: enemu je torej uspelo preživeti padec iz višine dveh polic, drugi pa se je po več tednih nenadoma pojavil iz ledene notranjosti taistega zamrzovalnika, iz katerega je ta prvi padel.
„Hvala enako. Tukaj smo ti priredili častni pokop."
„Ja? Veš, kakšen spomenik sem ti postavil zgoraj v zamrzovalniku."
Snidenje je skratka bilo ganljivo kot le kaj, razložimo le toliko, da je sir Camembert očitno preživel padec iz roba zamrzovalnika, in sicer le z zlomljenim krajcem, kar se je zacelilo že po dveh tednih. Vendar naša junaka nista utegnila preveč premlevati o svojih avanturah, saj so so dogodki v hladilniku terjali svojo pozornost...
„Vse se je začelo le nekaj dni po tvojem odhodu. Ljudje, lastniki tega hladilnika, so postali vegetarijanci."
„Vegetarijanci?"
„Saj veš, tisti, ki ne jejo mesa."
„Aja... Pa saj to je dobro. Mar ni?"
Camembertov obraz je postajal vedno bolj mrk in zazrt v daljavo: „Težava je v tem, da je ta sprememba podrla tanko in občutljivo ravnotežje moči, na katerem temelji življenje v hladilniku, odkar sploh kdorkoli pomni."
Klobasa je na zadevo gledal rahlo drugače: „Ne razumem, kaj je tako narobe s tem, da me nekdo ne misli pojesti."
„Poglej. Za vsak kos mesa, po katerem se sedaj ne bo stegnila človeška roka, bo nastradalo nekaj drugega. Zelenjava, sadje, mlečni izdelki, kdo bo naslednji? Nam je sedaj še težje. In nekateri med nami," Camembert je napravil dramatičen premor: „So začeli kriviti mesnine."
„Mesnine? Zakaj pa bili mi krivi!" Klobasa se je že počutil napadenega.
„Zakaj pa ne. V trenutkih krize pač vedno iščemo grešnega kozjega sira. Za katerega pa se je tokrat pokazalo, da je pod kožo iz mesa in krvi. In, če smo čisto pošteni, niste čisto brez masla na glavi."
Klobasa se je vedno utapljal v Camembertovih metaforah. Trenutno si je skušal predstavljati, v katero skupino živil spada grešni kozji mesni sir z maslom na glavi. Zares, Camembert se ni niti malo spremenil.
„Kolikor bolj smo spoznavali, kaj se dogaja, toliko bolj oholo so se začele vesti mesnine."
„Pa saj vas ne jemo mi!"
„Ampak tudi nihče ne jé vas in to je dovolj! Seveda, ker ni nihče porabljal mesnih živil, se je sprva število precej namnožilo. To mesnine s pridom izkoristijo in postanejo daleč najmočnejša skupina v hladilniku. Padejo v resne spore z drugo najmočnejšo skupino, z zelenjavo."
„Saj ne, da bi se kdaj pretirano razumeli..."
„Ker pa tile naši vegetarijanci niso več kupovali mesnin, se je dotok prebivalstva ustavil. Vladajoče mesnine se začnejo starati, propadati. Oblasti pa nočejo spustiti. Tako imamo osovraženo vladajočo kasto, ki jo vsi prezirajo in ki začne dobesedno gniti od znotraj. V takšen razvoj dogodkov pa se nato vpletejo... Oni."
„Kdo za vraga pa so "oni"?"
Camembert je postal že naravnost zlovešč: „Oni. Tisti, ki se kličejo tofu..."
A več o tem prihodnjič...
Tisti pozornejši bralci in poslušalci Neznosne hladnosti bivanja so na tej točki verjetno že ugotovili, da so se poleg standardne košarice zelenjave, mesa, sokov, sadja in alkohola sedaj v hladilniku pojavili novi liki. Tofu.
Gre za to, da je gospodinja, (lastnica in upraviteljica našega hladilnika) prišla do sklepa, da živi nezdravo, in da se to pozna na njeni telesni teži. Posledično se je odločila za vegetarijansko dieto in začela kupovati bio-hrano.
A česar se gospodinja ne zaveda je, da je s to odločitvijo (in nekaj nakupi) spustila v hladilnik militanten in dobro organiziran osvajalski imperij, ki mu z železno pestjo vlada Tofujski imperator.
Pa pojdimo v njegovo palačo.
„Vaša Imperialna Zlobnost! Načrt za pokoritev..."
„Ti predrzni izmeček! Dobro veš, da se mojo Imperialno Zlobnost naslavlja edinole z Vašo Imperialno „NADzlobnost!" „
„Se tisočkrat najponižneje opravičujem, gospodar. Hočem reči, Vaša Imperial..."
„Stražarji! Odpeljite tega izdajalca in ga usmrtite!"
„Neeeee."
„In poiščite mi novega svetovalca. Buahahahaha."
[nekaj trenutkov kasneje]
„Aaargh."
[še nekaj trenutkov in eno usmrtitev kasneje]
„Pozdravljeni, Vaša Imperialna NADzlobnost. Jaz sem vaš novi svetovalec. Naj vaša tiranija traja večno in moj mandat vsaj toliko."
„Spregovori, svetovalec."
„Vaša Imperialna NADzlobnost! Načrt za pokoritev vsega življenja v hladilniku je v polnem zamahu. Vse poteka po pričakovanjih."
„Odlično. Pričnite s fazo tri."
„Da, Vaša Imperialna NADzlobnost."
S temi besedami se je svetovalec ponižno priklonil in se brž odstranil izpred obličja zlobnega Tofujskega Imperatorja. Bil je ves prepoten in srce mu je padlo na dno embalaže, a vendar je preživel svoje prvo srečanje z vladarjem. To je bil že dosežek, trenutni rekord v življenjski dobi kakega dvornega funkcionarja, ki je imel veliko opraviti z vladarjem, je namreč tri dni.
Svetovalec si je brisal pot s čela, in si med hitenjem po svojih opravkih mrmral v brk:
„Res. Temu hladilniku se pišejo težki časi."
Ko smo nazadnje spremljali Klobaso, se je ta uspešno vrnil iz svoje ekspedicije v zamrzovalnik. Vendar ni bila dobrodošlica nič kaj spodbudna. Ugotovil je namreč, da se je znašel sredi oboroženega konflikta med mesninami in zelenjavo. Od svojega prijatelja, sira Camemberta, je izvedel, da so svojo vlogo pri tem odigrali tudi neki novi prišleki v hladilnik, imenovani tofu.
„Kaj sploh so ti tofuti?"
„Mislim, da se reče tofuji..."
„Kakorkoli. Mar so zelenjava? Sirni izdelek? So slučajno v tekočem stanju?"
„Ne vemo. Vemo samo, da so dobro organizirani in izjemno nevarni. In izgledajo kot nekaj, kar ni prišlo iz tega sveta."
„Si že videl kakšnega na lastne oči?"
„Ne. Imam pa občutek, da bom kmalu imel priložnost."
„Kako je lahko prišlo do tega? Vem, da so med nami vedno bile razlike, ampak, saj to je državljanska vojna!"
Sir Camembert se je zazrl v točko na obzorju. Nato je spustil pogled nazaj na Klobaso, njegove poteze pa so pridobivale vedno bolj zlovešč značaj.
„Očitno se v vsakem od nas skriva nekaj tistega gona po po boju, po uničevanju. V vsakem od nas se skriva nekaj živalskega."
„Mislim, da vem, kaj misliš", je odvrnil siru Klobasa.
Tedaj pa je prihitela neka mala jetrna paštetka in še vsa zadihana in v paniki začela razlagati, kaj se je ravnokar zgodilo...
„Napad... oni... žrtve... grozno je..."
Klobasa in sir Camembert sta odhitela na polico z mesnimi izdelki...
Kar sta tam našla je bilo eno samo opustošenje. Jok in kriki so se razlegali iz vseh strani. Povsod je bilo videti vreznine in odtrganine. V nekem kotu je ležal tatarski biftek. Bil je poškodovan, levo roko je imel dobesedno predelano v mleto meso. Še vedno je bil pri zavesti. Razložil je, kaj se je zgodilo.
„Vegetarijanske sile so nas napadle. Presenetili so nas. Vegetarijanci so infiltrirali sojine polpete v našo prednjo stražo in jo onesposobili. Klicali smo okrepitve, pa jih ni bilo. Enostavno ni več rekrutov. Branili smo se, toda bilo jih je preveč. Enostavno preveč. Grozota... grozota... grozota...."
S temi besedami se je tatarski biftek poslovil od tega sveta. Camembert se je sklonil in mu priprl oči... za vekomaj.
Klobasa, ki je to opazoval, si je zamrmal:
„Nekaj bo treba storiti..."
„Seveda se bomo borili! Saj nam tofuji ne puščajo druge izbire."
Klobasa je že navsezgodaj zjutraj rjul na ves glas. Bilo je mirno jutro po žalostnem večeru, ko so mesnine pokopavale žrtve, ki so padle v napadu vegetarijanskih sil minulo noč.
„Poglejte okoli sebe! Imamo dve možnosti: boj ali smrt!"
Okoli Klobase je poslušal častitljivi zbor mesnih starešin ter zraven obče, seveda pretežno mesno občinstvo. Množica je delovala res demoralizirano, večina pogledov je bila vztrajno usmerjenih v tla.
„No? Kaj bo torej? Boj ali smrt?"
„Khkhkhm. Kar spoštovani kolega na moji levi ne sprevidi je dejstvo, da tudi boj precej često privede do smrti..."
Klobasa se je ozrl na svojo desno. Kar je imel videti, je bil velik, zavaljen kos posebne salame.
„Predlagaš torej..."
„Predlagam, da se sporazumemo z nasprotno stranjo. Vedno sem pravil, da se da vsakogar pridobiti na svojo stran. Le ta pravo ponudbo je treba posredovati."
„Poglej okoli sebe, mesnina predelana! Mar ti to delujejo kot živila s katerimi se da še kaj zmenit?!"
„In kako naj bi se po tvojem borili? Mislim, da je dovolj očitno, da je vegetarijancev enostavno preveč."
DALJE PA TOKRAT IMPROVIZACIJA. PUSTIMO SE PRESENETITI V LETO 2009...
Končno je prišel ta usodni dan.
...smrt...
...poguba...
...trpljenje...
Vojna je. Dolgotrajni spori, ki so pretresali življenje v nekoč tako zelo miroljubnem hladilniku so privedli do tega neizbežnega dne. Vsi upi položeni v en sam ključni spopad. Spopad, ki bo odločal o prihodnosti vseh, ki bodo poslej prestopili vrata tega hladilnika. Končni obračun, od katerega je odvisno tako zelo mnogo...
Na eni strani, zlobni Imperator s svojo tofujsko armado in mnogoštevilnimi vegetarijanskimi silami.
Na drugi, koalicija mesnih in mlečnih sil, združenih pod svetim praporom Mesnega Sira in z enim samim ciljem v svojih mislih: preživeti.
Tam bataljon polpetov napade iz zasede... tukaj pršuti pogumno držijo svojo postojanko... v bližini se izkrcajo diverzantski korenčki... spodaj v jarkih skupina jogurtov v grozi zaman pričakuje okrepitev... na zgornji polici se še odvijajo boji...
V tem trenutku so se na zgornji police strnile zdesetkane vrste mesno-sirne koalicije. To so poslednji junaki, ampak tisti največji. V prvih bojnih vrstah heroj Klobasa in njegov vdani prijatelj sir Camembert. Pripravljeni so, da poskusijo s prebojem.
***
Prodor je uspel. Mesno-sirni koaliciji je uspelo ubežati porazu, ko se je ta že zdel neizbežen. Sedaj so se znašli iz oči v oči s samo tofujsko gardo. Klobasa je zakorakal naravnost proti Imperatorju tofujev. Poprijela sta vsak za svoj kot britev oster zobotrebec. Z močjo, s katero bi vsak od njiju pometel s petimi nasprotniki naenkrat, sta udrihala drug po drugem.
Tedaj se Klobasa opoteče. Mrzel pot mu oblije čelo in telo. Prime se za zobotrebec, zarit globoko v svoje meso. Boli. Klobasa pade na kolena, Imperator pa se le gromko zasmeje.
„Klobasa preden umreš, obstaja nekaj, kar ti moram povedati. Jaz, zlobni Imperator tofujev, SEM TVOJ OČE!!!"
Neznosna hladnost bivanja, 16.del
Hladilnik je že lep čas brnel z nadvse čudnim zvokom. Zvok, ki se je sproščal ob pretoku freonov v njegovem ohlajevalnem sistemu, je bil nekam bolj hrupen, a počasnejši in kar nekako bolj zatežen. Kot bi hladilnik čutil, da kako zelo narobe je tisto, kar se odvija v njegovih nedrjih.
Kar se odvija v hladilniku je živilomorna državljanska vojna med mesno-sirno koalicijo na eni strani in vegetarijanskimi silami na drugi. Nesmiselna, brutalna vojna - in še vedno poteka. In res, mast, po hladilniku prelita, napolnila bi mešalnik.
A pustimo za zdaj množične dogodke ob strani. V senci vojne, ki bo končala vse vojne (ali tako vsaj pravijo) se odvija tudi bolj osebna drama.
Naš pogumni junak Klobasa je ravnokar klonil pod ostrim udarcem nabrušenega zobotrebca. Ni še mrtev, nikakor ne. A kot da nimaš dovolj za početi med bojem na življenje in smrt, mu je taisti krvnik ravnokar razodel, da je njegov oče. Aja, še to, omenjeni storilec je zlobni imperator tofujev, in kot tak tudi sam tofu. Hm.
No, pa zopet prisluhnimo tem slovitim, nekam znanim besedam...
„Klobasa preden umreš, obstaja nekaj, kar ti moram povedati. Jaz, zlobni Imperator tofujev, SEM TVOJ OČE!!!"
„Kaj?!?!"
„Težko je verjeti, verjamem. A kolikor je neverjetno, je tudi še kako resnično."
„Ne verjamem! Zakaj bi ti verjel?"
„Poglej svojo rano. Se ti ne zdi nekam nenavadna?"
Klobasa je pogledal svojo rano. Snov, ki je mezela iz nje, res ni bila mast, kot je v navadi pri zabodenih mesninah. Bila je nekam bolj želatinasta, manj tekoča... bolj... tofujasta.
„Ne more biti res. To je ukana!"
„Ne verjameš, kaj? Daj primerjaj najini blagovni znamki."
Bili sta enaki.
„Kako je to mogoče? Tofu sem."
[gromki, zlobni smeh] „Si nekaj povsem drugega. Si rezultat ponesrečenega poskusa mesnopredelovalne industrije, da bi vegetarijance postopoma navadili na uživanje klobas in drugih predelanih izdelkov. Poskus ni uspel, ti pa si eden poslednjih ostankov tega podviga."
„To je ogabno."
„Nič bolj kot vse ostalo, kar pride iz teh tovarn."
„No, zdaj vem. Dobil si svojo zabavo, imperator. Kaj še čakaš? Pokončaj me!"
„Mar res misliš, da te bom tako lahko spustil? Mesno-sirna aliansa se je izkazala za trši oreh, kot sem pričakoval. Ti si moj ključ do rešitve teh težavnežev. Pridi, pridruži se mi! In skupaj bova zavladala hladilniku! [gromki, zlobni smeh #2]
Klobasa ga je pogledal s kalnimi očmi. Potreboval je nekaj časa, da je centriral svoj pogled. Zajel je sapo... s težavo. Preden stori svoj konec, je imel še eno težavno odločitev, še najtežjo svojega življenja.
A več o tem naslednjič...
Plitko dihanje. Šibak utrip. Ravnotežje malone izgubljeno. Veliki junak teh zgodb, Klobasa, je vsekakor že videl boljše dneve. Še vedno je imel v prsih zarit priostreni zobotrebec, smrtonosno orožje, zaradi katerega so ga sedaj polagoma zapuščale življenjske sile.
Ta zobotrebec se je v Klobasinih junaških prsih znašel po zaslugi Njegove Visokostne Zlobnosti, po zaslugi velikega Imperatorja tofujskih sil, ki si je tudi sicer zadnje čase na veliko delal opravkov s krajšanjem povprečne življenjske dobe mesnin tega hladilnika.
Res, že dolgo ni tako mnogo živil storilo konec, ne da bi dočakali dne preteka svojega roka uporabe. Umrli so še sveži, neplesnivi, nestrohneli, še brez kolonij penicilinskih bakterij. [vzdih] Resnično žalosten čas je to.
Da pa je Klobasina osebna tragedija popolna, mu je zlobni Imperator Tofu v klasični maniri konfliktov med dobrim in zlim razkril, da je v bistvu njegov oče. Klobasa je izvedel, da je rezultat ponesrečenega poizkusa mesnopredelovalne industrije. Svet se niti približno ne zaveda, kakšne degenerirane grozote prihajajo iz mesnopredelovalnih obratov.
„Dovolj! Bom kar jaz nadaljeval. Jaz, zlobni imperator tofujev (in kmalu tudi celotnega hladilnika) ti ponujam roko, sin moj. Pridi, pridruži se mi!"
[ciničen smeh] „Pet minut nazaj si mi razodel, da si moj oče - pred me zabodeš z zobotrebcem sedaj pa hočeš, da se ti pridružim. Jaz, Klobasa, svojemu očetu, ki je Tofu."
„Naj te takšne stvari ne presenečajo preveč, sin moj. Neobičajne družinske prakse so pri nas tradicija. Jaz sem svojega očeta poznal, pa nisem imel preveč srečnega otroštva. In tudi moj oče, se pravi tvoj dedek, ni bil tofu."
„Kaj pa je bil?"
„Veš, nimam pojma. Vem samo, da je imel okus po piščancu..."
[molk]
V tem trenutku si je Klobasa želel, da bi bil brokoli.
„Pridruži se mi, Klobasa, in skupaj bova zavladala svetu!" [maničen smeh]
„Hočeš reči hladilniku, mar ne?"
„Ne, svetu!" [megalomanski maničen smeh]
„Torej, Klobasa, kaj porečeš?"
Klobasa, ki je klečal, je svojo sklonjeno glavo dvignil in premeril živilo, ki bo bodisi njegov krvnik bodisi sodelavec. Seveda ne bi Klobasa nikoli pristal na kaj takega. Nato pa je pogled prešel na kalvarijo, ki se odvija na bojnem polju. Dovolj je bilo prelivanja krvi. Klobasa ni hotel več.
„Prav, Imperat... no, oče. Sodeloval bom."
to be continued
Epizoda 18: Koalicija na preizkušnji
Epizoda 19: Bitka pri Skledinem vrhu
Epizoda 20: Bitka pri Skledinem vrhu -konec