Ponedeljek, 16. 2. 2009
primozv
Primož Vozelj recenzira novo ploščo ameriškega pisca pesmi/ pevca M. Warda (v celoti!)
Matt Ward, v glasbenih vodah poznan pod vzdevkom M. Ward, ni nikakršen novinec, navkljub temu, da ga na frekvenci Radia Študent v zadnjih letih ni bilo slišati prav pogosto. V zadnjem desetletju je namreč redno izdajal plošče, aktualna Hold Time, pa nosi zaporedno številko šest. Ob tem velja omeniti še številna sodelovanja z drugimi predvsem ameriškimi glasbeniki iz neodvisne folk scene. Na tak in drugačen način, ga je bilo moč slišati na primer s Cat Power, bendom Bright Eyes ter predvsem s Howe Gelbom iz benda Giant Sand, ki je M. Warda »odkril« in mu pri svoji založbi tudi izdal prvo ploščo.
V zadnjem času, med mnogimi postranskostmi, katerim M. Ward posveča čas, izstopa njegov polovični delež v duetu She & Him, v katerem prepeva in piše pesmi Zooey Deschanel, za ostalo pa skrbi M. Ward. Ta projekt, ki se od ostalih razlikuje v tem, da je najbrž da najbolj komercialno zanimiv, je lansko pomlad obrodil sad v obliki prvenca s preprostim naslovom Volume One in je sodeč po številu klikov na spletni strani Youtube, mnogo bolj popularen, kot vse ostale M. Wardove stvaritve. Lahko rečem da na žalost, saj so M. Wardove pretekle plošče v vseh pogledih boljše od tega kar počne v duetu She & Him.
Vsaj meni se je najbolj v spomin odtisnila njegova prejšnja plošča Post-War iz leta 2006, konceptualno zastavljen rekvijem za padle ideale in predvsem terapija za travme, ki jih je na ameriški in globalni družbi pustila iraška avantura in njej podobni absurdi. Na njej je M. Ward svoje pesmi obogatil z močnimi vplivi bluesa, counrtyja in rocka pri čemer je to izpeljal tako spretno, da niti surferski momenti ne izzvenijo ekshibicionistično, kot se to sicer rado pripeti, temveč preprosto očarljivo. Rezultat je plošča, ki jo v vseh pogledih lahko označimo s presežniki. Tej plošči je sledil triletni premor, najdaljši njegov do sedaj, zaradi česar so bila pričakovanja pred izidom plošče Hold Time visoka.
V kolikšni meri so bila slednja upravičena, se bo lahko prepričal vsak poslušalec sam, kar se tiče mene, pa lahko povem, da sem ploščo sprejel z nekoliko grenkobe. Čarobne formule iz preteklosti M. Ward tokrat ni nadgradil, niti ponovil, temveč jo je ponudil v precej površno izdelani obliki. Najbolj moteče so predvsem pesmi, ki preprosto ne nosijo za njegova prejšnja dela značilnega močnega sporočila, temveč puščajo vtis, kot da so bile napisane precej na hitro in na prvo žogo. Žalost je manj žalostna, smeh manj glasen, celovita poslušalska izkušnja pa nasploh manj intenzivna. Kar je glede na to, da si je za nastanek te plošče vzel precej več časa, gotovo presenečenje.
Sicer Hold Time ni kakšen eksotičen izlet v slepo ulico, saj ponuja vse značilnosti M. Wardove glasbe. Od unikatnega starinsko-modernega zvoka, do spoja mnogih žanrov, ki se naslanjajo na recimo ji »klasično« folk pesem oziroma pripoved. Motijo predvsem neprepričljive pesmi ter za moj okus rahlo pretirani country vložki, ki so s pozicije indie folka kjer se nahaja M. Ward, že sami po sebi precej delikatna zadeva. Špekulirati o tem, da se je M. Ward morda izpel v številnih stranskih projektih s katerimi se je ukvarjal v zadnjem času, bi bilo sicer pretirano, kljub temu pa se mi porajajo vprašanja ki se začenjajo s »Kaj pa če…«. Tisti, ki M. Warda poznate že od prej si boste o plošči Hold Time prej ko slej sami ustvarili mnenje, ostalim, ki se z njim srečujete prvič pa v posluh rajši priporočam katero izmed njegovih prejšnjih plošč.
Komentarji
komentiraj >>