Film je do skrajnosti estetiziran, kar ga naredi všečnega, mu pa najbrž deloma vzame tisti psihološki edge, ki naj bi ga ponujal. Obljuba temačnega podzemlja, sado-mazo igric in suspenza je zreducirana na nekaj udarcev po goli riti z neko japonsko koprivo in soft bondage sceno, ki je prej komična kot kar koli drugega. Pravzaprav je ogleda vreden le začetek filma, posnet kot film v filmu, ki narajca in obljubi vse tisto, kar smo o filmu prebrali predhodno.
Preteklo sredo so v Dvoru premierno predvajali Inju, zver v senci. Gre za triler v režiji Barbeta Schroederja, posnet po kultnem romanu slavnega japonskega pisatelja Hirai-ja Tara, avtorja, ki se podpisuje kar Edogawa Ranpo ali po naše kar Edgar Allan Poe. Film smo imeli priložnost zamuditi že na Lifu, še nekaj časa pa mu se lahko ognemo v Dvoru.
Pošteno je reči, da je film narejen kot se šika. Nobene resne pomanjkljivosti nima. Odlično je posnet, zmontiran in odigran - izpostaviti seveda velja zdaj že odraslega učenca klavirja Benoita Magimela. Film se zlahka proda tudi kot avtentična reprezentacija gejše, pardon, geiko. Že to, da je delovni jezik v veliki meri japonščina, glavna igralka pa Japonka, ki govori francosko, je več kot bi marsikdo pričakoval od »mističnega trilerja«, kot so film označili.
Za temeljno pomanjkljivost se izkaže neprepričljiva adaptacija romana Inju. Filmska zgodba je tako klišejska in neizvirna, da je to že skoraj izvirna poteza. Prevzeten tujec (ker film ni hollywoodski, je to seveda Francoz) se znajde na Japonskem, kjer promovira svoj roman. Ob tem zasenči najslavnejšega japonskega pisatelja sprevrženih kriminalk, skrivnostnega Šundeja Oeja, ki ga še nikoli ni nihče videl. Užaljeni japonski tekmec mu začne groziti in ga poditi iz države, toda francoski pisatelj se za grožnje ne zmeni. Kmalu spozna fatalno gejšo, pardon, geiko, ki se prav tako boji za življenje, saj ji maščevanje obljublja pred desetletjem zavrnjeni ljubimec.
Da se obe zgodbi kmalu povežeta in slednjič združita v eno samo zgodbo, je jasno. Toda - in to je katastrofa - že po petnajstih minutah lahko zaslutite, kako se bo film končal. Če si ob tem porečete, da je tak razplet enostavno preveč očiten, da bi bil mogoč, ste se, žal, ušteli.
Film je do skrajnosti estetiziran, kar ga naredi všečnega, mu pa najbrž deloma vzame tisti psihološki edge, ki naj bi ga ponujal. Obljuba temačnega podzemlja, sado-mazo igric in suspenza je zreducirana na nekaj udarcev po goli riti z neko japonsko koprivo in soft bondage sceno, ki je prej komična kot kar koli drugega. Pravzaprav je ogleda vreden le začetek filma, posnet kot film v filmu, ki narajca in obljubi vse tisto, kar smo o filmu prebrali predhodno. Morda bi, če bi ga vzeli kot samostojni kratki film in po njem zapustili dvorano, ta uvodni teaser celo upravičil plačilo vstopnice.
Deja-vu neštetokrat, ne pa tudi orgazma, doživela Eva – je pa ob tem vsaj jedla odličen suši.
Komentarji
komentiraj >>