Astronomske cene zdravil, ki jih farmacevtska industrija opravičuje s stroški raziskovanja, so po avtoričinem mnenju metanje peska v oči. Po mnenju Angellove so proizvodni stroški zdravil zanemarljivi, stroški razvoja novega zdravila pa bistveno manjši, kot razglaša farmacevtska industrija. Ti stroški so namreč na tretjem mestu – za stroški trženja in za dobički, ki v velikih potokih tečejo v žepe farmacevtske industrije.
Sveže prevedena in natisnjena knjiga, katere polni naslov se glasi »Resnica o farmacevtskih podjetjih: kako nas zavajajo in kaj lahko ob tem storimo«, je plod dolgoletnega zbiranja podatkov ameriške patologinje in predavateljice na katedri za socialno medicino harvardske medicinske fakultete, Marcie Angell - prve ženske urednice prestižnega »New England Journal of Medicine« in ostre kritičarke tako mainstream farmacije kot tudi njene alternativne kolegice.
Angellova je medicinsko stroko dodobra razburkala že s svojim delom iz 1996 »Science on Trial« ter s člankom iz 2002 »America's Other Drug Problem«, ki je tvoril izhodišče za »Resnico o farmacevtskih podjetjih«.
Knjiga, katere izvirnik je v ZDA izšel leta 2004 in naletel na močno nasprotovanje farmacevtske industrije, se bere kot »horror« à la Stephen King in kot scenarij za enega izmed kopice fiktivnih filmov, ki se ukvarjajo s tematiko korporativnih goljufij in farmacevtskih nemoralnosti. Z eno drobceno razliko – knjigo Marcie Angell namreč sestavljajo dejstva. Dejstva o tem, kako je farmacija svojo izhodiščno dejavnost izumljanja zdravil, ki bodo odpravljala najrazličnejše bolezni, privedla do popolnega nasprotja.
Angellova znatno mero svojega pisanja posveti predvsem posledicam, ki jih zaradi tržne naravnanosti zdravstvenega varstva trpijo državljani ZDA. Še posebej natančno razdela vzpon farmacevtske industrije, ki je bil v ZDA v 80-ih letih posledica reaganizma, ko je ta s podaljšano patentno zaščito novih zdravil in z omogočanjem akademskim in raziskovalnim ustanovam, da svoja odkritja patentirajo in zanje dobijo licence, farmaciji ponudil novo vlogo.
Tako poslanstvo farmacevtskih podjetij ni bilo več razvoj novih zdravil, temveč pravno-marketinška-lobistična vojna, s katero so se podjetja trudila dokopati se do licenc in monopolnih pravic za – zgolj z ekonomskega vidika - zanimiva nova zdravila.
Astronomske cene zdravil, ki jih farmacevtska industrija opravičuje s stroški raziskovanja, so po avtoričinem mnenju metanje peska v oči. Po mnenju Angellove so proizvodni stroški zdravil zanemarljivi, stroški razvoja novega zdravila pa bistveno manjši, kot razglaša farmacevtska industrija. Ti stroški so namreč na tretjem mestu – za stroški trženja in za dobički, ki v velikih potokih tečejo v žepe farmacevtske industrije.
Visoki stroški trženja so po mnenju Angellove v farmaciji – zlasti v njeni novi izrojeni obliki – nujno potrebni zato, ker primarni cilj farmacevtske industrije ni več proizvodnja novih zdravil, temveč proizvodnja tako imenovanih zdravil »tudi mi« oziroma »me-too drugs«.
Ideja je v prisvojitvi dela že vzpostavljenega, donosnega tržišča z proizvajanjem nečesa, kar je zelo podobno določenemu dobro prodajanemu zdravilu. Vse to je mogoče, ker raziskovalci »novo« zdravilo v poskusnem obdobju primerjajo s placebom, ne pa z že obstoječim zdravilom, kar pomeni, da morajo dokazati le, da so »nova« zdravila boljša kot nič, ne pa boljša od prejšnjih.
»Resnica o farmacevtskih podjetjih« je pravzaprav le ena izmed znanstvenih monografij, ki se v zadnjem času množijo kot gobe po dežju in kritizirajo prevladujočo marketinško usmerjenost farmacevtske industrije. Tako so v istem letu izšla tudi dela »The $800 Million Pill« Merrilla Gooznerja, »The Rise of Viagra« Meike Loe, »Powerful Medicines« Jerryja Avorna, »Overdo$ed America« Johna Abramsona in »On the Take« Jeroma Kassirerja.
Tako delo Marcie Angell kot tudi ostala dela, ki kritizirajo farmacevtsko industrijo, pa so pravzaprav strukturni odmev ostre kritike, ki že dlje časa prihaja iz vrst popularne kulture. Čeprav filmski scenariji večinoma temeljijo na fiktivnih zgodbah, so grozljivo podobni resničnim kršitvam človekovih pravic, ki so postale del raziskovalnega protokola vsemogočnih korporacij.
Ena takšnih kritik je recimo le Carréjev in Meirellesov »Zvesti vrtnar« iz 2005 in njegova fiktivna zgodba o preizkušanju nevarnega zdravila za tuberkulozo na revnih prebivalcih Kenije. Izmišljena zgodba je na žalost precej podobna škandalu iz 90-ih, ko so »zavoljo znanstvenega napredka« nosečnicam iz držav v razvoju namesto zdravil proti aidsu dajali placebo tablete ali pa Pfizerjevemu slavnemu testiranju antibiotika na nigerijskih otrocih leta 1996 v času hude bakterijske epidemije. Kje se neha fikcija in kje se začne krasni novi svet zdravil?
Po temnih hodnikih farmacevtske industrije se je za vas sprehajala Tisa V.
Komentarji
komentiraj >>