V januarju je bila ob odprtju pregledne razstave To ni Amerika, posvečene 15-letnici delovanja Centra in Galerije P74, predstavljena knjiga Mojce Pajnik - Prostitucija in trgovanje z ljudmi: Perspektive spola, dela in migracij. Delo je v lanskem letu izšlo pri Mirovnemu inštitutu v zbirki Politike.

Avtorica skozi različne zgodovinske perspektive obravnava pojav prostitucije, problematizira dominantne predstave o prostituciji in trgovanju z ljudmi ter odpira nove perspektive mišljenja o obeh fenomenih. Ob odsotnosti javnega diskurza na temo omenjenih problematik v Sloveniji bi lahko rekli, da je pričujoče delo nekakšna alfa in omega na tem področju. V prvem delu zavzame avtorica pozicijo predvsem do različnih teoretskih izhodišč, ki temeljijo na zgodovinskosti ter na kulturoloških in socialno-ekonomskih vidikih. V zadnjem delu pa avtorica verodostojnost napisanega podkrepi še z zgodbami prostitutk, njihovih strank, zvodnikov, transseksualcev in podobnih.

Mojca Pajnik je doktorirala iz komunikologije in je znanstvena sodelavka na Mirovnem inštitutu, profesionalno pa sodeluje še s Fakulteto za družbene vede v Ljubljani. Zanimajo jo predvsem migracijske politike, državljanstvo, študije spolov in mediji. Je vodja več mednarodnih raziskovalnih projektov, avtorica številnih znanstvenih člankov in sourednica več zbornikov. Za naslovnico prej omenjene knjige je izbrala masko ženske, ki je nastala v sodelovanju umetnika Tadeja Pogačarja z madridsko organizacijo Hetaira in je del projekta Code:Red, Madrid.

Avtorica ugotavlja, da v današnji družbi, predvsem pa v javnih razpravah in prevladujočih obravnavah v družboslovju ter v poročanju množičnih medijev, prevladujeta dve osnovni pojmovanji prostitucije. Ta je razumljena kot nasilno dejanje nad ženskami ali kot prostovoljna delovna dejavnost. Trgovanje z ljudmi pa je v prevladujočih razpravah enačeno s seksualnim izkoriščanjem in viktimizacijo žensk. Tovrstna razumevanja prostitucije in trgovanja z ljudmi so, kot na številnih primerih utemeljuje avtorica, posledica polpreteklih zgodovinskih praks.

Prav soočanje s temi predstavami je, kot pravi Pajnik, pomembno za oblikovanje novih, učinkovitejših praks, ki naj bi posledično prinesle boljše razumevanje problematike. Avtorica tako izhaja iz teze, da je enoznačna opredelitev prostitucije bodisi kot prodaje telesa, identične kakršnikoli drugi izmenjavi storitev za denar, bodisi kot apriornega nasilja nad ženskami neustrezno. Tovrstno dualistično pojmovanje je neprimerno tudi zato, ker izključuje stranske pojave v prostituciji in trgovanju z ljudmi. Denimo prostitucijo moških, ki imajo za stranke ženske, istospolno in transspolno prostitucijo. Predvsem pa se problematičnost kaže v neheterogenosti izkušenj in v vztrajanju na isti točki, predvsem v odnosu do zgodovine, ter v neupoštevanju novosti.

Avtorica na podlagi analiz izoblikuje mnenje, da je prostitucija vsekakor oblika dela. Kot taka pa lahko pomeni tudi izkoriščanje, zaznamovano z razlikami glede na spol, pri trgovanju z ljudmi pa tudi suženjska razmerja. Spolna določenost akterjev ni nujno v prvem planu, kljub temu pa se razlike med spoloma upoštevajo. Pokaže se, da sta tako prostitucija kot trgovanje z ljudmi zaznamovana z neenakimi razmerji in diskriminacijo, ki izhajajo iz razlik glede na spol. Podatki pa kažejo, da je večina prostitutk še vedno ženskega spola.

Besedilo prinese obširno obravnavo pojmovanj prostitucije v različnih obdobjih. Najzgodnejša pričevanja so pojav razumela kot naravni družbeni proces. Tako imenovana najstarejša obrt naj bi obstajala od nekdaj, ne glede na družbene razmere in čas. Takšno uvrščanje se, kot pravi avtorica, ujema s predstavami o domnevno naravni potrebi po potešitvi moške seksualnosti. Kot takšno pa ne prepoznava družbenih in socialnih kontekstov, ki določajo prostitucijo. Sem spadajo ekonomske okoliščine v določeni družbi, normativne seksualne prakse, odnosi med seksualnostjo in identiteto, vrednote, kulturni vzorci ter podobno. Prostitucija je prav tako tudi odraz migracijskih praks, ekonomske in socialne neenakosti ter razrednih delitev.

Avtorica bralcu pravzaprav ne želi podati natančnega zgodovinskega pregleda pojava prostitucije. Želi le pokazati na nekatera dejstva, ki so pripeljala do prevladujočih sodobnih stereotipov o prostituciji. Zato nas popelje vse do stare Grčije. Ob primerjavi posameznih obdobij ugotovimo, da so si bile zaznave prostitucije med seboj sicer različne, a tudi podobne. Sodobna binarna razlikovanja med pojmoma, kot sta samostojna seksualna delavka in sužnja, pa pravzaprav niso tako zelo novodobni pojav.

Tako je bila na primer v starem veku vloga žensk v različnih okoljih, od Grčije, Indije, Kitajske do Japonske, ozko in izrazito funkcionalno opredeljena. Prve registrirane prostitutke najdemo v starem Rimu, kjer je bilo določeno, da morajo nositi posebno obleko in imeti določeno barvo las. Razlikovanje med posameznimi prodajalkami ljubezni se je nadaljevalo tudi v srednjem veku. S 15. in 16. stoletjem je v prostituciji prevladala moralična misel, ki se je zavzemala predvsem za različne oblike preprečevanja spolnih bolezni. V tem času so se pojavili tudi prvi zametki organiziranih nasprotovanj prostituciji, ki pa jih avtorica posebej ne obravnava.

V 19. stoletju je prostitucija ženskam iz vasi, ki so migrirale v mesta, da bi tako razbremenile družino, pomenila aktivno obliko državljanstva. Kljub utemeljevanju, da naj bi šlo za prostovoljno izbiro, so jo v prvi vrsti določale predvsem družbenoekonomske okoliščine in neenakosti glede na spol. Številna dekleta so zapustila šolo in s prostitucijo pomagale preživljati mlajše brate in sestre. Prišlo je do prve samoorganiziranosti, ko prostitutke živijo skupaj in imajo na ta način precej odprte možnosti. Seveda pa so bile izvzete iz predstav, ki so glorificirale žensko čistost. V tem času je bil zakon najboljša možnost za to, da obdržiš ugled.

Družbena ločevanja na čisto in nečisto potisnejo prostitucijo še bolj v margino. Tako postane prostitucija sinonim za družbeno zlo. Prostitutke so bile na primer tudi v evropskem zdravstvenem sistemu izvzete iz nudenja nujne pomoči. V primeru spolne bolezni so jih nameščali v posebej za to namenjene prostore, nekakšne prevzgojilnice, medtem ko so na primer moške, obolele za podobno spolno boleznijo, sprejemale splošne bolnišnice.

Tudi varstvena zakonodaja je drugače določala življenje žensk v primerjavi z življenjem moških. Najrazličnejši domnevno varstveni mehanizmi so s predpisi potiskali žensko delo ob rob in ženske izključevali iz dela. Tovrstno diskriminacijo so utemeljevali na podlagi vloge, ki naj bi žensko že po naravi postavljala v okolje doma. Ker so bile ženske izključene iz dela, so moški avtomatično in povsem legitimno postajali skrbniki družine. Tovrstna delovna kultura pa ni prinesla izključevanja žensk iz prostitucije.

Zanimivo je, da je ta v 19. stoletju razumljena kot ne-delo z namenom razločevanja med častnim načinom dela in nečastno prostitucijo. Varstveni zakon o nalezljivih boleznih je ženskam v prostituciji preprečeval, da bi sklepale pogodbena razmerja, in s tem okrepil samovoljo njihovih strank. Moški so lahko na podlagi zakona poizvedovali o prostitutkah, jih prijavljali policiji in podobno.

V okviru feminističnih perspektiv nastajajo številne organizacije, ki se v okviru emancipatornih politik zavzemajo predvsem za drugačne ukrepe proti prostituciji in normiranju ter razslojevanju delavskega razreda in revnega prebivalstva. Prav tako je odpravljen prej omenjeni zakon o nalezljivih boleznih. Kljub pozitivnim konotacijam pa so se nekatere organizacije, kot na primer angleško nacionalno združenje žensk, LNA (elenej), zavzemale za moralistično razlikovanje med posameznimi prostitutkami. Razločevale so na primer med profesionalnimi, ki so izprijene že po naravi, in tistimi, ki so po naključju zašle na kriva pota. Začne se preganjanje žensk, ki so domnevno družbeno sporne.

V 20. stoletju pride vzporedno z akcijami zapiranja bordelov in čiščenja ulic, ki so se začele že konec 19. stoletja, do razmaha zvodništva. Ta posel velja predvsem za domeno moških. Prostitutke postajajo ekonomsko odvisne od moških. Položaj prostitutk se s pojavom industrializacije, ki je prinesla več zaposlitvenih možnosti, višje dohodke in večjo ekonomsko gotovost, spremeni. Vse bolj so namreč izpostavljene javnosti, njihov položaj pa je vrednoten v nasprotju s položajem v varnem in moralno primernem prostoru družinske zasebnosti.

Avtorica v delu tudi navaja, da sodobne politike o prostituciji in trgovanju z ljudmi reproducirajo pristope in vzorce, ki so se pojavljali v 19. stoletju. Takrat je bilo trgovanje z ljudmi belo suženjstvo, prostitucija pa nemoralna dejavnost žensk. Če je prostitucija na tapeti že od antike, pa so prve omembe trgovanja z ljudmi v evropskem prostoru zaznavne šele v 70. letih 19. stoletja. Gre za čas, ko so se po sprejetju zakona o prostituciji v 60. letih uveljavljale restriktivne politike.

V trgovanju z ljudmi so senzacijo zaslutili mediji. Leta 1885 se na to temo v Angliji pojavi članek, ki govori o prodaji devic aristokratskim razvratnežem za pet funtov. Izbruhnil je škandal, ki je za seboj potegnil številna sklepanja in špekulacije, podkrepljene s takrat prevladujočo puristično ideologijo. Boj proti trgovanju z ljudmi je sprožil strožjo zakonodajo, kar pa je prineslo ravno nasprotni učinek.

Vpeljava koncepta bele sužnje v razprave o trgovanju z ženskami in o prostituciji prinese novo razsežnost v razločevanju žensk od drugih žensk. Naivno predstavljanje in popolna purifikacija žrtve ustvarita pogoje, ko je z žrtvami mogoče simpatizirati. Novi koncept prinese dvojno stigmatizacijo žensk. Po eni strani so žrtve ločene od preostalih žensk, okrepijo pa se tudi predstave o nedolžnih in čistih ženskah, ki so postale orodje v rokah zunajdružbenih koruptivnih sil. Na drugi strani pa se pojavlja paradoks, ko trgovanje z ženskami ni predmet obravnav, kot na primer v Argentini. Zanimive so le bele sužnje.

Pravico do zagotavljanja socialnih pravic so prostitutke in prostituti dobili v 80. letih prejšnjega stoletja. Pobudnice tovrstnih razprav so bila feministična gibanja, ki so začela javno zagovarjati seksualno delo in opozarjati na marginalizirane oblike prostitucije ter na istospolno in transspolno prostitucijo. Ker prostitucija še vedno velja za družbeno nezaželeno dejavnost, so njeni akterji v primerjavi z delavci v drugih dejavnostih postavljeni v neenakovredni položaj. Na tovrstno neenakost in diskriminacijo delavcev v seksualni industriji so v zadnjih letih z manifesti opozorila gibanja seksualnih delavcev in delavk.

V pravnem uravnavanju prostitucije izpostavimo predvsem dva vidika. Prva je dekriminalizacija, ki pomeni predvsem opuščanje politik kaznovanja, ne odpravlja pa nadzorstvenih politik in ne zanika pravne ureditve prostitucije. Povezana je predvsem s širšimi spremembami in pogledi na prostitucijo. Povezana je z destigmatizacijo žensk, čeprav še vedno prevladujejo stereotipne povezave o spolnosti in kriminalnem podzemlju, kjer vladajo visoki zaslužki. Prostitutke in prostituti pa so tako rekoč nevidni.

V Sloveniji je na primer dekriminalizacija prostitucije leta 2003 prinesla črtanje člena, ki je v Zakonu o prekrških zoper javni red in mir prostitucijo obravnaval kot prekršek. Še vedno pa imamo v zakonu člen, ki prepoveduje trgovanje z ljudmi, zlorabo prostitucije in kriminalna dejanja, povezana z zvodništvom. Drugi vidik v družbenem urejanju prostitucije je legalizacija, ki nad prostitutke in prostitucijo uvaja državni nadzor.

Danes velja, da se seksualne delavke in delavci pospešeno samoorganizirajo. Nastajajo kolektivi prostitutk, znotraj katerih se uveljavlja potreba po priznanju seksualnega dela kot poklica in pravic iz delovnega prava, kot so plača in prispevki. Takšna organiziranost posledično prinese tudi plačevanje davkov, kar pa pomeni od 20 do 30 odstotkov manjši zaslužek. V ospredju pa je še vedno predvsem zagotavljanje pravic in varstvo oseb, ki se ukvarjajo s prostitucijo.

Izjemno zanimiv je zadnji del knjige z izseki iz intervjujev, ki jih je avtorica skupaj z Uršo Kavčič in Iztokom Šorijem opravila s prostitutkami in prostituti. Njihova plat zgodbe pokaže predvsem na večdimenzionalno prepletenost različnih ravni in razlogov, tako za sprejemanje kot za dajanje uslug. Stigme, nezadovoljstvo v zakonu, želja po tolažbi, negi in pogovoru so le nekateri izmed razlogov za nakup seksualnih storitev. Prostitutke mnogokrat prevzemajo tudi vlogo socialne delavke, kar pa je že povsem druga zgodba.

S prostitucijo se je ukvarjala Tanja Pavlič.