Topel je naslov platnice toplih barv, prvenca Veronike Dintinjane Rumeno gori grm forzicij, pesniške zbirke, o katere poeziji bomo napletli nekaj neobremenjeno skvačkanih misli.
Topel je naslov platnice toplih barv, prvenca Veronike Dintinjane Rumeno gori grm forzicij, pesniške zbirke, o katere poeziji bomo napletli nekaj neobremenjeno skvačkanih misli. Knjiga je izšla pod okriljem Literarno-umetniškega društva Literatura v zbirki Prišleki, kjer sicer izhajajo knjige eminentnih novodobnih slovenskih poetov ala Uroš Zupan, Primož Čučnik, Miklavž Komelj, Iztok Osojnik itd.
Za posvetilom sestri zbirko uvaja citat Stanleyja Kunitza, ki pravi, da sanja o prosojni umetnosti, skozi katero vidiš svet. In tega napotila se skušajo pesmi držati, pa naj bo skozi pogled na Alpe, razžarjeno italijansko pokrajino, misli na Ljubljano in podobo pokojnega Tuđmana, bolnišnice, v katerih ljudje umirajo in v katere medtem letijo vrabci, pa skozi jesensko sivino in hlad, ki napoveduje zimo, in avtorefleksije o poeziji, predvsem lastni, skozi vse to.
Začne se na koncu Celovške in konča z avtomatskim dihanjem, ob čemer bi človek takole na prvo žogo spričo pojavljanja motivov bolnišnice, bolnikov, kirurgov, operacij itd. – pesnica je menda zdravnica – pomislil na aparate, ki dihajo namesto za to nezmožnega človeka. A temu ni tako.
Dihanje je tukaj nekaj od fizike in biologije drugačnega, je misel, so vtisi, metafore, ustvarjanje, spomin in predstavljanje. Prvi del, Dovolj zgodaj, se preko Srebnih oljk v reki vetra, minimalističnih panoram Italije skozi prizmo obiskovalke, Rumeno gorečega grma forzicij, slik vtisov z Lipice, mestnih vrat, oblakov, sonca, rastlinja, sveta, zaključi z Belim stropom dneva, ob robu smrti z mislijo prek nje.
Subjekt skuša biti po ali ob modernističnih in postmodernističnih dvomih znova samozavesten in obrnjen proč od nihilistične paradigme svet zanikajoče zavesti. Vonj ima po optimizmu. Saj smo – ali naj bi bili, doda molj, ki malce bolj potopljen v nihil leži na valujočih spolzkih tleh – več od mesa in za besedami je menda še nekaj drugega, nekaj nad njimi. Tudi diši po trdnosti pesniškega jaza, kot ga izpričuje pesniški junak svoje generacije Uroš Zupan, ki je, mimogrede, avtor zapisa na zavihku.
V tem duhu je glavni adut pesmi pesništvo kot tako, kot je to na samem začetku slovenske poezije, pri vélikem Francetu, ki pa se, to je med vsem drugim pač treba dodati, od poetičnega toka pozitivne zavesti pričujočih pesmi, razlikuje predvsem po ne ravno optimistični življenjski drži, če si primislimo samo oksimoron slovečega imena - prijazna smrt. Pesmi Veronike Dintinjane, upravičeno ali ne, verjamejo predvsem v revolucionarno moč poezije. In v onstran besed.
Poleg samopotrditve prek poezije oko pesmi precej počiva na naravi. Poje nemala naturalistično opisne drobce narave, da se tudi bralca včasih dotakne učinkovito ubesedeni sončni žarek, piš vetra, gož na kamnu ali ponočna bleda senca lipicanca. Gorivo tihe vere onstran besed je pa je prepričanje, da stvari nikoli niso, kar se zdijo, da so ob vsakem soočenju drugačne, da pa kljub vsem anomalijam, lastnim subjektivnemu dojemanju, te stvari, kakršnekoli že, preprosto so.
Solidna zbirka solidnih pesmi, torej. Enih bolj, drugih manj, seveda.
Goreče grmovje je na koži recepcije čutil matjaž.
Komentarji
komentiraj >>