Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Evropa: modra kot sova, rumena kot zlatenica (5390 bralcev)
Sreda, 4. 3. 2009
IdaH



"Zeleno, ki te ljubim zeleno..." Citat iz Lorcove pesmi se pojavlja v kar najbolj nevzdržnih kontekstih. Pri prodajanju ekološko ozaveščenih pamfletov, pri prodaji zelenega pralnega praška, promociji nove kolekcije pomladnih oblačil in to brez, da bi ta puhla okostja potrošniške psihoze kakorkoli iskala sozvočje s pesmijo. Mesečniška romanca ni neka lepa romantična izpoved hetero ljubezni, ki naj bi si vzela zeleno kot simbol narave in čistosti. Zeleno moramo razumeti zgolj kot imanentni vizualni
"Zeleno, ki te ljubim zeleno..." Citat iz Lorcove pesmi se pojavlja v kar najbolj nevzdržnih kontekstih. Pri prodajanju ekološko ozaveščenih pamfletov, pri prodaji zelenega pralnega praška, promociji nove kolekcije pomladnih oblačil in to brez, da bi ta puhla okostja potrošniške psihoze kakorkoli iskala sozvočje s pesmijo. Mesečniška romanca ni neka lepa romantična izpoved hetero ljubezni, ki naj bi si vzela zeleno kot simbol narave in čistosti. Zeleno moramo razumeti zgolj kot imanentni vizualni algoritem, ki nima prav mnogo niti s klorofilom niti z barvnim pigmentom, temveč s pesnikovo zasebnostjo, ki jo je družba razumela kot deviantno.

Zelena ni edina barva, ki je bila zlorabljena in posiljena, pa ne mislim zgolj na rdečo belo plavo, ob kateri smo odraščali in na poosamosvojitveno turobno burlesko med rdečo, belo in črno, pač pa tudi na druge absurde. V pozivu anarhistične iniciative k protestu za solidarnost z grškimi uporniki proti nasilju, poniževanju in izkoriščanju evropske enobarvnosti, je na primer ob koncu poziva pisalo: „Be there! Wear Black!“. Kako naj to razumemo, da bomo črna ovca, če bomo oblečeni drugače, ali kaj.

Če sploh kdo, potem so se teh neskončnih možnosti posilstva pozitivnih kolektivnih simbolov bržčas zelo dobro zavedali ravno tisti zastavonoše državotvornih emblemov in identitet, ki so z njimi posredno pomorili milijone. S tem mislimo na kulturnike Josepha Göbbles strokovnjaka za romantično dramo , arhitekta Alberta Speera, režiserko Leni Riefenstahl.

Ideja evropske unifikacije je približno toliko stara kot ideja velike Nemčije. Toliko so stari tudi njeni emblemi, saj prve skice na podlagi katerih je zasnovana celostna grafična podoba EUja najdemo nekje v 20. letih 20. stoletja. Danes pa je podobno kot včasih rdeča, bela, plava s poudarkom na rdeči preplavila državne proslave osnovna temno modra barva, ki je mešanica 80 odstotne škrlatne in 100 odstotnega cianta v kombinaciji s procesno rumeno barvo. EU pa še zdaleč ni tako barvasta kot se rada predstavlja v besedah. Niti ni dvobarvna, ampak enobarvna, vsaj kar se tiče načina predstavljanja njenih simbolov.

S temi čudaškimi asociacijami na državniške barve pravzaprav mislimo orisati enobarvno situacijo, v kateri se je pred dobrim mesecem znašel češki umetnik David Černy. Njegova groteskna inštalacija, v katero je na najbolj banalen način vključil v nebo vpijoče stereotipe o posameznih članicah evropske unije, je spodbudilo negodovanje tako s strani prizadetih držav, kot s strani češke vlade, ki je bila naročnica razstave o Evropski uniji v Bruslju. Razstava Entropa se je v velik užitek njenega avtorja še bolj spolitizirala kot je že sama po sebi bila. S to provokacijo, ki ji lahko mirno pripišemo dvomljivo umetniško vrednost, je uspel razkriti eno in edino možno barvo Evrope, ki je strašno blizu fašistični, v preobleki modre in zlate kapital demokracije.

Diskrepanca med evropsko dikcijo in njenim realnim stanjem se odkriva tudi na nivoju jezika, kar je več kot očitno, če pogledamo slogan pod katerim nastopa češka kot predsedujoča država v prvi polletki 2009: Evropa brez meja! in nedavnim umikom razstavljenih objektov iz prej omenjene razstave, ki karikirajo silno užaljene nacionalne identitete nekaterih držav.

Dejstvo, da se v neki državi ali drugi institucionalni formi ni mogoče o nekaterih temah hecati je zelo zaskrbljujoče, saj ne moremo pričakovati, da bi taka tvorba lahko prepoznavala svoje napake, če ne prenese niti najmanjše mere humorja. Da se z evropskimi simboli ne gre hecati, dokazuje že nesmiselna regulativa, da morajo biti evropski simboli na vseh tiskovinah, ki jih EU sponzorira, ponazorjeni v originalnih barvah. Odpade torej cenejši in bolj ekološki črno beli tisk.

Umetniki, ki uganjajo podobne šale kot Černy, v EU ne skupijo tako kot je praksa v neposrednih diktaturah, ampak posredno s finančnimi globami, tožbami in nenehnim pritiskom javnosti in medijev. Pritiski lahko umetniku finančno koristijo ali pa ga pripeljejo na rob bankrota. Za Černyja je vprašanje ali mu je omenjeni škandal prinesel dovolj pik, da bo zaslužil na umetnostnem trgu ali ne. Černyja so namreč obtožili kraje 50. tisoč evrov, ki jih je za projekt prispevala Češka, misleč, da bo pri projektu sodelovalo 27 umetnikov iz držav EU.

Mogoče je nastopil čas, ko bodo umetniki morali začeti razvijati subtilne taktike, ki jih državni cenzusi in ovčja javnost ne bo sposobna prebrati, ker bodo preveč kompleksni. Golo karikiranje stereotipov je že preveč banalno. O tem se lahko učimo tudi iz lastne zgodovine, kjer politbiro nikakor ni mogel suspendirati umetnikov, ki jim niso mogli dokazati subverzije. V diktaturi, ki cenzurira vizualno umetnost, morajo umetniki prebegniti v polje simbolov, ki so razumljivi zgolj peščici pozorne javnosti, vendar vedno deluje kot glavni agitator in pleskarji enobarvnosti.


Komentarji
komentiraj >>