Peter Recer recenzira nastop onemanbluesbanda Scotta H. Birama na Metelkovi ... (v celoti!)
Scott H. Biram, 28.2.2009; Menza pri koritu- Metelkova mesto, Ljubljana
* V soboto je FV Music v mesto pripeljal glasbenika z imenom Scott H. Biram, individualista, ki v svoji zasedbi ne potrebuje dodatnih članov, saj, kot je na nastopu pokazal, svoje delo odlično opravi sam. Še več, vsak novi član v skupini bi podrl koncept, ki gradi na osebnih izkušnjah, podanih skozi solistični nastop.
Pred nastopom omenjenega so oder zasedli domači Hare Krishna Hippie Groovies, ki so se marsikomu v publiki predstavili prvič. Zasedba temelji na štirih članih s klasično bas-boben-kitara-vokal zasedbo. Glavnino odra je zasedal vokalist, ki pesmi tipično odpoje v tujem, angleškem jeziku. To se med slovenskimi bendi pojavlja tako pogosto, da današnje predskupine nikakor ne moremo kriviti za tak pristop, le podajamo opazko, saj smo slednjega na trenutke malo preveč siti. Glasbeno se skupina nanaša na rockersko izrazje, v katerem bluesovsko okostje pesmi nosi delčke garažnih umazanij in hard rockovsko trdoto. Visok vokal pevca pripomore k energičnosti podajanj pesmi, ki so igrane bliskovito, z željo, da pol ure trajajoč nastop postane zvočni šus. Kar pa se ni zgodilo v celoti, saj je bil skozi ves koncert v ospredju vokalist - tudi po zaslugi njegove garderobe -, medtem ko so se ostali člani zvočno držali bolj v ozadju. Rock glasba je pač zvrst, ki kliče po ekstremnejšem igranju na odru, drugače lahko izvedba pesmi zveni preveč linearno, s premalo globine in lastnega pečata. Je pa treba pripomniti, da je zasedba še mlada in bo morda z več odrskimi izkušnjami pridobila na bolj globokem in polnem zvoku.
Globok in poln zvok pa nam je ponudil naslednji nastopajoči, Scott H. Biram. Biram v enem delu od celotnega inštrumentarija ponudi staro gibsonovo kitaro s toplim in globokim zvokom. Scott med igranjem podaja ritem z levo nogo, ki udarja ob ozvočeno desko, na koncu katere je tamburin. Za petje ima na voljo dva mikrofona, od katerih je eden s hreščečim efektom, med igranjem pa uporablja tudi orglice. V bistvu gre za neverjetno veliko število inštrumentov za enega človeka, najlepše pri vsem pa je bilo videti, s kakšno lahkoto je nastopajoči igral in združeval različne inštrumente. Hitro po Scottovem prihodu na oder je marsikomu postalo več kot jasno, da bomo priča zelo pristnemu nastopu.
Scottova pojava spominja na tovornjakarja z baseballsko kapico nekje iz ameriškega juga. To sliko nevsiljivo spreminja Black Flag majica. Kakšno majico nastopajoči nosi, je čisto brezpredmetno, če se ne bi blues, zahojeni hillbilly in gospel z največjo lahkoto nenehoma prepletali s pankovsko in hard core-ovsko izraznostjo. Osnova glasbe je seveda blues. In Scott uporablja blues kot izlivanje srda, jeze, nemoči in trpljenja. To je na odru izvajal s surovo energičnostjo, glasnim petjem in zavijajočim vokalom. Izvrstno igranje kitare, ki se raje kot k dovršenosti naslanja na neposreden »in your face« način igranja, ponudi kompakten, hreščeč zvok, ki ne preneha tudi ko je pesmi konec in je čas za požirek whiskeya. Celoten nastop je deloval povezano, pesmi so si sledile hitro druga za drugo, med njimi so bile le kratke pavze, ki pa so bile zaradi sproščenosti nastopajočega neopazne.
V mirnejših delih koncerta je postregel s par bolj country-jevsko obarvanimi pesmimi, s katerimi si je nedvomno za kratek čas spočil glasilke. Med igranjem na orglice je bilo zanimivo, kako je med igranjem mimogrede z njimi udarjal ob okvir mikrofona in s tem izvabljal dodaten ritem. Scottovo glasbeno izrazje ni omejeno, ampak s sproščenostjo izvablja nove zvoke z nadvse preprostimi majhnimi dodatki.
Kot rečeno Scott igra blues, ki je zelo pristen. Čutiti je, da nastopajoči podaja lastne izkušnje, pa četudi zaigra kakšno od Muddy Watersa na slide kitaro. Vendar je bilo najlepše na nastopu že prej omenjeno gmotenje različnih žanrov, kjer je blues prešel v hrupno soničnost. Na trenutke je ritem udarjanja noge prešel v ospredje in ustvaril tribalni učinek ob nenehnem hrumenju kitare ter glasnem petju. V teh momentih je bil blues bolj v ozadju, namesto tega je bilo slišati zapuščino raznorodnih alternativnih glasbenih praks konec osemdesetih.
Konec koncerta je bil rahlo razvlečen, a to ni bilo moteče. Medtem se je zgodil bis, saj si je publika resnično želela nadaljevanje koncerta. V podaljšku smo bili priča sočni izvedbi Black Betty, kjer je bogati zvok skozi gomazenje ritmov napolnil Menzino dvorano. Na koncu koncerta nam je Scott postregel še eno zlivanje glasbenih žanrov, kjer je s staro gibsonovo kitaro, mikrofonom in ojačevalcema ustvarjal feedback in se poslovil v noiserski hrupnosti. Tako smo bili v soboto smo bili priča izvrstnemu glasbenemu nastopu, kjer je nastopajoči, Scott H. Biram, skozi samozavestno držo ponovno spomnil, da je za igranje glasbe nujno pomembno pristno čutenje le-te. Pokazal je tudi, da se strup še vedno skriva v majhnih flaškah.
V glavi je še ves naslednji dan ropotalo Petru Recerju.
Komentarji
komentiraj >>