Četrtek, 5. 3. 2009
Peter Recer
Peter Recer recenzira ploščo tria iz San Franciska Mi Ami, v katerem sta tudi dva člana zasedbe Black Eyes ... (v celoti!)
* Kadar pri založbi Touch and Go izide plošča benda, katerega člana sta ustvarjala pri Dischord, je normalen pojav, če poslušalec teh frekvenc zastriže z ušesi. Gre namreč za dve kultni, neodvisni založbi. Prva je neodvisna založba iz Chicaga, pri kateri so ustvarjali bendi Steva Albinija ter The Jesus Lizard, Killdozer, Mule, Scratch Acid, The Ex in drugi. Založba Dischord s sedežem v Washingtonu pa je bila domovanje bendov Iana Mckaye-a ter Bluetip, Dag Nasty, Gray Matter, Make-up, Lungfish, in še bi lahko naštevali.
Dva člana benda današnje recenzije, Daniel McCormick in Jacob Long, sta namreč sodelovala v skupini Black Eyes, ustanovljeni leta 2001 pri Dischord. Skupina je bila zanimiva po izjemni ritem sekciji z dvema bobnoma, dvema basoma in kitaro. Zvok skupine je bil tipično dischordovsko obarvan, najdejo se vzporednice s skupino Bluetip. Na drugi plošči so vključili tudi saksofon in se od prvotnega zvoka oddaljili in postali bistveno bolj eksperimentalni. Skupino so zaznamovali kaotični koncerti, ki so dostikrat vključevali aktivno udeležbo občinstva.
Debitantska plošča Watersports se povezuje z delom Black Eyes, se pa od omenjene skupine tudi oddaljuje. Prvo, kar pritegne poslušalčevo pozornost, je dolžina pesmi, ki so dolge po večini okoli sedem, pa tudi devet minut. Drugo pa je ritmika skupine, ki spominja na skupine kot so E.S.G., Liquid Liquid in Certain Ratio. Ves album zaznamuje izjemno ritemsko skladje bobna in basa, ki dajeta konstanten, plesni ritem, tudi s poudarkom na afriškem izročilu. Ker so pesmi dolge, je v njih dovolj prostora za majhne odklone od osnovne zgradbe pesmi. Basovska linija z drobnimi funkovskimi prijemi spreminja tematiko in nežno nakazuje potek pesmi. Kitarski vložki pa segajo od hrupnih izbruhov pa vse do tihih, a še kako prisotnih škrebljanj in praskanj.
Pesmi večinoma valovijo od plesno ritmične repeticije do glasnejših in intenzivnejših delov. Vseh sedem skladb na plošči deluje povezano in s tem ustvarijo učinek, kot da je ves album ena pesem. Kljub temu, da celotna plošča temelji na ponavljanju, trojica glasbenikov obdrži poslušalčevo pozornost, predvsem zaradi polnosti zvoka, ki ga doseže.
Posebno mesto na plošči jzaseda vokal. Daniel McCormick je svoj glas prispeval tudi v zasedbi Black Eyes, kjer so bili za vokale zaslužni skoraj vsi člani zasedbe. Tokrat McCormick omenjeno nalogo opravlja sam. Dejstvo je namreč, da je njegova barva glasu posebna, vreščeča, piskajoče visoka. Prikrade se podoba med bradonjo iz Les Savy Fav ter histeričnim glasom pevca skupine Make-up.
Čeprav album Watersports deluje kot celota, se malenkostno zalomi pri šesti in nato sedmi pesmi. S predzadnjo pesmijo se tempo plošče umiri, zvok deluje, kot da bi se potopil eno gladino nižje, kar je dobrodošla sprememba glede na tempo prejšnjih pesmi. Problem je, da se z zadnjo pesmijo ne dvignejo znova nad gladino, ampak ostanejo nekje na nedorečenem področju. S tem se izgubi občutek zaokroženosti, album se namesto tega malenkost razvodeni. Plošča, ki je na začetku obetala močno ritmiko ter razgibano dinamiko, na koncu pusti majhen priokus jam sessiona. Verjetno pa skupina dosega nove razsežnosti na koncertnih nastopih.
Treba je priznati, da čeprav plošča Watersports ne ponuja nekega revolucionarnega zvoka, ritmika z malimi niansami deluje perfektno. Plošča današnje recenzije pritegne poslušalca s svojim zvokom, saj Mi Ami z medsebojnim muziciranjem ustvarijo dialog, ki se mu je v veselje prepustiti. Med poslušanjem se zazna naslanjanje na bogato glasbeno zapuščino preteklih bendov in tudi izvrstnost igranja članov skupine Mi Ami.
pripravil Peter Recer
Komentarji
komentiraj >>