Torek, 10. 3. 2009
goran
Goran Kompoš recenzira novo ploščo ambientalnih zvočnih krajin kanadskega elektrončkarja in zvočnega umetnika Tima Heckerja ... (v celoti!)
* Kanadskega elektronskega producenta presenetljivo šele prvič gostimo v tem terminu in to kljub temu, da je ‘An Imaginary Country’ že njegov peti samostojni album, oziroma sedmi, če štejemo še dve plošči, ki ju je izdal pod psevdonimom Jetone. Tim Hecker se je že z albumom ‘Haunt Me, Haunt Me Do It Again’ iz leta 2001 zapisal med tiste najvidnejše elektroakustične dronarje in v tej eliti vztraja še danes. Tudi po petih v isto estetiko vpetih albumih in številnih bolj ali manj generičnih sledilcih, Montrealčan uspešno premaguje sivino, ki je zajela večji del tovrstne produkcije. Ne ukvarja se z iskanjem novih izraznih možnosti pač pa preprosto sledi svojim smernicam iz začetkov, ko je modificirano kitarsko brnenje začel plastiti v izrazito poetične zvočne krajine. Z albumom ‘An Imaginary Country’ sedaj še enkrat več dokazuje, da se s pravo idejo tudi iz tako zelo izrabljene forme še vedno lahko izlušči presežek.
Hecker se je iz rodnega Vancouvra preselil v Montreal v sredini devetdesetih let minulega stoletja, ravno v času, ko so na sceno z velikimi koraki vstopali tamkajšnji post-rockerji, svoj trenutek pa so že napovedovali tudi (mikro)elektronski producenti. V solističnih začetkih, ko je ustvarjal pod psevdonimom Jetone je z obema nogama stal še v vrstah slednjih, vendar pa ga je ukalupljenost minimalistične elektronike kmalu začela dolgočasiti. Kot velik privrženec zasedbe My Bloody Valentine je zato poiskal zvočnost sorodno legendarnim shoegazerjem, ter jo namestil v njemu lastno elektronsko formo. Ta že takoj našpiči ušesa glasbenim kritikom, ki ga z albumom ‘Radio Amor’ iz leta 2003 postavijo med najbolj cenjene sodobne elektronske kreativce. Uspeh mu zagotovi nastope na številnih najodmevnejših glasbenih festivalih, in čeprav je s svojo poetično glasbo bliže sredinski publiki, ga na drugi strani opazi tudi avantgarda, preko katere vstopi v milje sodobnega plesa in zvočnih performativnih umetnosti.
V prepletanju modificiranih akustičnih in elektronskih posnetkov na način, kot se ga loteva Hecker, je zelo tanka linija med banalnimi, praznimi lepozvočji in zanimivejšimi vsebinami. Estetiko, ki se napaja predvsem iz najbolj očitne, na melodiko oprte emocionalnosti, od – s patosom prepojenih – prebiranj pač pogosto ločuje le majhen korak. Hecker ta korak išče predvsem v narativni vrednosti svojih skladb. Zdi se, da so te vselej vpete v neko širšo, nedefinirano zgodbo, katere interpretacija je prepuščena posamezniku. Njegovi albumi torej niso le zbirke všečnih elektronskih eksperimentov, pač pa skrbno izoblikovane celote, v katerih se vedno znova pojavljajo teme izolacije, odsotnosti, iskanja. Njegova glasba nas tako razpne med družbeno-socialno neprijetne občutke na eni in nostalgično zvočno užitkarjenje na drugi strani.
Naracija je z novo ploščo postala še bolj ohlapna. Hecker nas popelje skozi »namišljeno deželo«, med potjo pa se nostalgično spominjamo preteklosti. Sodeč po melanholičnem razpoloženju so to najbrž bridki spomini, ki pa v brezobličnih zvočnih krajinah postanejo očiščevalni. V eteričnih, pogosto hrupnih zvočnih plasteh, se odpirajo iz sprocesiranih klavirskih in kitarskih zvokov izpeljane melodične linije, ne manjka pa se niti intenzivnih, simfoničnih iskanj vrhuncev. Morda je prav nekoliko bolj izpostavljena melodična komponenta razlog, da nova Heckerjeva plošča ni naletela na tako odkrito navdušenje kritikov, kot se je to dogajalo v preteklosti. Album ’An Imaginary Country’ sicer še vedno hvalijo, a se zdi, da obenem pogrešajo nekaj, česar pa v Heckerjevi glasbi morda niti nikoli ni bilo. Gre preprosto za glasbo, v kateri neobremenjeno uživamo brez nepotrebnega racionaliziranja.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>