Petek, 13. 3. 2009
nika arhar
Nova knjiga zbirke Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega kanadske gledališke kritičarke, teoretičarke in raziskovalke Josette Féral prinaša dvajset intervjujev s pomembnimi režiserji in režiserkami iz Evrope in Severne Amerike, ki so zaznamovali sodobno gledališče, opero, ples in druge scenske umetnosti.
Nova knjiga zbirke Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega kanadske gledališke kritičarke, teoretičarke in raziskovalke Josette Féral prinaša dvajset intervjujev s pomembnimi režiserji in režiserkami iz Evrope in Severne Amerike, ki so zaznamovali sodobno gledališče, opero, ples in druge scenske umetnosti. Izbor intervjujev z naslovom »Režija in igra« je za slovensko izdajo avtorica opravila v sodelovanju z urednico zbirke Petro Pogorevc z željo predstaviti različne estetike in vizije umetnikov ter poglede na vodenje igralcev.
Obsežen projekt, za katerega je Féralova zbirala intervjuje kar petnajst let, se je začel z interesom o teorijah, na katere se umetniki sklicujejo danes, ko omembe starih mojstrov izginjajo, prakse pa so se individualizirale, osamosvojile in spremenile. Demokratizacija igre in množenje šol ter delavnic igre nas silijo k drugačnemu premišljevanju o igralski umetnosti in so razširili področje raziskave na vprašanja gledališke igre, dela z igralci, pričakovanih lastnosti pri igralcih in njihovega izobraževanja, vprašanja prezence in energije ter razmerje med teorijo in prakso.
Avtorica ugotavlja, da odrski umetniki svoje bogato praktično znanje le redko zapišejo in objavijo, analitični teoretski diskurz, ki si je predvsem v šestdesetih in sedemdesetih prilastil dogmatično in normativno pozicijo pa pri igralcih in režiserjih vzbuja odklonilen odnos. A odnos do teorije se je spremenil, ustvarjalci se zavedajo, da je teorija tisto, s čimer ustvarjamo, pri tem pa se sklicujejo na raznolika teoretska polja, discipline in umetnostne oblike ter črpajo navdih od vsepovsod. Eugenio Barba opozarja na pomembnost praktičnih in funkcionalnih napotkov ter refleksij, ki kot živa tradicija prevzemajo referenčno vlogo. V tem smislu naj bi pričujoči intervjuji predstavljali dragocen dialog s praktiki.
Kakšna so torej prevladujoča izhodišča gledališkega ustvarjanja pri sodobnih režiserjih? Večina ustvarjalcev zavzema stališče, da gledališče ne more več imitirati resničnega življenja in tudi ne dobesedno ilustrirati besedila. Namesto tega gledališče opredeljujejo kot živo obliko, prostor srečevanj, izmenjav in komunikacije. Kot opozarja Robert Wilson, gledališče ne govori, kaj stvari so in ne interpretira, ampak postavlja vprašanja in prepušča interpretacijo gledalcu.
Ob takšne pristopu mnogi izražajo zavračanje psihološke igre in kritičen pogled na tradicionalno izobraževanje igralcev, ki igralce obravnava kot »kepo čustev, ki jih morajo znati podajati«, kot pravi Robert Lepage. Richard Schechner poda jasno in kritično izjavo: »Radi bi vzbudili čustvo v gledalcu, ne igralcu«.
Raziskovanje čustev in vzpostavljanje dramskega lika so zamenjali drugi, zunanji pristopi: konkretno raziskovanje skozi telo, dih, besedo ali dejanje. V želji po pomenski in komunikativni odprtosti več režiserjev, predvsem severnoameriških, omenja omejitve, ki jih ustvarja ukvarjanje z besedilom, njegovim pomenom in psihologijo likov, zato se zatekajo k ukvarjanju s telesom, ritmom in obliko, kodirani ali formalizirani komunikaciji, abstraktnemu in dekonstrukciji. Umetniki se morajo znati osvoboditi besedila, si ga prisvojiti in se vprašati, kaj hočejo povedati. Režiserji tako besedilo z različnimi pristopi skušajo narediti živo, celovito, organsko, poleg besednega pomena pa se osredotočajo predvsem na melodijo, ritem in zvočnost.
Takšno delo zahteva od igralcev močnejše individualne prispevke, kajti kar nekaj režiserjev želi uprizoritev ustvarjati skupaj z igralcem in ne absolutistično. Igralčevo poznavanje svojega telesa in glasu je tako minimalna zahteva. Igralec naj bi se zavedal svoje edinstvenosti, se znal odzivati in prilagajati, bil neustrašen in imel željo po raziskovanju. Izobraževanje tako poleg osnovnih igralskih veščin vključuje tudi opazovanje in pridobivanje raznolikih življenjskih izkušenj.
Takšno življenjsko izobraževanje vpliva na moč in prepričljivost igralca, na njegovo energijo in prezenco, ki ju režiserji različno opredeljujejo. Energija je večinoma nekaj, kar se prosto pretaka, lahko pa jo tudi usmerjamo, posredujemo in obvladujemo. Prezenco najpogosteje opredeljujejo kot način prisotnosti, popolno sozvočje s tem, kar igralec počne na odru, svobodno in pristno komunikacijo, sposobnost vzpostaviti odnos z občinstvom.
Del knjige se posveča posebnostim ženskega pogleda, pristopa in dela v režiji. Intervjuji z ženskami režiserkami večinoma ne potrjujejo identifikacije z feminističnim gibanjem, ker menijo, da bi jih ta omejevala, kar pa ne pomeni, da se ne zavedajo svojega spola; ta vpliva na njihovo umetniško prakso večinoma v okviru osebne občutljivosti, ki vključuje ženski pogled na svet. Ne moremo pa spregledati, da ženske malokrat zasedajo funkcije oblasti, le redko vodijo velike institucije in imajo večkrat težave z uveljavljanjem avtoritete.
Utrinke iz tega zanimivega vpogleda v pristope in razmišljanja ustvarjalcev sodobne gledališke scene vam je posredovala Nika Arhar.
Komentarji
komentiraj >>