Sreda, 18. 3. 2009
BIGor
Igor Bašin- BIGor recenzira dolgometražen prvenec seattelske punk rock zasedbe Jaguar Love ... (v celoti!)
* Živimo v času, ko je izdaja izpred pol leta že lanski sneg, zato sploh ne preseneča, da se kriza in recesija poglablja, da se založniki in glasbeni biznismeni vse pogosteje ukvarjajo z vprašanjem preživetja industrije in nasploh samopreživetja. Neulovljiva hiperprodukcija sproža ekološka vprašanja - ali je res potrebno izdati, objaviti, natisniti vse te črke, plakate, knjige, plošče, filme, majice, ki le še stopnjujejo potrošniško evforijo, ki se sprevrača v fobijo? Ali imamo dovolj časa, da med vtapljanjem v kaosu informacij sploh premeljemo, preposlušamo in prespimo novo ploščo ter jo sveži in spočiti ocenimo? Ali je neka nova objava sploh še aktualna, ko jo je medtem pohodilo že toliko novejših izdaj? Takšna vprašanja se porodijo ob prvencu skupine Jaguar Love, ki je izšel pred dobrega pol leta, že danes pa vemo, da skupina nastopa s čisto novim materialom in da s pričujočega prvenca Take Me To The Sea izvaja le še tri skladbe. Vendar - da tudi mi ne bi podlegli noriji časa, v katerem živimo, pojdimo po vrsti.
Začetki zasedbe Jaguar Love segajo v leto 2007, ko sta se na križišču-pogorišču srečala člana frenetične neo-hardkorovske zasedbe Blood Brothers s članom Pretty Girls Makeom Gravesom, ki so bili dobra predhodnica vsemu tistemu, čemur danes pravijo indie rock. Kitarist Cody Votolato ter pevec in multiinstrumentalist Johnny Whitney sta potrebovala nekoga, ki bi ju preusmeril od direktnega navezovanja na njun predhodni matični bend. Zgolj kričavi stil petja Whitneya je bilo potrebno postaviti v nov okvir in sodelovanje z J Clarkom se po objavi prvenca zdi več kot primerno, če ne že uspešno. Ublažil je brzkompromisnost in nepredvidljivost Blood Brothersov. Vse skupaj je prestavil v drugo glasbeno prestavo. Navkljub mehkejšemu naboju pa nikakor ni odgriznil prepoznavne manične avtorske note Voltata in Whitneya. Nastala je plošča, ki ustreza normativom novodobne popularne alternative glasbene produkcije.
Poslušljivo in ritmično zelo razgibano ploščo odlikuje uporaba številnih glasbil. Med njimi še posebej izstopajo klaviature in orgle, ki blažijo hardkorovsko ostrino, hkrati pa koketirajo s klasičnimi rockovskimi poetičnimi obrazci in ne dopuščajo, da bi Jaguar Love eksplodirali. Prav uravnovešenost plošče od začetka do konca je edina izstopajoča slabost tega albuma, ki je po zadnjih najavah že preteklost. J Clark je namreč zapustil Voltata in Whitneya, ki sedaj nastopata kot duo in svoj nov zvok opisujeta kot srečanje Daft Punka z New Orderjem, ki so srečali Black Flag. S to novico smo prispeli na začetek današnjega teksta, ko smo se vprašali, ali je neka nova objava sploh še aktualna, ko jo je medtem pohodilo že toliko novejših izdaj? Seveda je, sploh ker izstopa s svojo avtorsko avro, ki je v vsej hiperprodukciji postala najšibkejši člen ustvarjalnosti.
pripravil Igor Bašin BIGor
Komentarji
komentiraj >>