Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Gonçalo M. Tavares in roman Jeruzalem (3939 bralcev)
Torek, 24. 3. 2009
Andrej Tomažin



V Novih Pisarijah v torkovem večeru malo po polnoči razčlenjujemo in podrobneje gledamo na Tavaresov roman Jeruzalem, ki je bil v slovenščino preveden v letu 2008.

Portugalskega pisatelja Goncala M. Tavaresa svet že dobro pozna, vendar je v Sloveniji še precejšnja neznanka. Ob njegovem obisku v okviru festivala Fabula se je to neznanje za peščico spremenilo v vedenje, vendar bo treba na večji odmev najbrž še počakati. V domovini je dobitnik množice nagrad in ljubljenec nobelovca Saramaga. Ta o njem pravi, da si zasluži pošten šamar, češ da pri tako mladih letih ne bi smel pisati tako dobro, pa čeprav je dejstvo, da je Tavares začel izdajati knjige šele pri svojih enaintridesetih.-

Poleg pisateljevanja je tudi profesor epistemologije na lizbonski univerzi in o odnosu med pisanjem in filozofijo nam bo več povedal sam, pa čeprav ga slišimo kot prijeten ženski glas, ki pa je prevajalkin.



Tudi o povezavi branja in pisanja bo nekaj povedal.



Kaj pa vpliv drugih na vaše ideje, vaše tekste, smo ga povprašali.



Tavares izdaja od leta 2001 in v dvatisočosmem sta bila v slovenščino prvič prevedena dva teksta, prvi je zbir zbirk kratkih zgodb z naslovom Gospodje, drugi pa je roman Jeruzalem. Na tega se bomo tudi osredotočili.

Jeruzalem je del tetralogije Črno kraljestvo, v kateri so do sedaj izšle štiri knjige. Znotraj kraljestva se isti liki pojavljajo v različnih knjigah in se enkrat bralcu predstavijo kot glavni, spet drugikrat pa kot popolnoma obstranski liki. S tem postanejo Črne bukve, če jim smemo tako reči, svoj svet in romani, ki ga opisujejo, fragmentarni zapisi o njem. Skozi to mnoštvo gledanj se v bralcu oblikuje večplastna interpretacija, katero v vsakem danem trenutku samosvoje definira.



Pisati jasno in ne lepo, pravi Tavares. Zaradi tega dejstva so v Jeruzalemu izpuščeni dolgi opisi pokrajin, čustvenih stanj, napisane so samo besede, s katerimi se ideja najlaže manifestira.

Pa vendar je ob tem krivično govoriti o pustem jeziku. Dinamičnost stavkov in predvsem vsebinska razčlenjenost dajeta tekstu svoj zagon. Ker je po Heglu avtonomija umetnosti vzpostavljena skozi njeno estetsko vrednost, je nesmiselno govoriti o neestetskemu pisanju Tavaresa. Njegova proza je polna živahnih podob in bistrih povezav, ki so vidne predvsem v povezovanju esejskih delov s fabulativnimi. Če v določenem trenutku skozi esejski diskurz utemeljuje neko misel, ji brž pridoda podobo, eksampel, s katero nas spelje v popolnoma drugače sfere mišljenja. Če se še bolj poglobimo v tekst, opazimo specifičen ritem, zaradi katerega bi ruski formalist Tomaševski roman označil za ritmizirano prozo. S svojo sintaktično formo in samo sebi določenim ritmom je Jeruzalem kot maratonski tek, vsak korak je potrebno naslediti z naslednjim in naslednjim in naslednjim.

Kot se dogaja na makroravni, torej v romanih, se dogaja tudi znotraj njih samih. Veliko število poglavij podaja osrednji dogodek, neko noč v mestecu brez imena. V tej noči se usode vseh likov prepletejo in skozi fragmentarne izseke njihovih zgodovin izvemo vzroke, pobude in dejstva, ki so pripeljala do takega razvitja zgodbe. Če sta začetno in zaključno poglavje vsebinsko vezana na noč, obstaja med njima, milo rečeno, kaos poglavij. Nekatera govorijo o noči, druga skačejo v preteklost, tretja so spet samo izseki iz knjige, ki jo bere glavni lik. Čeravno je kaos velik, je njegova tendenca jasna. Skozi veliko število pripovedi je bralec vedno bolj pripravljen, da doživi klimaks celotne zgodbe. V nekem trenutku tako bralcu kaos postane jasen kot steklenica đina na pisalni mizi.

S pomočjo te tehnike kolaža se v tekstu sproti ustvarjajo nove in nove poti, število nedoločnih mest, katere moramo interpretirati, pa naraste v nedoumljive višave. S tem je bralcu dan temelj, na katerega kasneje postavi svojo večplastno in ob vsakem branju drugačno interpretacijo. Taka tehnika doživi svoje najlepše trenutke pri ameriškem pisatelju Dos Passosu, ki s pomočjo bolj radikalnih potez, ko v knjigo poleg posameznih zgodb vnaša tudi članke in pisma, razloži zeitgeist Amerike tridesetih letih prejšnjega stoletja.

V romanu Jeruzalem so v prvi plan postavljeni odnosi kot splošna interakcija med ljudmi; pred nami se kažejo raznorazne ljubezni, do sina, do vnuka, do sočloveka in kažejo se tudi sovraštva, subtilna, lucidna. Dejstvo je, da odnos ne sestoji zgolj iz dveh oseb, temveč predvem iz njunega medsebojnega delovanja. Prav na tem pa Jeruzalem temelji. Sprašuje se kako se odnosi razrastejo v nekaj diametralno nasprotnega, kar naj bi v osnovi bili. Sprašuje se zakaj je njihova življenska pot, včasih že v osnovi slaba, drugič dobra, v večini primerov zaključena z nasiljem.

Tako je glavni motiv romana Jeruzalem bržkone nasilje. Bodisi fizično bodisi psihično tekom zgodbe prerašča v stalnico, postane zvezda severnica, večna luč na nebu teksta. Bolj se roman bliža koncu, bolj vsako dejanje, vsak zven besede, vsak še tako nežen dotik odzvanja s polnostjo nasilja.

Že ko se Mylia v prvem poglavju znajde sredi mesta in pokliče svojega fukfrenda iz norišnice Ernsta, se stvar zaplete. Kot že rečeno, poglavja začno padati kot zmedene kaplje dežja in zaradi tegá je linearna percepcija zgodbe onemogočena. V prvem planu, ker to sploh ni možno in v drugem, ker je nesmiselno določati zgodbo tam, kjer to ni niti najmanj važno. Tako sprva iz fragmentov izvemo o Mylinemu možu Theodorju. Je psihiater, ki se poroči z norico in jo kasneje odvrže v norišnico, kateri gospoduje veliki direktor Gompertz. Vse, prav vse odnosovje se steka skozi sobe te inštitucije. Da govorimo o odnosih v knjigi, nikakor ne moremo mimo norišnice Georg Rosenberg.

Norišnica je prototip izvajanja totalnega nasilja nad civilisti, v romanu privzdignjena metafora za posameznega človeka. Ko Mylia prevara Theodorja, se ta odloči, da jo je potrebno popolnoma osamiti in pri tem mu je ustanova popolnoma na voljo. Sled, ki jo Georg Rosenberg pušča, je vidna tudi izven same norišnice, v dejanjih bivših norcev in doktorjev. Je kot velik mehurček, obdajajoč Črno kraljestvo, je inštitucija, ki sega v vse pore človekovega življenja, pa če si tega želijo ali ne. Je mar želja naše civilizacije in njenih upravljalcev kaj drugačna?

Če bi kaj lahko povezali s psihičnim nasiljem, je to osamljenost. Izobčenje iz družbe, nagonsko maltretiranje in prikrit prezir so pojmi, ki jo obdajajo. Če si sam, nisi naš, če si drugačen, nisi naš. In v osamljenosti se rojevajo strahovi, rojevajo se frustracije. Kakor v pesmi Ritem človeštva skupine Niet vsak upor prerase v nasilje, tukaj vsak strah prerase v predajanje groze in trpljenja naslednjemu sprejemeniku. Pred seboj imamo perpetuum mobile, ki se ga ne da več ustaviti. Nasilje je bilo ustvarjeno - nasilje je večno.



Tavares tu govori o vzpostavljanju razmerja oblastnik – oblastojemalec, ki se v romanu kaže kot razmerje nasilnež in žrtev. Medtem ko v tekstu spremljamo razvijanje nasilja med posameznimi ljudmi, med doktorjem in pacientom, med možem in ženo, se glavni lik Theodorja Busbecka ukvarja z razvijanjem določene teze. Ta teza govori o posrednikih in sprejemnikih nasilja, teorijo pa utemeljuje na realno obstoječih ljudstvih sveta. Njegove ugotovitve so seveda strašne, ugotovi da je nasilje večno in da zdaj prva žrtev postane rabelj, bivši rabelj pa njegova žrtev. Kot tudi sam Busbeck na začetku izdaje svojih knjig postane slaven, kmalu pade v nemilost ostalih mislecev, ki ga zavržejo kot starega psa.

Intertekstualno je teorijo seveda moč prenesti na realne dogodke, vsako nasilno ljudstvo se najde v nasilnem človeku. Se pa tu odpira vprašanje dodelitve te oblasti, te vzvišene pozicije podarjanja nasilja, ki terja žal neodgovorljiv odgovor. Kako torej utemeljiti legitimnost ameriške oblasti nad svetom, legitimnost večvrednosti zahodnega intelekta nad vzhodnim in slično?

Iz slišanega je mogoče dvomiti o možnosti humornega v tekstu. Pa ni tako. Jeruzalem je roman, ki je vpet nekje med Hannah Arendt in bračo Marx. Bralec je presenečen, ko ob popolnoma depresivni izkušnji sveta vpade v različna obdobja duhovitosti, od opisovanja čudnih sramnih ustnic do raznolikosti in nujnosti čevljev. Kljub temu se tekst ne izrodi v grotesko ali tragikomedijo, saj je njegovo bistvo drugje. Pa vendar tisti delček humorja celotnemu romanu pridoda kanček razigranosti, ki na koncu doprinase k že prej omenjeni večplastnosti ideje, sporočila.



“The hypocrisy is, again, routine” pravi Noam Chomsky v kritičnem članku o izraelskem nasilju nad palestinci. Precejšnje ukvarjanje z nasiljem v knjigi je logično. Današnja družba je prepredena z njim in v teh časih ne potrebujemo velikopoteznih in izjemnih junakov, ki svet rešujejo pred neznanimi silami, ne potrebujemo ljubezenskih romanov in prepotentnih piscev visoke literature. Zazrtost v nas same in samokritičnost sta dva elementa, ki odlikujeta Tavaresov roman Jeruzalem. S tenkočutnostjo tkalca svile raziskuje podzavest in dejanja ljudi, a jih ne komentira. Ne, s tekstom se odpirajo vprašanja o nas samih, o našem dojemanju nasilja, ki se godi okoli nas.

Avtorjeva izjava o želji po neskončnosti pomenov je izrazito postmoderna, pa vendar je Jeruzalem daleč od tega. Če na nižjem nivoju zgolj fabulativnega branja resnično ponuja obilico interpretacij, se to v njegovih globinah vsekakor ne dogaja. Roman je rov, skopan pod krtinami medčloveškega nasilja in kot izjemen primerek razčlenjevanja sodobnega problema, ga lahko brez vsakih zadržkov uvrstimo med nosilce sodobnega evropskega romana. Družba s ponovnim rojstvom nacionalizma, šovinizima in ostalega nesmiselnega nasilja potrebuje analizo in prerez, skozi katero lahko ljudje s kritičnim pogledom na novo uzrejo svet.

Govori se o novem prevodu Goncala M. Tavaresa v slovenski jezik. S tem bo postal avtor razpoznavnejši, teksti bolj brani, slovenski bralec pa bo imel možnost branja kompetentne literature. Podpiram.



Po Jeruzalemu je blodil Andrej T.



Komentarji
komentiraj >>