Slovenski študent je danes pasivno bitje. Razlog za to je nedvomno stanje družbe, ki ji pasivnost še kako ustreza, saj s tem ustvarja videz nekega tihega konsenza. Pravijo, da je molk zlato, vendar je to vzeto iz konteksta. Ko se komu godi krivica, je treba kričati na vse grlo. Res pa je, da naletimo na težavo, ko hočemo krivico prepoznati, saj je ta s strani političnih in ostalih družbenih elit zlonamerno prikrita z očitnim namenom ohraniti moč in oblast. Nemalokrat se pravice prikrivajo s tihimi grožnjami, o katerih nihče ne govori.
Študentskih pravic v Sloveniji ni malo, vendar pa je hkrati ogromno prikritih krivic, ki pestijo študenta. Najdemo jih lahko v socialnih transferjih, kakovosti študija, zaposljivosti diplomantov in še bi lahko naštevali. Nemara bo kdo rekel, da so to popolnoma jasne in razločne krivice. Drugi bo dodal, da so pravice izborjene in ne podeljene. S podelitvijo pravic se namreč vračamo v začarani krog, v smislu: če boš priden, dobiš liziko, če ne, pa dobiš prst v rit. Pa vendar, kljub temu, da se o teh pravicah govori, razpravlja in razglablja na veliko, še vedno ostajajo neizpolnjene, boj za njihovo uveljavitev pa se omejuje na organiziranje shodov pred parlament. Glejte nas - tudi mi hočemo sem!
Konfucij je nekoč rekel, da se vsako potovanje začne z enim korakom. Problem nastane, ko cilj ni jasno določen in visi nekje v zraku. Takrat začnejo noge klecati in se spotikati že ob najmanjših ovirah. Lahkotnost gibanja proti znanemu cilju je nekaj neverjetnega, zato je treba točno vedeti, kje je cilj, ne pa da se konsenzualno poda v boj z vodnimi mlini. S takim načinom se samo doliva voda na mlinarjev mlin (cin-cin!), moke pa ni od nikoder, kaj šele kruha. No, nenazadnje se vedno najde kaka Maria-Antonietta, ki z balkona vrže nekaj drobtinic potice. Ravno take poteze kot so spremljale francosko revolucijo, so slovenskemu povprečnežu dovolj. Pravzaprav ne moremo reči povprečnež. Povprečnost bi namreč na nek način pomenila tudi egalitarnost. Za popolno egalitarnost pa bi morala družba splezati na balkon, od koder letijo drobtinice, na balkon postaviti kip odpravljanja družbenih razlik in zvleči vse princeske na enak družbeni nivo.
Družbene razlike se morajo izbrisati, vendar ne na način, kot je z izbrisanimi to storila Slovenija, temveč z uvidom v to, kako so se z družbenimi konflikti spoprijeli aktivisti vstajniške Evrope, se iz tega nekaj naučiti in začeti z aktivnim delovanjem. Družbeni konstrukt vstajništva je dobil negativno noto, zato je nujno spremeniti tako konservativno razmišljanje. Tega se je lotil Socialni center Rog, ki skuša skozi odprto debato o vstajništvu in krizi ponovno obuditi revolucionarni duh, ki je potreben za družbene spremembe. Debato motivira in daje izhodišča zanjo profesor Andrej Kurnik, zato smo ga o namenu teh diskusij in o stanju revolucionarnega duha v Sloveniji tudi povprašali:
Vstajništvo podprl Jure G.