Nedelja, 29. 3. 2009
zoranp
Zoran Pistotnik recenzira ploščo zimbabvijske pevke in izvajalke na mbiro (palični klavir) Chiwoniso Maraire ... (v celoti!)
* Zimbabvejska popularna godba je imela v preteklosti kar ugledno mesto na planetarnem prizorišču svetovnih godb. Thomas Mapfumo in Oliver Mtukudzi sta se že davno tega zapisala med velikane afriškega etnopopa, pred leti so kot komet na mednarodnem glasbenem nebu zablesteli The Bhundu Boys, manj opaznih, a kvalitetnih glasbenikov ali skupin pa je bila še cela kopica. A vzporedno s tamkajšnjimi notranje političnimi peripetijami je tudi glasbeno dogajanje oslabelo, predvsem pa je oslabel pretok informacij o njem, mnogi njegovi ključni nosilci pa so se umaknili s prizorišča ali pa so bili z njega politično umaknjeni; kar pomeni, da so imeli težave z nastopanjem in prepoved predvajanja njihovega glasbenega dela na radijskih postajah v domovini. Številni so seveda odšli v emigracijo, predvsem v ZDA. Prisotnosti aktualne zimbabvejske godbe na mednarodnih odrih, pa tudi na policah trgovin s ploščami, je bilo vse manj, pa tudi vedenje o njej sami je pomembno slabelo.
Z uveljavitvijo dveh odličnih pevk, ki imata zelo sorodno osebno zgodovino, na mednarodnem prizorišču svetovnih godb pa očitno vstopamo v novo obdobje seznanjanja z zimbabvejsko glasbeno produkcijo. Opraviti imamo s predstavnicama nove generacije zimbabvejskih glasbenikov. Prejšnji dve generaciji sta bili še trdno zavezani glasbenemu izročilu, ki je tradicionalno izkušnjo prekalilo v angažiran, osveščujoč izraz »chimurenge«, boja za neodvisnost in socialno pravičnost. Prva je s svojo glasbo »chimurengo« neposredno sooblikovala, druga je po izborjeni neodvisnosti to izkušnjo nadaljevala. Glasbeni profil najnovejše generacije pa se jne izoblikoval na drugačnih življenjskih izkušnjah. Te so kombinacija življenja v izgnanstvu, v tujem, celo neafriškem okolju, ter vračanja v domače, zdaj že dodobra razsuto okolje, v katerem je pravični boj za boljšo prihodnost vseh Zimbabvejcev doživel svoj bankrot v svojem krvavem nasprotju. In pri tej generaciji je zanimivo, da se na sebi lasten in z omenjeno izkušnjo prečiščen način vseeno vrača k »chimurengi«, ki je osebno sicer ni doživela, k uporu, kar neposredno izraža v naslovih svojih skladb ali celo albumov. Pa tudi k oblikam skupnega, kolektivnega dela, ustvarjanja z določenim ciljem, k sodelovanju različnih bolj ali manj znanih lokalnih glasbenikov pri razvijanju projektov, ki naj ne bi uveljavili le posameznike, temveč idejo o tem, kakšna naj bi bila aktualna zimbabvejska popularna godba. Takšen je bil npr. projekt The Collaboration, o katerem smo v oddajah tega radia nekaj malega že povedali.
Kot sem že omenil, pa sta ta trenutek mednarodno najbolj opazni predstavnici te generacije dve pevki. Prva je opozorila nase Netsayi z albumom »Chimurenga Soul«, izdanim najprej leta 2005 za neopazno založbo Militant Prince, ki ga je dve leti pozneje ponatisnila ugledna nizozemska založba World Connection. Nas pa tokrat zanima druga, ki se je uveljavila s svojim albumom »Rebel Woman«, izdanim lani za vedno bolj cenjeno ameriško založbo Cumbancha. To je Chiwoniso, kot se na kratko podpisuje. Chiwoniso Maraire je s tem mednarodno izjemno uspešnim in kritiško hvaljenim albumom postala najbolj prepoznavna zimbabvejska glasbenica zadnjega obdobja.
Chiwoniso je pevka prepoznavnega glasu, ki je poleg tega cenjena mojstrica igranja na mbiro, pri izvajanju lastnih skladb pa pogosto poprime tudi za druga tradicionalna glasbila in zvočila; na tem njene albumu je to predvsem hosho. Mbira je seveda različica sicer po skoraj vsej Afriki razprostranjenega palčnega klavirja, je nekakšen zaščitni znak s »chimurengo« povezane glasbe, ki spet pripada tradicionalni kulturi prevladujočega ljudstva na tem južnoafriškem področju, ljudstva Shona. V kontekstu svojskega vračanja k koreninam seveda ne čudi, da pripadniki najmlajše generacije spet zavzeto posegajo po njej.
Chiwoniso ni ravno novinka na glasbenem prizorišču. Prej nasprotno. Praktično od svojega rojstva je živela z zimbabvejsko, pozneje pa tudi z glasbo drugih okolij in izvorov, saj je rojena v eni najuglednejših zimbabvejskih glasbenih družin. Njen oče je Dumisani Maraire, najuglednejši mednarodno uveljavljen zimbabvejski etnomuzikolog in skladatelj sodobne glasbe. Njegove skladbe npr. izvajajo poznani predvsem ameriški ansambli sodobne glasbe; vsaj eno njegovih del je tako npr. pred leti posnel Kronos Quartet. Prav zaradi nadgradnje svojih akademskih hotenj se je v začetku 70. let prejšnjega stoletja odselil v ZDA, kjer je nadaljeval s študijem, pozneje pa s profesuro na tamkajšnjih univerzah in seveda tudi z ustvarjanjem. V ZDA se je leta 1976 rodila tudi Chiwoniso. Z glasbo se je ukvarjala tudi njena mama in zato je bilo samoumevno, da je Chiwoniso od malega s člani svoje družine muzicirala. Najprej zasebno, pozneje pa je s svojim očetom in nekaterimi drugimi tudi javno nastopala. A tudi soul in R&B ter reggae in seveda rock so bili pomembni njeni enako pomembni mladostni ameriški vplivi. Potem pa so se v začetku 90. let vrnili v Zimbabve in s tem se je začelo njeno intenzivno glasbeno oblikovanje v ustvarjalko tamkajšnje aktualne popularne glasbe. Po številnih sodelovanjih z lokalnimi glasbeniki mlajše generacije se je naprej uveljavila kot pevka v dokaj popularni skupini A Peace of Ebony, pozneje pa je ustanovila lastno akustično skupino Vibe Culture. Vmes je bila še odmevna epizoda na tamkajšnji hip hop sceni, in ne nazadnje tudi sodelovanje pri projektu The Collaboration, ki ji je prinesel tudi prve prave nastope zunaj domovine. No, že leta 1995 je izšel njen prvi avtorski album »Ancient Voices«, ki pa je bil žal navkljub dobrim kritikam hitro pozabljen. Pozneje je imela še nekaj priložnosti, da se je pokazala med oglednimi mednarodnimi zvezdami tako evropskega in ameriškega kot afriškega porekla, a posneti je morala prav »Rebel Woman«, da se ji je mednarodno prizorišče zares priklonilo.
»Rebel Woman« je sicer po pristopu, vsebini in zvoku prepoznavno nadaljevanje njenega sodelovanja pri projektu The Collaboration. A je tudi njegova opazna nadgradnja, ki bi jo lahko opisali: preskok iz ljubiteljske zavzetosti v vrhunsko profesionalnost. Seveda ta preskok nosi produkcija in izvedba sicer še vedno zanjo značilnih skladb. Produkcija je bila v prestižnih rokah ekipe založbe Cumbancha s Keithom Farquharsonom na čelu, čeprav je k njej tudi sama prispevala svoj delež. K izvedbi pa je prispevala kombinacija njenih zimbabvejskih kolegov iz kroga The Collaboration z izkušenejšimi južnoafriškimi glasbeniki in s prispevkom studijskih glasbenikov, ki sodelujejo z omenjeno založbo; pa še kakšen gost je v posameznih skladbah prispeval svoje. Chiwoniso je avtorica ali soavtorica skoraj vseh besedil, sodelovala pa je tudi pri večini njihovih uglasbitev. Pri tej ustvarjalni plati so bili njeni pomembni sodelavci že omenjeni producent Farquharson, ki je v studiu posamezne skladbe dodelal tudi z igranjem klavirja in drugih klaviatur, s programiranjem dodatnih zvočnih razsežnosti in s pihalno trobilnimi aranžmaji, ter Ian Hillman in Adam Chisvo. Prav ta dva sta njena vez s projektom The Collaboration. Prvi je basist in kitarist, drugi odličen tolkalec in igralec na tradicionalna glasbila, kakršna so mbira, hosho in ngoma. Gradivo za ta album so snemali v studiu v Johannesburgu, in tam sta se ekipi pridružila dva izjemna glasbenika: eden najpomembnejših južnoafriških kitaristov Louis Mhlanga in cenjeni bobnar iz skupin Oliverja Mtukudzija Sam Mataure. Tu pa so še trobilci in pihalci, pa tolkalci, ki sicer sodelujejo pri drugih projektih te založbe, in ne nazadnje: v skladbi »Wakashinga« se jim s kitaro pridruži celo belizejski producent Ivo Duran.
Rezultat vseh teh prizadevanj, kombinacij in studijskih nadgradenj je vznemirljivo vzpodbuden in prepričljiv. Album »Rebel Woman« ne predstavlja zgolj najboljšega izdelka zimbabvejske popularne godbe v zadnjem, vsaj desetletnem obdobju, ampak tudi dober obet za nadaljnjo glasbeno kariero pevke in igralke na mbiro Chiwoniso. Seveda bomo z nestrpnostjo čakali na njen naslednji izdelek, do takrat pa tudi na kakšno koncertno srečanje z njeno aktualno godbo.
pripravil Zoran Pistotnik
Komentarji
komentiraj >>