Iz vrha Slovenske ljudske stranke je sestopil srednje znani izmed bratov Šrot, Bojan, zato bomo tokrat na tapeto razmazali slovensko ljudskost. Slovenci smo nenazadnje le narod kmetov, zato temo lahko malo razširimo in pogledamo v sedanjost in predvsem prihodnost, ki čaka – vsaj poimensko – ostanek slovenske ruralne konzervativnosti.
V tem jebeno nezanimivem tednu sta vsaj dva notranjepolitična strankarska dogodka vzbudila minorno pozornost. Ampak zares minorno. Najprej je Patrick Vlačič na kongresu vladajoče – v narekovajih - socialdemokratske stranke nabil ideologa par excellence, za kar se sam rad okliče, Igija Lukšiča, le kakšen dan za tem pa je iz vrha Slovenske ljudske stranke sestopil srednje znani izmed bratov Šrot, Bojan. Ker SD že tako ali tako vsakodnevno smetijo po vsemogočih slovenskih medijih, bomo tokrat na tapeto razmazali slovensko ljudskost. Slovenci smo nenazadnje le narod kmetov, zato temo lahko malo razširimo in pogledamo v sedanjost in predvsem prihodnost, ki čaka – vsaj poimensko – ostanek slovenske ruralne konzervativnosti.
Če je v preteklosti stranko razjedal boj med socialno in klerikalno strujo, pa se danes predvsem krešejo mnenja o tem, ali naj stranka svoje volivce išče tudi na mestnih pločnikih ali naj se vrne med travnike in livade. Medtem je SLS postala tudi priročno orodje v rokah hmeljskega kapitala, zato prihodnost ostaja toliko bolj meglena.
Bližnja strankarska zgodovina je jako burna – od Ivana Omana in Slovenske kmečke zveze leta '88 pa do združitve s Slovenskimi krščanskimi demokrati leta 2000. S tem je uradno postala tudi pravna naslednica pred drugo svetovno vojno daleč najmočnejše politične stranke. Strankini predsedniki se menjajo kot umazane spodnje hlače – do sedaj jih je vladovalo že pet: braća Podobnik, Franci But, Franc Zagožen in "last but not least" Bojan Šrot. Njegov odstop je bil več kot pričakovan, bil je le še vprašanje časa, saj je po parlamentarnih volitvah odkritosrčno govoril o neuspehu. Poslušajmo nekaj izgovorov, ki jih je zbranim natrosil takoj po odstopu.
Domišljija meje le pozna. Vsekakor Bojan von Celjski Slovenski ljudski stranki ni prinesel uspeha, še več, postavil jo je na rob preživetja. No ja, vse krivde mu ne moremo pripisati, vsekakor pa mu nista pomagala zvenečo sorodstvo in aktivnosti bivših koalicijskih partnerjev. Prvi v vrsti pred strankinim krmilom stoji Radovan Žerjav, trenutno pa kot vršilec predsednika nastopa stari znanec Janez Podobnik. Za začetek je mnenje o odstopu in razlogih, ki so ga sprožili, podal novinar Ali Žerdin:
Trenutni ljudski aktiv – v našem primeru vodja poslanske skupine Jakob Presečnik – pa je po odstopu svojega predsednika precej resegnirano izustil naslednje:
Gospod Presečnik, pa se boste znašli brez predsednika, se bodo vaše vrste zlomile pod političnega pritiska težo?
Slovenska ljudska stranka gre naprej! Vrste so strnjene, optimistični ton pa bo preglasil stokanje in škripanje z zobmi. Kako je vse videti z nasprotne perspektive smo vprašali sociologinjo in zgodovinarko pa tudi poslanko SD-ja Andrejo Rihter:
Tako torej. Politična korektnost in formalnosti v najčistejši obliki. Gremo naprej. Kaj o prihodnosti in Radovanu Žerjavu meni Ali Žerdin?
Za konec pa še misli poznavalca slovenske politične zgodovine, profesorja Janka Prunka.
Ugotovitve sogovornikov so si vse bolj kot ne podobne. Slovenska ljudska stranka je pred težko nalogo, Šrot pa je bil le še ena nesrečna in neuspešna epizoda v tem nadaljevanju ljudskosti. Večji uspeh je težko verjeten, polarizacija slovenske politike pometa z vsemi manjšimi strankami. Če bo SLS-u uspelo rekrutirati podeželje, lahko zasidrajo mesto na slovenskem prizorišču, če ne, jih čaka kratka in položna pot med obskurne strankice. Ali kot je enkrat zaklical Jean Jacques Rousseau: Nazaj k naravi! V kateremkoli smislu že ...
Gozdove, travnike in pašnike je prečesaval Boštjan.
Komentarji
komentiraj >>