posnetek celotne oddaje

ALI KAKO POGLOBITI KRIZO IN SPRAVITI NA KOLENA NAJBOLJŠEGA IZMED MOŽNIH SVETOV

Nocojšnja Teorema, drage poslušalke in poslušalci, ne bo nič kaj teoretska, niti akademska ne. Tudi kulturna ne bo, družboslovna še manj, pa tudi lepih umetnosti se ne bo dotaknila. Nocojšnja Teorema bo še najmanj strokovna ali kako drugače čislano učena. Vendar se vsaj v nečemu ne bomo izneverili recenzentski šoli našega Franca Fakina. Nocojšnja teorema, drago poslušalstvo vseh spolov, bo v svojih predlogih brezkompromisno ostra.

Krizni časi so ravno pravšnji za tako početje. Ljudje so pričeli kamenjati finančne mogotce, filozofske glave ponovno tehtajo možnosti komunizma, strokovnjaki vseh dežel se združujejo v brezupu, v naših krajih pa dobivamo nov, tretji sveženj, ravno tako neučinkovitih protikriznih ukrepov. V nocojšnji oddaji ne bomo sledili ne prvemu, ne drugemu, ne tretjemu načinu reševanja krize. Nocoj, drago poslušalstvo, sploh ne nameravamo krize kakorkoli reševati. Nocoj, drago poslušalstvo, vas vabimo, da krizo začnete poglabljati.

Nesramno bomo izkoristili ravno te težke čase, nejevoljo, malodušje, nastajajočo brezposelnost, obilje prostega časa in padec svetih krav. Nergači, prekucuhi, lenobneži in tajni agenti alternativne sredine so v sodelovanju z Radiem Študent pripravili sveženj prokriznih ukrepov, ki bo poglobila krizo našega časa in pomagala zrušiti tisto, kar se drugi trudijo rešiti.

Naj vas metoda ne prestraši. Tu ne gre za kozmetiko. Ne gre niti za klasično revolucionarno rušenje z dinamitom ali molotovkami, čeprav imamo opravka s temelji in drugimi fundametalizmi. Priporočamo uporabo zdravega razuma z dodatkom mišjenja, obilico humorja ter seveda prisotnostjo jajc in/ali jajčnikov. Sveženj prokriznih ukrepov vam podajamo v praktični obliki, po meri državljank in državljanov, in za vse tiste, ki jim to preprečujejo biti.

Začeli bomo pri najbolj perečem izmed problemov. Ker navadni smrtniki - kot smo mi - ne razumejo, kako so lahko vrhunsko izobraženi strokovnjaki, ki delajo po 12 in več ur na dan, svet pripeljali v krizne razmere pošastnih razsežnosti, predlagamo naslednji anti-deloholični ukrep:

Od sedaj naprej delo ne sme več biti ne cilj in ne smoter življenja državljank in državljanov. Delo se mora osredotočiti na tiste zadeve, ki so nujno potrebne za obnovo življenjski potrebščin in pogojev. Glede na visoke dosežke tehnologije predlagamo, da bi državljanke in državljani delali največ 3 dni na teden (ponedeljek, sreda in petek), in sicer ne več kot po 5 ur dnevno. V poletnih mesecih se to zreducira na 2 dni po največ 4 ure na dan.

Poleg tega uvajamo splošno prepoved dela nad petimi urami dnevno oziroma tremi dnevi v tednu. Izjemoma je dovoljeno tudi delo ob ne-delavnikih, a le pod pogojem, da so v tem primeru drugi »delovni dnevi« izkoriščeni kot dela prosti dnevi. S tako politiko na področju dela bi ministrstvo za delo, socialo in družino vsem zagotavljalo učenje in prakticiranje lenobe, ki je osnovna in obenem vrhovna vrednota dobrega življenja. Dobro življenje ne temelji na trdem delu, ki se prenaša iz generacije v generacijo, pač pa na trdi lenobi, ki je v osnovi vsakega premisleka, delovanja, ustvarjalnosti in dobrega življenja sploh.

Anti-deloholični ukrepi imajo dolgoročno tendenco končati življenje posvečeno proizvodnji, služenju, zaslužkarstvu in potrošnji. Od zdaj naprej mora to početje soditi v področje nujnega, tako kot hranjenje in iztrebljanje. Služenje in gospostvo se od zdaj naprej strogo prepoveduje tudi s posebno delovno zakonodajo. Najhujša kršitev te zakonodaje predstavlja kakršno koli omogočanje ali izvajanje razmerja suženj-gospodar in zasluži najstrožje sankcije. Državljanke in državljani bi tako imeli pogoje, ki bi jim omogočili to, da jim ne bi bilo treba več tekmovati, ne za čim več dela, ne za čim hitrejši napredek, ne za čim več bogastva, denarja in vrednosti.

Anti-deloholični ukrep se v posebnem poglavju loteva tudi življenjskega ritma, z namenom, da prepreči zdravju škodljive vplive današnjega tempa življenja. Dnevni ritem življenja, lenobe, dela in delovanja mora biti podrejen gibanju sonca in ne času, ki ga diktira stroj z imenom ura. Gibanje sonca se bo slavilo dvakrat dnevno, in sicer pri njegovem vzhajanju in pri zahajanju.

Po sončnem zahodu, ki se ga slavi tako, da je po njem absolutno prepovedano kakršno koli delo (izključujoč tisto v javnih službah), se državljanke in državljani lotevajo različnih področij delovanja, najbolj umetniških, kulturnih, ljubezenskih, seksualnih in podobnih opravil iz področja lenobe – vključno s politiko.

Kritikom tega inovativnega anti-deloholičnega ukrepa naj že zdaj odgovorimo, da naša nova strategija ne temelji na dosedanji miselnosti: čim več delati in zaslužiti ter, posledično, čim več potrošiti. Ker se šele zdaj zavedamo škodljivih posledic pretirane delovne vneme za človeško okolje, smo za najbolj delovne izdelali novo vodilo »čim manj delati in čim manj porabiti«. S tem želimo preprečiti tudi sedanje bedarije, tipa » kriza je lahko vaša poslovna priložnost«.

Ker vemo, da je skromnost vrlina in obenem potenca iznajdljivih, domnevamo, da je tudi čas za drugačno razumevanje revščine. Predvidevamo, da se revščine v bodoče ne bo razumelo, ne kot lakoto in ne kot ne-posedovanje. Nasprotno, skromnost, tudi v pomenu posedovanja, bi morala biti ena najvišjih vrednot državljank in državljanov. Revščino gre razumeti kot idiotizem v najširšem pomenu besede.

Med drugim to pomeni brezvestno proizvajanje, brezskrbnost za svet in naravo, kot tudi tek za materialnimi dobrinami in porabništvo. Posebna oblika revščine je »nemišljenje« in »brezspominskost«. Boj proti revščini je torej v teh pogojih razumljen kot boj proti neskončnem proizvajanju, proti potrošništvu kot načinu življenja družbenega bitja.

Ker je sedanja država razumljivo neuspešna pri omejevanju pojava tajkunstva in posledično preprečevanju gospostva, z vso strogostjo predlagamo uvedbo naslednjega inovativnega ukrepa:

Privatna lastnina ali t. i. zasebno posedovanje najpremožnejših državljanov sme biti le 6-krat večje od najmanj premožnih državljanov. Tako bo tudi kvantitativno onemogočeno čezmerno posedovanje, ki ustvarja lastninske, ekonomske, socialne in siceršnje razlike med državljani. O sprotnih meritvah in upoštevanju tega ukrepa bo vsaka 4 leta poročala posebna državna komisija.

Vse, kar presega omenjeni 6-kratnik, morajo lastniki oddati v skupno državno blagajno. Tako zbrana sredstva se prerazporejajo za revnejše prebivalce, predvsem pa za druge potrebe (umetnost, šolstvo, raziskovanje … tudi za oborožitev). Vsakokratno razporejanje odvečnih finančnih sredstev se izvaja glede na letni proračun.

Naslednji ukrepi so namenjeni koreniti prenovi medijskega prostora. Njihov cilj je končati onesnaževanje in zasedanje javnega prostora, predvsem pa končati dosedanje prepričanje, da so mediji v tej obliki kakorkoli koristni, saj ne znajo razložiti niti vzrokov velike krize našega časa, kaj šele posredovati nekaj tako raznolikega kot je svet. Zato urgentno predlagamo uvedbo naslednjih prokriznih ukrepov.

Med vsemi mediji mora Država sistematično podpirati dva: na prvem mestu knjigo, na drugem pa radio. Televizija mora biti odsvetovana, njeno gledanje pa omejeno samo na za to vnaprej predvidenih in pripravljenih, izključno javnih prostorih. Gledanje televizije naj temelji na predhodnem pouku »branja televizije«, ki je razvito znotraj šolskega sistema države in v katerem je to eden izmed obveznih predmetov.

Država mora ukiniti svoje televizijske hiše, ohraniti pa okoli 15 radijskih postaj, ki skrbijo za otroške, glasbene, pravljične in druge, malo bolj izobraževalne programe. Država mora sistematično podpirati produkcijo novih vicev in komedij na račun države, njene politike ter njenih izvoljenih predstavnikov ali posebnežev, ki si to najbolj zaslužijo.

Osrednje investicije države v medije so torej osredotočene predvsem v humor in kritiko konkretnih iz-voljenk ali izvoljencev in njihovih delovanj ter spodrsljajev. Posredno gre za investicije v razvoj države. Vsako leto se organizirajo tekmovanja na različnih ravneh, na katerih se umetnice in umetniki potegujejo za najboljšo komedijo, za najboljši skeč in najboljši vic, za najboljšo pesem, najboljši film in v številnih drugih umetniških praksah.

Umetnikov se praviloma ne slavijo in tudi država jih ne slavi. Umetniki niso svete krave, pač pa so navadne državljanke in državljani, ki soustvarjajo in so med nosilci dobrega učinkovanja, ne pa razvoja države. Zavoljo takšne naravnanosti so obvezne vsakoletne zajetne državne investicije v umetnostno izobraževanje, gledališča, koncertne dvorane, inštrumente … Ne torej v kult, kulturo in kulturnike, ki se jih slavi in malikuje, pač pa v ustvarjalne zmožnosti vsakega posamičnega državljana in državljanke kot politične živali.

Nova medijska politika posebej prepoveduje reklamiranje ter skrbi, da se ta prepoved strogo spoštuje. Reklamni panoji in druge oblike tako imenovanega oglaševanja se zdaj uvrščajo pod onesnaževanje okolja, kar je zločin proti človeškemu okolju in naravi. Državljanke in državljani se od zdaj naprej lahko oglašujejo z besedo in telesom, z govorjenjem, nastopanjem in delovanjem.

Medijem je tudi izrecno prepovedano trositi kakršne koli forme z osladnimi ljubezenskimi vsebinami, naj gre za glasbo, pesem ali poezijo. Množična javna konsumpcija ljubezni je v državi Slovenija striktno prepovedana. Namen tega posebnega dekreta je preprečiti nadaljnje izkoriščanje ljubezni kot potrošniškega blaga v službi množične produkcije in potrošništva.

Država mora posebej prepovedati tudi kakršno koli zvezdništvo in permanentno onemogočiti take ali drugače medijsko ustvarjene zvezdnike. Prepovedani so vsi zvezdniki, tako politični, religiozni, športni, kulturni, umetniški ali akademski. Ta prepoved je del splošnejše prepovedi malikovanja in bo obsežneje razložena v nadaljevanju.

Naslednji prokrizni ukrep zadeva pereče vprašanje ver, verstev in religij. Ta ukrep se sicer posredno veže na možnosti konstruktivnega poglabljanja krize, vendar domnevamo, da je nujno potreben že zdaj.

Država mora tolerirati verovanja kot različne sisteme verovanj, ki so se oblikovali skozi zgodovino in ki so še vedno prisotni. Ravno tako mora tolerirati nove oblike verovanj, vendar pod pogojem, da se ti ne vmešavajo v državno in politično življenje in da so v svojem izvajanju tolerantne. Država po drugi strani ne tolerira nobenih religijskih oblik, ki se po izkušnjah tako rade vmešavajo v politično sfero.

To še posebej vključuje tiste religije, ki z razglašanjem ene in edine univerzalne resnice napeljujejo k različnim oblikam družbenega gospostva, manipulacije in netolerantnosti, da o konfliktih niti ne govorimo. Prvi cilj tega dekreta je onemogočanje vseh institucij in združenj, ki ne zmorejo tolerance. Posebno poglavje tega ukrepa pa dodatno predvideva izgon vseh aktivno delujočih in hujskaških angelov, svečenikov, polbogov in svetih krav iz države Slovenija.

Posredni dolgoročni cilj dekreta o religijah in verstvih je uveljaviti prepričanje, da država na splošno ( v tem primeru Slovenija) ni nikakršna institucija upa in upanja, kjer bi državljani križem rok pričakovali odrešenika, odrešitev ali kakšno drugo obliko nadnaravne intervencije, temveč je brezupna dežela, kjer se vsi dejavno trudijo za dobro življenje na tem svetu in v tem življenju. Pod besedo »dejavno« mislimo uporabo svojih teles in pripadajočih okončin, glav in genitalij. Rečeno drugače - če človek pride na svet z jokom in stokom, je dolžnost države, da omogoči državljankam in državljanom, da ta svet zapustijo z nasmeškom na obrazu.

Naslednji predlog za poglabljanje krize najboljšega izmed možnih svetov se posveča ekologiji in reševanju uničenega okolja. Država bi morala temeljiti na javnem prevozu in javnih prevoznih sredstvih. V državi se prepoveduje zasebna raba vseh strojev, ki delujejo na nafto in na naftne derivate. Dovoljena so izključno vozila, ki se premikajo in obratujejo na vodo in vodik, ali druge iznajdbe, katerih razvoj in raziskovanje spodbuja država. Edino zares zasebno prevozno sredstvo je hoja sama. Osnovni ukrepi prometne strategije temeljijo na spodbujanju treniranja teka, fizične vzdržljivosti nasploh, hitre in počasne hoje ter drugih oblik sprehajanja.

V mestih se mora uvesti popolna prepoved uporabe avtomobilov v zasebne namene. Edini, ki so upravičeni do uporabe avtomobilov in podobnih prevoznih sredstev, so različne javne službe, kot recimo zdravstvene službe, gasilstvo. Dekreti nove prometne politike vzpodbujajo vpeljavo različnih novih ali preteklih oblik javnega prevoza kot so avtobusi, vlaki, tramvaji, ladje, čolni, kolesa, konji ali osli.

Dekret želi posredno preprečiti fizične in duhovne bolezni, ki izvirajo iz pretiranega sedenja. Domnevamo, da bi uvedba teh ukrepov zmanjšala malodušje, depresijo, hemoroide, ploska stopala, krčne žile ter povečala telesno ter miselno gibkost in gibanje.

Prometni dekret predvideva tudi preureditev mestnih površin. Novi sprehajalni slog zahteva, da se vse površine mesta pokrijejo s prijetno senco velikih dreves, z drevoredi, ki bodo sprehajalcem nudili zaščito pred soncem in vetrom. Da bi drevesom omogočili dosti svetlobe in zračnosti za zdravo rast, se predvideva rušenje ali znižanje vseh zgradb na višino največ 12 metrov. To se striktno upošteva tudi pri novogradnjah. Dekret bo prinesel naši državi izjemen status dežele z najbolj raznoliko drevesno populacijo.

Iz izkušenj vemo, da imamo v času svetovne finančne krize, razumljivo, opravka s porastom raznih oblik deviantnega vedenja. Poleg našega so posebej zaskrbljujoči še višja stopnja nasilnosti, samomorilnosti in promiskuitete. Zato prvič v zgodovini postkrščanskega, postkapitalističnega in postsocialističnega sveta uvajamo povsem nove državne institucije za poglabljanje krize.

Ker nasilje v času krize narašča, uvajamo institucijo, ki smo jo poimenovali nasilnica. Nasilnica je javni prostor posebnega pomena in je namenjen temu, da se v njej ljudje medsebojno telesno, fizično spopadajo, vendar le v primeru, ko sporazuma ne morejo doseči z besedno komunikacijo. Nasilnica je urejena kot vidno ločeni javni prostor, ki premore bojevalnico, podobno širšemu ringu, obloženo z gobami in blažilci udarcev, in pa gledališče. V prvem nastopajo prizadeti, v drugem pa tisti, ki jih prizadeti bodisi posredno zadeva ali pa tisti, ki jih stvar zanima kar tako, kot javni spektakel ali morebitna zabava.

Ob fizičnih obračunih meščank in meščanov v nasilnicah je obvezna prisotnost redarjev in zdravnikov, ki jih zagotavlja država. V nasilnice je absolutno prepovedano prinašati kakršno koli orožje in orodje ter živali. Po končanem obračunu se udeleženci medsebojno sporazumejo in sklenejo konflikt (podajanje roke) ali pa se zmenijo o nadaljevanju nasilnega obračuna ob naslednji priložnosti, ki pa mora biti ravno tako izpeljana v nasilnici. Konflikt med takšnimi državljani in državljankami lahko načeloma traja neskončno dolgo - le da so ti konflikti in njihovo reševanje javni.

Po nasilnici je naslednja inovativna institucija za prokrizne ukrepe samomorilnica. Posebej smo imeli v mislih tiste, ki so v času finančne krize izgubili največ kapitala in te izgube niso znali prenesti ali poiskati nove oblike bivanja.

Samomorilnica je posebna državna institucija, le pogojno javni prostor, ki je prirejen za to, da se v njem državljani in državljanke v miru pokončajo. Namesto, da bi se skrivali ali to počeli na avtocestah, se obešali, metali s streh ali kako drugače ogrožali tiste, ki še želijo živeti, se lahko v teh prostorih v miru odločijo in dostojanstveno zapustijo svet.

O svojih namerah morajo vnaprej obvestiti posebno komisijo, ki preuči razloge za tako odločitev. Če razlogi niso zadostno utemeljeni, se prošnja lahko tudi zavrne ali začasno odloži. Samomorilnica je skromno, intimno urejen prostor. Vsaka občina mora imeti vsaj eno tako institucijo, praviloma v bližini pokopališča. Samomorilec lahko povabi svoje prijatelje ali tiste, ki jih takrat želi imeti ob sebi. Na prošnjo mu država zagotovi tudi zdravniško asistenco.

Naslednja institucija je nedvomno bolj veselega značaja. Ta inovativna institucija zaenkrat še nosi delovni naslov – fukalnica ali bolj knjižno rečeno - natepavalnica. Institucija je namenjena zadovoljevanju potreb, ki izvirajo iz moralnega kolapsa, obče razuzdanosti in razkroja monogamije, simptomov, ki so sicer obče človeški, vendar spremljajo tudi vsako finančno krizo.

Državljanke in državljani, ki uživajo v različnih izven družinskih, neformalnih … spolnih praksah, lahko te svoje potrebe in želje zadovoljujejo v natepavalnicah. To so prostori, kjer se svobodno dobivajo in natepavajo, a le pod pogojem, da v te ritualne seanse niso vključene živali, otroci mlajši od 15 let in pa denar. Kdor koli bi v tovrstno udejstvovanje vključil kakršno koli obliko prisile, žival, otroka, mlajšega od 15 let, ali denar, bi bil trajno izgnan iz države. Osnovni princip tega »dobivanja« je prostovoljstvo. To je mestna institucija, ki je organizirana v strogo tajnih prostorih, a vendarle pod subtilno kontrolo redarske službe.

Obstaja pa tudi bolj romantična verzija natepavalnice, in sicer ljubimkovalnica. Tudi to je ustanova javnega pomena, v katero se državljanka ali državljan lahko umakneta takrat, ko hočeta nek določen čas prebiti s svojim izbrancem ali izbranko, partnerjem, s katerim sicer ne živita povezana v družinski ali kaki drugi skupnosti. Tudi to je državna institucija, ki je organizirana v strogo tajnih prostorih, a vendarle pod subtilno kontrolo redarske službe.

Naslednja institucija po inovativnosti prav nič ne zaostaja za drugimi, namenjena pa je najbolj izmuzljivi človeški lastnosti. Ker vemo, kakšne težave lahko povzroči izguba- ali namerno popačenje spomina, uvajamo naslednjo institucijo, ki bo pošteno poglobila krizo:

pomnilnica naj bil javni prostor, kjer bi meščanke in meščani s pomočjo ustreznih učiteljev, praviloma najstarejših in najbolj izkušenih, oblikovali, trenirali in utrjevali ter razširjali svoj spomin. Vsak državljan oziroma t. i. politična žival, je dolžna na pamet poznati vsaj eno klasično delo (več kot dvesto strani) s področja umetnosti ali mišljenja v najširšem pomenu. Vsako leto bi morala država prirejati tudi javna tekmovanja v sposobnostih pomnjenja, in sicer na odprtem, praviloma po spomladanskem dežju.

Ugled, ki ga uživajo državljanke in državljani, je, med drugim, povezan tudi s tem, koliko tekstov znajo na pamet. Treniranje, obnavljanje in razširjanje sodijo med strateške prioritete države, ki jim je posvečeno primerjalno največ sredstev, časa in prostora. S tem ukrepom bomo povečali obrambne sposobnosti državljanov pred bedarijami od zunaj in znotraj ter podelili Sloveniji status ekskluzivne države, kjer ljudje še zmorejo pomnjenja in posledično ne padejo zlahka na finte bedakov vseh vrst.

Trenutno smo izčrpali prvi sveženj praktičnih prokriznih ukrepov. V pripravi je drugi, še ostrejši sveženj, ki bo nared takoj, ko se nam bo zljubilo.

Če mislite, da gre za orwellovsko šalo, ste se pošteno ušteli. Tudi za pijanski eksces ne gre, čeprav radi pijemo. Za nami niso prekrokana noč in podkupljeni uredniki. Mi smo smrtno resni, vztrajni in lucidni. In povrh vsega nas je vedno več, saj veste; nergačev, prekucuhov, lenob, iztirjencev in tajnih agentov alternativne sredine, ki krizo želimo poglabljati.

In še opozorilo!

Ideje v nocojšnji oddaji niso intelektualna lastnina. Lahko jih razširjate, predelujete, anonimno pošiljate po pošti, mečete v nabiralnike vlade in drugih državnih organov, zatikate za brisalce protokolarnih vozil ali o njih preprosto razmišljate.

ideje, predloge in druge nesramne prokrizne ukrepe je za občestvo vseh spolov zbral in uredil Igor B, pri tem pa so mu pomagali ….