Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Japonska: Tokijska moda, subkulture in identitete (3761 bralcev)
Torek, 31. 3. 2009
Barbara D



Že precej bežen pogled na katerega od najbolj obljudenih in potrošniško naravnanih predelov Tokija, kot so npr. Shibuya, Harajuku in Aoyama, daje vedeti, da so mladostniki precej okupirani z modnimi trendi in konstruirajo svoje identitete skozi svojo opravo, ki naj bi pričala o njihovi individualnosti in posebnosti. Vse skupaj pa je seveda prav lično zavito v potrošniško preživljanje prostega časa.
Že precej bežen pogled na katerega od najbolj obljudenih in potrošniško naravnanih predelov Tokija, kot so npr. Shibuya <šibuja>, Harajuku in Aoyama , daje vedeti, da so mladostniki precej okupirani z modnimi trendi in konstruirajo svoje identitete skozi svojo opravo, ki naj bi pričala o njihovi individualnosti in posebnosti. Vse skupaj pa je seveda prav lično zavito v potrošniško preživljanje prostega časa.

Prvo soočenje z vsemogočimi najstniško-mladostniškimi modnimi stili je najprej zbudilo čudenje nad izrednim poigravanjem moških z zadevami, ki so pri nas rezervirane za ženski spol. Vijoličasta oblačila, nalakirani nohti, uhani, čevlji z visoko peto in lične torbice, znotraj katerih se občasno znajde še kaka čivava, so hkrati presenečali in fascinirali. Kasneje so me sicer podučili, da je vijolična pač aristokratska barva, ki tu še zmeraj asociira na ugled in pomembnost. A po drugi strani naj bi ravno največji odstotek moških na svetu, ki nosijo perilo, podobno ženskemu spodnjemu perilu, prihajal z Japonske. Takisto naj bi polovica japonskih moških malo potrebo raje opravljala sede kot stoje ipd.

Nekakšna feminilnost japonskih moških – če smem temu tako reči - se po določenih psihoanalitskih interpretacijah dotika precej specifičnega načina njihove razrešitve Ojdipa. Zaradi multifonetičnosti kanjija naj bi bila simbolna identifikacija šibkejša kot v evropskem prostoru. Še drugače – japonski dečki naj bi se kar močno identificirali s figuro matere, ki se razdaja in hrani vse okoli sebe. Prototip tega pa predstavlja med dečki najbolj priljubljen risani junak Anpanman, ki hrani druge kar z deli svoje glave, sicer narejene iz kruha.

Ta želja moških po razdajanju je v japonski družbi po eni strani skanalizirana v celodnevni deloholizem, ki včasih vodi celo v smrt, po drugi strani pa v mazohistične fantazije s šolajočimi se dekleti. Slednje poslovneži vsaj deloma realizirajo v t. i. maid cafe-jih, kjer strežejo mlade punce, oblečene v seksi uniformah služinčadi. Poleg postrežbe lahko obiskovalci izbirajo tudi med običajnim kavarniškim ambientom ali pa šolskim razredom. Proti doplačilu se lahko z dekleti tudi fotografirajo, se pustijo hraniti po otroško ipd.

Primer maid cafe-jev je pač eden izmed množice. Tu so še urbane pollegende o avtomatih z rabljenimi spodnjicami, preprodaja rabljenih spodnjic preko interneta, mange in anime o šolarkah itd. Na drugi strani moške želje po dominaciji s strani šolark pa se pojavlja stremljenje deklet k punčkasti simpatičnosti, po japonsko kawaii . Roza barva, mini krila, kičasti dodatki, smehljanje in ustrežljivost je nekaj izmed ustrezajočih označevalcev kawaii kulture.

Da ne bom prehitro zašla v kake poenostavljene analize podrejenosti deklet, naj izpostavim še izredno priljubljenost mang z gejevsko vsebino med japonskimi dekleti. Glede na določene trende znotraj modne industrije, ki želijo brisati meje takšne ali drugačne moškosti z aluzijami na transseksualnost in gejevstvo ter s transvestijo, bi morda lahko govorili celo o materializaciji ženske želje v sodobnih feminilnih moških.

Ob vsem tem precej grobem opazovanju urbane mode pa sem na določeni točki odkrila revijo, ki te trende po eni strani beleži, na drugi pa producira. Tokyo fashion map ima tudi svojo spletno stran in definira različne stile glede na predele prestolnice. Tako je Koenji npr. center rockovske kulture, Akihabara seveda geekovske, Komazawi kraljujejo lastniki psov ipd. Pa vendar v vsej našteti modni raznolikosti, ki zajema seveda tudi širši življenjski stil, ni prostora za antipotrošništvo. »Vse gre, dokler je kupljeno« bi se lahko glasil moto mladostniških japonskih subkultur ali pa s frazo, uporabljeno v omenjeni reviji v pozitivnem kontekstu, namreč: 'fašionizem'. Antipotrošniške zavesti je v Tokiu zelo zelo malo, vendar se jo najde. In bojda se z rastočo ekonomsko krizo vedno bolj prebuja.

S frustrirajoče potrošniških ulic se je javila Barbara


Komentarji
komentiraj >>