Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ne-precenjeno pisanje o umetnosti (3359 bralcev)
Četrtek, 2. 4. 2009
IdaH



Ob dnevu gledališča 27. marca je Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije z javnim pismom poskušalo ublažiti svojo gnev ob podhranjeni situaciji kritikov kulturnih dogodkov. Javno pismo v celoti objavljamo tudi na spletnih straneh Radia študent v rubriki Dlako z jezika.
Ob dnevu gledališča 27. marca je Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije z javnim pismom poskušalo ublažiti svojo gnev ob podhranjeni situaciji kritikov kulturnih dogodkov. Javno pismo smo v celoti objavili tudi na spletnih straneh Radia študent v rubriki Dlako z jezika.

Pismo me nemudoma spomni na eno izmed Čajank za sodobno umetnost v galeriji Alkatraz, na kateri naj bi piski in piske o sodobni umetnosti ter uredniki kulturnih strani revij in časopisov razpravljali o stanju kritike. Debata je bila katastrofalno neuspešna, saj se ni skoraj nič razpravljalo o ožjih vprašanjih stroke, pač pa smo se nemudoma žolčno in v nedogled zataknili pri razpravljanju o pomanjkanju denarja in preveč omejenem medijskem prostoru. Ob vprašanju zakaj ne ustanovimo lastnega časopisa za kritiko umetnosti smo v en glas protestirali, da nimamo keša, da moramo imeti neko osnovno spoštovanje do svojega dela, in da je nekako treba preživeti.

Seveda nam je vsem jasno, da je žepnina povprečnega časopisnega kritika nižja od plače čistilcev časopisnih hiš. Prejemku kritikov pač ne moremo reči plača. Z delom kritika ni možno preživeti. Tako imenovani kritik mora biti nekakšen multipraktik za kritiške, kataloške, komercialne in druge tekste, pedagoško delo, kelnarjenje in tako naprej. Če realno pretehtamo možnosti za ustanovitev lastnega časopisa za sodobno umetnost, naletimo na kopico upravnih problemov.

Imamo dve možnosti komercialno in javno financiranje, prvo je nerealno, ker kritiki ne razpolagamo z osnovnim kapitalom za ustanovitev medija. Javno financiranje pa je že dobro desetletje onemogočeno s strani države z nelogičnimi predpisi za sofinanciranje periodičnih publikacij.

Pobuda za ustanovitev kritiškega časopisa je na primer pred debelim letom prišla s strani Polone Tratnik in Društva za estetiko, vendar nikakor niso mogli zaobiti pogoja, dve letnega rednega izhajanje revije. To je svojevrsten absurd. Izhajati ne moreš, ker nimaš denarja in ker ne izhajaš, ti ga tudi ne damo! Na evropska sredstva pa lahko gledamo zgolj poželjivo, ker so za njih referenčni zgolj že obstoječi založniki in revije za sodobno umetnost, da ne omenjam 50 odstotnega lastnega vložka.

Če se vrnemo nazaj na obstoječe medije. Zaradi zavezanih rok v kritiških krogih prevladuje apatija, ker se ne da nič spremeniti in ker smo torej prepuščeni na milost in nemilost rok, ki nas pitajo. Torej lastnikom časopisnih, televizijskih in radijskih hiš.

Kako torej razmišljajo naši sužnje lastniki? Tovariši in tovarišice! To so kapitalisti, ki so privatizirali javni medijski prostor in razmišljajo zgolj o šest ali sedem mestni številki letne bilance in o ničemer drugem. Popolnoma vseeno jim je, kakšne vsebine jim prinašajo cvenke. Zdi se, kot da bi lahko bil po njihovem mnenju cel časopis sestavljen iz oglasov. Pisci vsebin smo jim lahko pravzaprav še hvaležni, da nam ne razprodajo celotnega prostora. Obnašajo se kot da je vsebina nujno zlo, v katero lahko zapakirajo reklame.

Pa ne mislite, da svetoboljno pretiravam. Kaj res mislimo, da se jih kakorkoli dotakne analiza neke kulturne dobrine? Kulturna dobrina je za te „udeležence kolin“ izmerljiva zgolj kot komoditeta v številkah.

Zakaj je javno pismo Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije pomembno, kljub temu, da ne bo niti za milijoninko premaknilo arogance sužnje lastnikov? Pomembno je njihovo opozorilo, da v naši „demokratični“ družbi obstajajo tovrstne relacije. Opozorili so na problem podrejenosti kulture marketinški logiki.

Če dobro pomislimo, je bila ta logika vedno prisotna, vendar smo jo mirno sprejemali, dokler so bili naši honorarji milimeter nad minimumom preživetja. Zdaj, ko so se proračuni, zaradi krčenja komercialne „uspešnost“ medijih hiš znižali, se je pod prag revščine spustila tudi plača kritikov in vsi smo skočili v zrak. Mogoče je napočil čas, da si izmislimo popolnoma nove oblike kritiškega delovanja. In ne pozabimo. V današnjem sistemu je kultura privilegij buržoazije.

Spet je jamrala Ida H.


***

JAVNO PISMO DRUŠTVA GLEDALIŠKIH KRITIKOV IN TEATROLOGOV SLOVENIJE OB DNEVU GLEDALIŠČA


Člani Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije ugotavljamo, da je odnos medijev in javnih zavodov do kritične in analitične misli ter refleksije umetnosti in kulture v Sloveniji v zadnjem obdobju dosegel kritično raven. Zato čutimo za svojo dolžnost, da se javno oglasimo prav na dan gledališča, ko je intonacija javnih sporočil navadno optimistična. Zaradi zmanjševanja proračunov, ki jih vodstva tiskanih in elektronskih medijev (tako državnih kot privatnih) namenjajo redakcijam za umetnost in kulturo, ter zaradi različnih varčevalnih ukrepov javnih zavodov (gledališč oz. radia in televizije) prihaja do kontinuiranega zmanjševanja števila honorarnih sodelavcev (kritikov, publicistov, dramaturgov in drugih strokovnjakov s področja scenskih umetnosti) oziroma do njihove podplačanosti. Člani društva in drugi ustvarjalci s tega področja občutimo situacijo kot nevzdržno, saj sta s tem ogrožena tako naša strokovna rast kot sámo preživetje. Hkrati se zavedamo, da je prihodnost, ki je podrejena enemu samemu vrhovnemu kriteriju (kriteriju trga) in ki se obeta institucijam s področja kulture in umetnosti, njihovim programom in izdelkom, brez ustrezne kritične refleksije klavrna.

Teza o pomanjkanju finančnih sredstev oz. varčevanju sicer izraža »naravna« prepričanja »dobrega gospodarjenja«, ki jih zastopajo vodstva omenjenih zavodov in družb. O tem govori tudi njihova trditev o (ne)zanimanju medijskih uporabnikov za vsebine, ki jih pokrivamo honorarni sodelavci, v veliki večini člani društva ter večinoma tudi samozaposleni v kulturi. Tu lastnikom, urednikom in vodstvom teh organizacij ni mogoče oporekati. Toda argument bi na ravni poslovanja oz. trženja vzdržal le v primeru, če ne bi vedeli, da se skupno število obiskov umetniških dogodkov na področju uprizoritvenih umetnosti po statistikah (objavljenih v Slovenskem gledališkem letopisu) vrti okrog enega milijona! Najbrž ni treba posebej opozarjati, da je med obiskovalci pretežen del bralcev slovenskih časopisov, gledalcev televizijskih programov in poslušalcev radia oz. kritiških, komentiranih in refleksivnih vsebin, ki zadevajo odrsko ustvarjalnost.

Vodstva omenjenih medijev bi se morala zamisliti nad naslednjim: ali so njihovi gledalci, poslušalci in bralci resnično pripravljeni pristajati na kakršno koli strokovno raven kritiških ali novinarskih izdelkov, povezanih z gledališko umetnostjo, in na njihovo načrtno zmanjševanje, ponekod že na popolno odsotnost? Ali z nižanjem proračunov za kritiške in novinarske prispevke s področja umetnosti in kulture, ki so skozi desetletja v slovenskih medijih dosegli visoko strokovno raven ter izoblikovali kriterije, na katere je navajeno tudi njihovo bralstvo, gledalstvo in poslušalstvo, ne nagovarjajo tistega občinstva, ki na umetniške in kulturne vsebine naleti po pomoti in mu je zanje v resnici vseeno? Ali medijske redakcije, s katerimi smo praviloma vedno dobro sodelovali, oziroma njihovi lastniki in nadzorniki sploh še vedo, kdo so njihovi bralci, gledalci, poslušalci? Ali vse to ne pomeni tudi pozabe na edukacijski moment, ki naj bi ga obsegala medijska obravnava kulture, in dolgoročne škode, ki jo utegne opustitev teh razsežnosti pustiti na slovenski kulturi v širšem smislu?

Ob tem pozivamo tudi uprave slovenskih gledališč, naj ponovno pregledajo ustreznost vrednotenja dramaturškega dela, ki si je v našem gledališču že zdavnaj izborilo soustvarjalno vlogo, in vrednotenje vseh drugih strokovnih prispevkov (avtorstvo člankov za gledališke liste in druge publikacije, uredniško in selektorsko delo, članstvo v strokovnih žirijah ipd.), ki so prav tako nujni za konstruktivno delovanje gledališča kot strokovne in umetniške ustanove.

Slovenski kritiki, teatrologi, samostojni novinarji in dramaturgi pričakujemo od medijskih hiš in javnih zavodov, prvič, da ponovno razmislijo o količini prostora, ki ga namenjajo za vsebine, ki jih pokrivamo, drugič, da nam za naše delo namenijo ustrezne honorarje in nam na ta način omogočijo kvalitetno in kontinuirano strokovno delo, ter, tretjič, da nam omogočijo ustrezno integriranost v kreiranje uredniških strategij. – Pri tem računamo na podporo sorodnih društev ter medijskih redakcij s področja umetnosti in kulture.

Člani Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije

V Ljubljani, 27. 3. 2009


Komentarji
komentiraj >>