Tit Podobnik se izvija iz objema vseprežemajočega dronea nastopa Philla Niblocka v Galeriji Kapelica ... (v celoti!)
Phill Niblock & Katherine Liberovskaya –, 3. 4. 2009, Galerija Kapelica, Ljubljana
* Včeraj je Ljubljano obiskal eden najbolj prominentnih minimalističnih glasbenih ustvarjalcev preteklega stoletja ter trenutni vodja fundacije Experimental Intermedia – Phill Niblock. Presenetljivo je njegov tako imenovani »drone« ali po domače preprosto brnenje, Galerijo Kapelica zavzel dokaj sramežljivo, saj je kanček prenizka jakost zvoka domišljijo poslušalcev prej burila, kot pa zares potešila. Pričakovan frontalni napad na sluhovode se ni udejanil, ob tem pa tudi celoten razpon izbranih frekvenc ni prišel dovolj do izraza. Vseeno pa je občutek, da se tovrstni dogodki odvijajo tudi v naši prestolnici, prekrasen.
Phill rad pravi, da z glasbeniki ne sodeluje, saj praviloma le delajo oziroma igrajo zanj. No, enakovredno pa sodeluje z nekaterimi vizualisti in med njimi je svoje mesto našla kanadsko-ameriška umetnica Katherine Liberovskaya, s katero skupaj nastopata že od leta 2003. Tokrat sta nam v prvem delu multimedijskega dogodka postregla s prizemljeno kombinacijo razslojenih terenskih zvočnih ter video posnetkov. Prepletanje slednjih je vseskozi delovalo, kot dobro naštudirano, čeprav naj bi bili detajli prepuščeni trenutku. Tako smo videli in slišali fragmente vagonov, tračnic, dreves, vode in vrste drugih, zunaj performansa otipljivih entitet. Predvidljivost med premiki je bila prisotna od prvega trenutka dalje, a zdi se, da je bila ravno naravnost ali domačnost teh premikov tudi glavni adut sicer mestoma dokaj očiglednih sosledij. Zavoljo tega je uvodni del večera minil neverjetno tekoče in lahkotno, morda celo preveč razkomoteno.
Drugi del je pripadel zgolj Phillu ter predvajanju njegovih avtorskih pečatov s področja glasbe in filma. Primarno je bil namreč filmar, saj se je z glasbo resneje začel ukvarjati šele pri petintridesetih. Že od samega začetka pa ga je zvok zanimal v svoji najbolj rudimentarni obliki, ki je hkrati seveda lahko tudi nasprotje tega. Kakorkoli že, napovedane so bile tri njegove kompozicije, imenovane Zrost, Harm in Sethwork. V njih je bilo moč slišati mikrotonalne kvalitete treh instrumentov, z Niblockovim spreminjanjem višine zlahka zabrisanih do nerazpoznavnosti. Hipnotičnost je še dodatno poudarjala počasna gradnja in posledično precejšnja dolžina skladb. V ozadju se je vseskozi vrtel eden mnogih Phillovih filmov, s katerimi vedno znova dokumentira delo človeških rok. Tokrat smo lahko videli vsakdan jugo-vzhodnoazijskih deželanov, ki je vztrajnemu in postopnemu minimalističnemu brnenju predstavljal nekoliko bolj aktiven sediment. In čeprav Phill sam pravi, da velikih zgodb za kombinacijami njegovih filmov in glasbe ni, je bilo zanimivo opazovati sočasno razgrajevanje poltonov ter voajeristično razosebljanje naključnih subjektov, ki s svojo lastno eksistenco nevede hranijo umetnost Zahoda.
Ostalo pa ni zgolj pri napovedanih skladbah, saj je Phill Niblock nemudoma po zadnji v svoj set vključil še eno. Prav lahko je šlo za eno njegovih najljubših kompozicij, imenovano Hurdy Hurry. Njena struktura je bila namreč nekoliko bolj zaznavna, z nekaj za njegov okvir ustvarjanja precej znatnimi premiki ter razburkano tonsko dinamiko. Še enkrat znova pa je umanjkala vsaj kanček višja jakost, ki bi vso širino poltonov zares približala poslušalcem. Tako nas vseprežemajočnost dronea ni zasedla povsem in žgečkljive radosti prebadajočega zvoka smo do neke mere lahko le slutili. Ostane torej še možnost, da si predvajane Phillove kompozicije enostavno zavrtimo doma s slušalkami ali - ob potrpežljivih sostanovalcih in sosedih – brez njih na največji možni glasnosti.
V Kapelici je napenjal ušesa Tit Podobnik.
Komentarji
komentiraj >>