Peter Recer recenzira vrnitev tria Little Axe na ljubljanske odre ... (v celoti!)
Little Axe, Gala Hala, 7. 4. 2009; Gala hala - Metelkova mesto, Ljubljana
* Včerajšnji koncert v Gala Hali je ponudil tri izvrstne glasbenike, združene v zasedbi Little Axe. Skip McDonald, Doug Wimbish ter Keith LeBlanc, poleg skupine Little Axe, druži sodelovanje z rap-založbo Sugar Hill ter sodelovanje z Adrianom Sherwoodom in dub-založbo On-U Sound. Skupina pokriva širok spekter glasbenih zvrsti. Hrbtenico glasbe predstavlja blues, na katerega se lepi zvok raznorodnih glasbenih okolij, v katerih so se glasbeniki gibali tekom svojega ustvarjanja. Tako se v glasbi sliši eklektično zmes duba, pomešanega s funkom, gosplom ter črnskim bluesom ameriškega juga. Nekako tako se Little Axe sliši na ploščah, včerajšnja koncertna izvedba pa je dodala še kanček psihadelije ter pošteno rockersko nažiganje.
Po začetnih napovedih, naj bi se skupini na odru pridružil vokalist Bernard Fowler, ki skupaj z Mickom Jaggerjem razteguje usta po koncertnih odrih, a je skupina zaradi zadržanosti nastopala brez omenjenega. Za vokal sta skrbela zavijajoči Skip McDonald ter basist Doug Wimbish.
Little Axe sestoji iz treh glasbenikov, katerih reference zbujajo spoštovanje, a z odra ni bilo čutiti neke prepotentnosti. Skupina je vseekozi delovala povezana in nadvse sproščena. Kljub temu so se med nastopom glasbeniki predstavili v solističnih izvedbah. Pravzaprav je koncert začel Keith LeBlanc s solističnim nastopom na bobnarskem setu. Gre za bobnarja, ki je med drugim sodeloval s skupinami kot so Nine Inch Nails, Ministry, Depeche Mode. Po prihodu ostalih dveh članov se je bobnar umaknil v ozadje, a so njegovi - kot tona težki udarci - bili prisotni skozi celoten nastop skupine.
Poleg kitar, basa in bobnov, so dobršen del zvočnih plasti dograjevali dubovski efekti, lajež in nasneti vokali. Za efekte je bil večinoma zadolžen basist Doug Wimbish, znan predvsem kot član skupine Living Colour. Sodeloval je tudi z glasbeniki kot so Joe Satriani, Jeff beck, Rolling Stones, pa tudi imena kot so Madonna in Seal se najdejo vmes. Kot rečeno, so člani skupine na koncertu nastopali enakovredno, a je treba omeniti, da je basist Doug Wimbish prispeval svojo ogromno tretjino. Njemu je pripadala tudi naslednja solistična izvedba na nastopu, ki jo je s svojim petstrunskim basom končal z igranjem med občinstvom pod odrom, in sicer na steklenico piva.
Skip McDonald ni imel solističnega vložka, je pa vseskozi povezoval dogajanje na odru in subtilno usmerajal glasbeni tok. Njegova kitara je se je poigravala s funkovskimi vložki, ki so jim sledile čutne blues- solažice. Vse skupaj je bilo zapakirano v simpatično kompakten groove, katerega stranski proizvod so bili občasni potoki potu z njegove brade. Na nekaterih delih koncerta, ko se je funkoidni blues pomešal v čorbo z dubovskimi različicami ter raznimi efekti, so se pojavile kratke asociacije vse do Marvina Pontiaca. Prepletanje globokega duba, bluesa, funka je trojica mnogokrat prelevila v težje in ostrejše rockanje, ki se je po plasteh nadgrajevalo, dokler ni sledil nagel, a izredno mehek rez v tiho nadeljevanje pesmi. Dinamika skupine je ponujala mnogo vzponov, prepletanj in padcev. Doug Wimbish je s preigravanji in mastnimi basosvskimi vložki tu prispeval svoj levji delež.
Skupina je na odru delovala sproščeno, odprto do publike, ki je pri pesmi If I Had My Way bila povabljena v skupno petje refrena. Obiskovalci koncerta so kazali odkrito navdušenje od pričetka koncerta, pa vse do konca skoraj dve uri trajajočega nastopa. Nazadnje se publika kar ni mogla sprijazniti s koncem nastopa, čeprav so člani skupine bili vidno izmučeni po nenehnem žvečenju glasbenih žanrov.
Včerajšnji koncert sodi med tiste, za katere lahko rečemo, da še dobro, da se je zgodil v klubu z debelimi stenami, ki so vzdržale pritisk zvočne gmote. Priča smo bili igranju treh izvrstnih glasbenikov, ki imajo za sabo ogromno koncertnih nastopov, studijskih sodelovanj. Ko se glasbena izkušenost spoji z mehkobo iganja, se je najbolje prepustiti glasbenemu toku, ki je bil v veliki meri inštrumentalno obarvan. Predvsem se je na nastopu glasbo čutilo, tako kot v Blues Story s plošče Hard Grind, pravi Skip McDonald.
Pripravil Peter Recer
Komentarji
komentiraj >>