Četrtek, 9. 4. 2009
sash
Saša Serban recenzira novo ploščo bosanskih Vuneny, ki so se z njo pridružili francoski karavni sodobnega duba založbe Jarring Effects ... (v celoti!)
* Mostarski glasbeni projekt Vuneny, ki je leta 2003 nastal tako, da je sprva skladal glasbo za nemi film Le Revelateur Phillipea Garella iz leta 1968, kasneje pa v svojem avtorskem zagonu sproduciral dva studijska albuma, se pojavil na mnogih kompilacijah in sodeloval na več drugih multimedijskih projektih, se v svojem zadnjem izdanem albumu Whatever Singularity podaja po novih poteh. Novost je predvsem v tem, da je plošča izšla pri francoski podtalni založbi Jarring Effects iz Lyona, ki je v zadnjih letih v naših koncih požela veliko navdušenja preko nam že dobro znanih zasedb, kot so High Tone, Ez3kiel, Brain Damage in podobnimi. Novost pa je tudi to, da se je zasedba skrčila iz tria v duo, bend je namreč zapustil vokalist in tolkalec Asmir Šabić. Tako se Vuneny ponovno vračajo v svojo osnovno formo, saj sta pred šestimi leti zasedbo ustanovila preostala dva člana Andrijan Zovko in Nedim Ćišić.
Tudi tokrat se glasba, ki jo na novem albumu Whaterer Singularity posreduje dvojec Vuneny, ne da dodobra opredeliti. Spet naletimo na spoj različnih glasbenih tradicij, v katerem se znajdejo žagajoče kitarske linije, dubovske in elektro-ambientalne strukture in psihadelično-eksperimentalni vložki. Album Whaterer Singularity pa se vseeno nekoliko razlikuje od prejšnjih stvaritev, vsaj po produkciji sodeč. V primerjavi s preteklimi projekti se ta sliši bolj dodelano in ima predvsem veliko poudarka na eksperimentih. Samo snemanje je potekalo v Lyonu, kjer se je našlo veliko časa in potrpljenja za drzne posege, ki albumu dajejo tisto večjo mero nepredvidljivosti.
Zvočno raziskovanje in multižanrska drža sta do sedaj vedno tvorila poglaviten sestavni del Vuneny, zato so jih pri francoski založbi Jarring Effects, kjer se vrstijo vsaj v principu delovanja podobne zasedbe, verjetno tudi povabili k sodelovanju. Na albumu se tako znajdejo nekatera imena francoskih manj znanih glasbenikov, ki so prispevali violino in vokale, zasledimo pa lahko tudi vokalne semple, minimalistične in prasketajoče frekvence in vedno prisotno ritmično manipulacijo. Whaterer Singularity po barvi zvoka spominja na nekatere druge albume, ki jih najdemo pri tej založbi, še posebej pa na album Barbry skupine Ez3kiel, saj se tako kot tam najde nenehno poigravanje in prepletanje elektronskega in organskega, vse skupaj pa se odvija v urejeni repeticiji, ki s sabo nosi veliko eklektičnih in soničnih poudarkov. Tradicionalni kitarski zvok in basovske linije se tako iz komada v komad spreminjajo, a zvočni zid ostaja skozi celo ploščo dokaj enak. Edina pomanjkljivost se na momente odraža v ponavljajoči se dinamiki, ki od začetka do konca komada na momente potone, da nato čez določen čas eksplozivno spet stopi na plan. Ob tako eksperimentalnem pristopu je to edina predvidljivost, ki se pojavi med pozornim poslušanjem.
Vuneny že več dolgo niso samo “še en” balkanski bend, saj koncertirajo po vsej Evropi, kjer se je očitno našlo dovolj naklonjenih ušes in jim omogočilo, da se predstavijo širši publiki. Po Franciji so njihovi koncerti deležni še posebno velike pozornosti, saj jih tam promovirajo med novo generacijo mladih obetajočih zasedb, med katerimi bi lahko izpostavili še francoske Idem, s katerimi so si Vuneny v zadnjih dveh mesecih delili odre po Franciji.
Če bi nekako strnili misli, bi lahko za duo Vuneny trdili, da še vedno spada med bende, ki se jih ne da tako zlahka opisati, etiketirati ali kako drugače prisoditi kakršnemukoli predalu. In če dobro pomislimo, so to dokaj pozitivne lastnosti, saj se v današnji poplavi raznih založb in zasedb na koncu na kopnem znajdejo le nekateri, ki na nek način izstopajo. To je Vuneny zagotovo uspelo, saj definitivno spadajo med elito bosanske in balkanske glasbene scene, uspelo pa jim je prodreti tudi na zahod.
pripravil Saša Serban
Komentarji
komentiraj >>