Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
"3 pisma" (4044 bralcev)
Ponedeljek, 13. 4. 2009
Lan



Velika noč ni samo čas zajcev, barvanja pirhov, šunke, hrena in ostalega ikonografskega arzenala, ampak tudi – vsaj v teoriji - čas občečloveške refleksije, razumevanja in miru. Zato bomo nocoj – brez nepotrebnih komplikacij - prisluhnili trem popolnoma različnim glasovom.
Najprej bomo prebrali pismo udeležencev sredine debate na Filozofski fakulteti, o kateri se je na rožnodolski frekvenci na široko poročalo, ki je namesto z vsebinskimi zaključki in odgovori na novodobne nestrpnosti ter ideologije, z njimi postregla kar v praksi. Besedilo je lektorirano bolj za silo, samoimenovani domoljubi pa pišejo takole: Zahvaljujemo se resnicoljubnemu študentu, ki nam je poslal video iz »incidenta na Filozofski fakulteti«, ki dokazuje da so študenti sami začeli konflikt, udeleženci »incidenta« pa so se mu hoteli izogniti. Študentje Filozofske fakultete bi lahko vedeli, da se resnice ne da skriti niti v rov pod 100 metri betona. Predavanja na temo, nestrpnosti in sovražnega govora smo se udeležili, ker smo mislili, da se nas tiče, glede na to, da nas stalno obtožujejo tega. Ko smo prišli na predavanje nas je verbalno napadel eden od študentov s tem, da naj zapustimo predavanje, čeprav je fakulteta javna ustanova, financirana iz proračuna in imajo tako vsi pravico poslušati predavanja. Študent je tudi pozival ostale študente, da naj nas vržejo ven, vendar ga ni nihče poslušal in je nato sam odšel.

Tako smo v miru poslušali predavanje kakšnih 20 minut, na kar se je študent vrnil s še enim študentom s kamero. Študent s kamero nas je začel snemati v obraze, kljub temu, da smo mu rekli naj preneha s tem in da posnetkov ne sme uporabiti. Ker tega ni upošteval smo hoteli mirno oditi vendar nas je zasledoval po hodniku, zaradi česar je eden od nas dvakrat odrinil njegovo kamero. S posnetka, ki je obkrožil medije je razvidno, da je potem še naprej snemal, tako da mu mi nismo uničili kamere.

Ko smo že bili na stopnišču je nekaj zaropotalo, pogledali smo za sabo in videli, da oseba z dolgimi lasmi, nismo videli ali je moški ali ženska, odrinila roko študentu s kamero, češ naj nas že preneha nadlegovati in mu je kamera padla na tla. Takrat so začeli študenti kričati, da bodo klicali policijo. Takoj nam je postalo jasno, da bomo spet vsega krivi mi, kot ponavadi. Ker naši starši niso tajkuni ali kaviar komunisti, da bi si lahko privoščili drage odvetnike smo zbežali. Predavateljica Marta Gregorčič je začela kričati na študente, da naj vsi tečejo za nami. Varnostnik nam je pred nosom zaprl drsna vrata, vendar smo na srečo zadnji hip ujeli druga, ki so se že zapirala. Nekateri študentje so se nato okrog fakultete zabavali s fotografiranjem vseh mimoidočih, ki so imeli kratke lase, kmalu pa je prišla tudi policija.

Naslednji dan smo bili šokirani. Študenti so izrezali iz posnetka, kako so nas provocirali in pokazali samo prizor z odrivanjem kamere. V medijih so nas pred poštenimi ljudmi prikazali kot največje primitivce in neonaciste. Napadov nase, tako verbalnih, kot fizičnih, ker nam ni vseeno za svoj narod in delavski razred, smo vajeni. Šokiralo nas je edino to, da študentom vse to še ni bilo dovolj in so začeli sramotiti Slovenijo po tujih medijih z »neonacističnim incidentom na fakulteti«, ki se sploh ni zgodil ter so hoteli vse skupaj naprtiti domoljubnim društvom. Sedaj nam grozi kazenska ovadba za poškodovanje tuje stvar in kup kršitev javnega reda in miru, ki jih nismo naredili. Mediji so nas obtožili, obsodili in kaznovali na podlagi govoric in insceniranega posnetka.

Celoten dogodek razumemo kot del skrbno organizirane antislovenske kampanje pod krinko samooklicanega antifašizma, ki bo dosegla vrhunec na skrajno levičarskih demonstracijah 27. aprila.

Od Policije pričakujemo, da bo na podlagi nadzornih kamer potrdila naše navedbe; Od Filozofske fakultete zahtevamo javno opravičilo, ker nismo mogli enakovredno spremljati predavanja; Od medijev, ki so pisali o »incidentu« zahtevamo javno opravičilo in enakovredno objavo posnetka, ki dokazuje, kdo je koga verbalno napadal in našo izjavo.

Podpis: Udeleženci »incidenta na Filozofski fakulteti«

Preden nadaljujemo, si bomo na tem mestu privoščili kratek komentar, božji dan gor ali dol. Prvič: Akterji obeh strani so si vendarle enotni v eni stvari – da so rubikon fizične komunikacije, ki je zamenjala bolj ali manj demokratični dialog, z odrivanjem snemalca, prvi prestopili t. i. domoljubi. In drugič: t. i. domoljubi se v dani situaciji sklicujejo na demokratične standarde, ki naj bi bili pri njihovi participaciji v javni debati kršeni; sklicujejo se na iste standarde, ki jih v primerih obravnave drugih mnogoterih, pa naj si gre za nebelce, Neslovence, neheteroseksualce in ostale nedomoljube sami ne priznavajo. Še več: na izključevanju temelji njihova celotna domoljubna paradigma. Dobrodošli torej na drugi strani.

Drugo pismo smo v uredništvo prejeli pred dnevi, pod besedilo pa je podpisano "Društvo za ohranjanje človekovega dostojanstva".

Spoštovani sodržavljani in sodržavljanke, smo skupina ljudi, ki smo se odločili, da se poimenujemo "Društvo za ohranjanje človekovega dostojanstva". Nismo uradna ustanova ali pravni subjekt, nismo "hujskači - kibici", ampak smo ljudje, ki mislimo enako kot večina prebivalstva in kateri smo tako kot večina ljudi, se znašli v krizi, takšni ali drugačni, ki je zajela celotno državo. Odločili smo se, da je prišel čas, ko je potrebno nekaj ukreniti, ko pogovor in
raznorazna pogajanja in obljube niso več dovolj, ampak je potrebno pozvati vse državljane Republike Slovenije, vse sindikate, vse organizacije, vse ustanove,"staro in mlado",
skratka vse, da si vzamemo to pravico do izražanja, ki nam pripada, stopimo enkrat kot narod tesno skupaj in odidemo na ulice ter iskreno izrazimo svojo stisko in svoje
nezadovoljstvo nad vlado, državo in stanjem v državi.

Zaprimo ulice, ustavimo podjetja, proizvodnje, promet,... in izrazimo svoj protest, nad dogajanjem v Republiki Sloveniji, nad vlado (prejšnjo,zdajšnjo in bodočo) in le to podkrepimo z javno znanimi dejstvi, ki se nalagajo iz dneva v dan, iz ure v uro,... in pred katerimi se politiki, uradniki in menedžerji zatiskajo oči, olepšujejo zadeve, nas zavajajo in nam lažejo, ker menijo, da smo ljudje nori.

Pa naj navedemo nekaj dejstev, ki nam govorijo, kaj se zgodi, če smo deležni obljub in to lažnih :

- v zadnjem obdobju se številka brezposelnih drastično dviguje in ljudje, stari in mladi nimajo prihodnosti, ciljev in so obupani. Ni več srednjega sloja ljudi oziroma izumira in
postajata dva razreda ljudi in sicer bogati in revni, kar pa je žalostno, da v 21. stoletju v Sloveniji prevladuje ta revni sloj,

- upokojeni ljudje, ki so delali celo življenje si večinoma ne morajo zagotoviti dostojnega preostanka življenja, večinoma životarijo z manj kot 500 eur pokojnine in število uporabnikov Rdečega križa in Karitasa, se je v letu 2009 drastično povečalo,

- ljudje kot so Kramar, Bavčar, Šrot, Volk, Kordež,... so ljudje, ki so sporni, so tajkuni, so paraziti, so moralno sporni, so lažnivci in lopovi, so to kar so, ker jim je
to omogočila vlada (prejšnje in zdajšnja)!!!! Vsekakor je problem Kramarjevega 1 mio eur, problem je praktični propad Istrabenza, problem je propad Pomurke, Mipa,... vendar nekdo jim je tem "herojem" to omogočil in nas zavajal!!!??? Kdo? Država,vlada!!!!

Najbolj pa boli, ker nas poizkušajo zopet izigrati in zavesti, kako bodo ti paraziti kaznovani in kako bodo vračali in odgovarjali,... NIČ NE BO NIHČE OD NJIH VRNIL, NIHČE NE BO ODGOVARJAL IN NIHČE NE BO KAZNOVAN!!!! To mi ljudje vemo in to kažejo izkušnje od prej. Vedno več je ljudi, ki po desetletjih dela zaradi tega ostajajo brez osnovnih sredstev za življenje.

- vlada objavi recesijo in ne ukrene nič, s tem si naredi le "krinko" oziroma dober izgovor sebi v prid, kako prihraniti denar na rečun ljudi-delavcev, sama pa javno znano in javno neznano kupuje, financira in troši do onemoglosti ( novi MNZ, Patria, posojilo Dravskih elektrarn, vozni park, letalo stoji v ZDA, reprezentance, župani,....),

Seveda bi lahko naštevali še in še, ampak žalostno dejstvo je, da naše naštevanje ne bo spremenilo ničesar.

Državljani in Slovenija, ali imamo še kaj za izgubiti, kot svojo pravico do dostojnega življenja????

Menimo, da NE in verjamemo, da vas je veliko, ki menite tako in žal vsak dan več.

Stopimo skupaj, ne glede na pripadnost sindikatu, opciji, veri, rasi,... in pričnimo z VSESPLOŠNIMI PROTESTI, v torek 14. aprila 2009 od 7.ure dalje na območju VSE Slovenije in pridimo v Ljubljano ter VZDRŽUJMO protest, ne dan, dva, ampak VSE DOTLEJ, dokler ne bo država-vlada ponudila, konkretne odgovore in rešitve za zgoraj navedene probleme in to napisano "črno na belem" in vse dotlej dokler nekateri ljudje res ne bodo odgovarjali za svoja dejanja. Dovolj je bilo pogajanj, sestankovanj in pogovorov. Ljudje imamo pravico za svoje dostojanstvo, pravico do normalnega življenja, ki nam ga ne bodo več teptali, kajti vzeti nam nimajo več kaj, kajti večino so že zapravili in pokradli.

Društvo za ohranjanje človekovega dostojanstva

Zadnje pismo prihaja iz Čada. 23. marca se je pod pisanje podpisal Tomo Križnar.

Srečno vrnil iz Darfurja nazaj v Čad. Pod zaščito humanitarnega koordinatorja Suleimana Jammousa v grmovju na ozemlju osvobodilne vojske Sudana streniral mlade fante uporabljati video kamere, prenosne računalnike in satelitske telefone. Ni bilo lahko. Čepe na preprogi, pri 45 stopinjah celzija, v revni senci, pod trnastimi akacijami, v neznosnem vetru, ki je ves čas zasipaval ranljivo tehniko s peskom, med žejnimi muhami, s kameljimi pastirji, ki jim je prerok prepovedal vsako čaščenje podob... Ampak nihče ni bil živčen, nihče ni vrel in kipel, razen mene seveda.. Z neskončno brezbrižnostjo, ki se je razvila skozi tisočletja, kot najboljši odziv na eno najbolj surovih naravnih okolij na planetu, so poslušali, gledali, se dotikali nežnih napravic, ki jih je spravil tujec iz dežele masla in medu skozi vse ovire in pasti. Nič si niso zapisovali. Spočiti, skoraj deviški možgani so skenirali, dokler si po treh dneh eden ni montiral za pol dlani velike canonove digitalne FS100 v turban na glavi, drugi pa si je enako kamero z izolirnim trakom zalepil na svoj AK 47.

Imeli smo odlično motivacijo. Vsako jutro navsezgodaj je nad našimi položaji na robu vasi Farawya zakrožil ruski Antonov. Visoko, da smo ga komaj videli, je letel naprej do meje, prestrašil begunce v taborišču Ore Kosuoni in vojake Euforja v Iribi, in nazaj grede spuščal bombe - navidez brez vsakega načrta.

Ampak načrt obstaja. Potem, ko je iz Severnega Darfurja pobegnilo skoraj vse človeško, in je bila iztrebljena tudi večina živali in orjaških, stoletja starih dreves po wadijih, sudanska letala zdaj bombardirajo in zažigajo še to, kar je ostalo. Suho sahelsko travo. Načrt je jasen in grozen. S področij, prepojenih z vodo in nafto, je treba pregnati afriške avtohtone Indijance in jih zamenjati s priseljenci, ki so se pripravljeni identificirati s tujci onkraj Rdečega morja, ki že petsto let vztrajno kolonizirajo Bila del Sud - Deželo črnih ljudi.

Ampak posnetke nismo in nismo mogli poslati, ker računalnikov nismo mogli povezati s satelitom. Poklicali smo na sedež Thuraye v Saudsko Arabijo, ki vzdržuje satelite v orbiti, in zvedeli, da sim kartice slovenskega operaterja mobilne telefonije niso aktivirane. Ker smo hoteli sistem čim prej usposobiti, smo medtem v satelitske telefone vložili originalne sim kartice iz thurayinih satelitskih telefonov s katerimi se važi na >>osvobojenih ozemljih ljubica vsakega malo bolj pomembnega uporniškega komandanta, ter po satelitski zvezi od sorodnikov, ki trgujejo v emiratih, prejeli številke kartic z enotami za 1000 Eur. To bi moralo biti dovolj, za zagon sistema, ki ga po politiku, za katerega v Darfurju vedo, da se je najbolj izpostavil za tiste, ki si sami ne morejo pomagati, imenujemo: Antena nekdanjega slovenskega predsednika dr. Janeza Drnovška.

Ampak tik preden smo ponoči na prvi računalnik uspeli naložiti program za povezavo kabla s satelitskim telefonom in se dvigniti med najbolj briljantne zvezde na planetu, je generator utihnil. Generator so odpeljali uporniški vojaki JEM-a. To so tisti, katerih fini predstavniki Justice and Eguality Movementa, so leta 2006 dvakrat obiskali Drnovška v palači v Ljubljani. In ostali zapomnjeni, da jih ne zanima toliko mir in vrnitev treh, štirih milijonov beguncev nazaj na domove, ampak prej orožje in politični azil v Sloveniji. Generator, ki je vse doslej omogočal bleščanje edine 25 watne žarnice na suku v Farawyji petdeset kilometrov daleč naokoli, so odpeljali z obrazložitvijo, da pripada Minnavijevi frakciji Osvobodilne vojske Sudana. Minnavijevi - to so pa tisti, ki so 5.maja 2006, v času, ko je Condolesa Rice napisala slovenskemu zunanjemu ministrstvu pismo, naj se Slovenija ne vmešava, na pogajanjih v Abuyi v Nigeriji edini od vseh darfurskih upornikov pod pritiskom ameriškega predstavnika, sedaj nagrajenega direktorja Svetovne banke Zoelicka, podpisali mirovni sporazum s sudansko vlado. In takoj nato skupaj z džandžavidi in sudansko vojsko začeli napadati vse, ki miru niso podpisali (iz povsem razumljive bojazni, da je tekst, kot je bil pripravljen, samo trik, s pomočjo katerega bo Darfur padel v azijske roke).

Moji >>borci za svobodo<< so naslednji dan nekje staknili petmetrsko sončno celico, a brez akumulatorja in smo zato neposredno lahko napajali samo video kamere in telefone - ne pa tudi računalnikov.

Zaradi nevarnosti, da me ugrabijo in prodajo eni ali drugi, ki jim ni do tega, da bi se Darfur povezal z živčnim sistemom človeštva, je Jammous odločil, da bo zame najbolj varno, če me pošlje nazaj v Čad. Ker se mi je zdelo, da sem saharskim kameljim pastirjem, ki radi citirajo arabsko modrost, da je meč močnejši od peresa, vendarle utolkel v betice, da se večina ostalega sveta žal odziva predvsem na zunanje podobe in to kar se vidi z očmi, in smatram, da sem tako opravil bistvo svoje misije, sem ubogal.

Ubogal sem tudi zato, ker sem se prepričal, da je k Furom v vulkanske gore Jebel Marra sredi Darfurja nemogoče. Furi so nekakšni črni Bohinjci, ki žive v raju na največjem vodnem razervoarju med Nilom in Nigrom, in sem jih poleti leta 2006 našel brez vsake pomoči in najbolj izpostavljene vsem vojskam, ki beže pred napredujočo Saharo. Tri leta potem, so gore še težje dostopne, zapečatene in zdaj oblegane tudi z Minnavijevimi silami, ki jih ne bi rad srečal, saj so me prav Minnavijevi julija tistega leta predali mirovnikom Afriške Unije, ti pa potem Varnostnoobveščevalni službi sudanske vojske. Kot Nube in mi Slovenci, v časih ko so nas ropali isti otomanski janičarji iz istega Istanbula, se Furi umikajo vedno više v gore. Imajo vse sadje in zelenjavo tega sveta in prešerno erodiran relief, ki jim daje odlične pogoje za dolgotrajno gverilsko obrambo - a so zagotovo najbolj ogroženi od vseh v Darfurju. Nikjer vladni bombniki ne tolčejo bolj redno in sistematično. Nobeno ljudstvo v Darfurju ni izgubilo več ozemelj. Nobenih domorodnih ljudi na žrtveniku sveta svetovna javnost bolj ne ignorira.

Kar se tiče razmer v katerih sem našel begunce v taboriščih v Čadu me ne silite govoriti. Se še nisem pomiril in se bojim da bom, če odprem stisnjene zobe, storil kakšno napako. Šotori so v teh treh letih razpadli; nadomestile so jih nekakšne zemljanke, ki jih z golimi rokami iz blata pomešanega s slamo in živalsko scalnico namesto betona, obnavljajo žene. Milijoni otrok še vedno nimajo šol, ki bi lahko osmislile totalno neperspektivnost staršev, ki ne smejo delati, niti se seliti s trebuhom za kruhom; če pa si to drznejo, jih kerubini Evropske unije streljajo in mečejo morskim psom. Večina mladih inteligentnih fantov in deklet, ki jih lahko vidite pričati v celovečernem dokumentarnem filmu, ki smo ga naredili z Majo Weiss in Petrom Bratzom, je v teh treh letih padla v bojih tu in tam po Darfurju. Tudi Jaffar, ki me je pred tremi leti, ko sem poskušal organizirati obisk slovenskega predsednika v taborišču Ore Kosuoni v Bahai, povezal s čadskimi oblastmi in prevzel odgovornost za varnost ... Bolj kot kdaj koli sem jezen na tiste, ki so Drnovšku preprečili obisk trdeč, da ni varno. Če bi Drnovšek videl tiste oči, bi se po moje zasukal drugače ...

Hoja v domačinskih mokasinih mi ne pomaga samo bolje razumeti pekla okoli sebe, ampak ima za posledico da sem zdaj tudi sam deležen nekaj od tistega kar čutijo ti prekleti črni hudiči. In to je tisto kar me razbesneva. To so vendar ljudje čisto taki kot mi v alpskih dolinah, le zaradi drugačne narave prilagojeni in zaviti v drugo folkloro. Prav zato, ker so ujeti med vse te od pohlepa znorete lokalne bandite kot tudi mednarodne kriminalne združbe, zaslužijo vso pozornost nas, ki nam je za enkrat še dobro, a se znamo kmalu tudi sami podobno tresti za svoje otroke.

Zato te, Jure, iz kranjske poslovalnice Mobitela, lepo prosim: sporoči vašim naj aktivirajo sponzorirane kartice. Drnovškovo anteno ste podprli z donacijo treh rabljenih satelitskih telefonov in baterijami, ki komaj zdržijo par ur po polnjenju. S pticami delite nebo in se brezmejno povezujete, kot pišete na mamutskih reklamnih panojih po celi deželi. Dajte no, za božjo voljo, omogočiti povezavo tudi tem nedolžnim žrtvam sveta, kakršnega soustvarjate, in otrokom, ženam in starcem pomagajte, da bodo lahko vsaj kričali na pomoč. V nobenem primeru vseh pet darfurskih Tomov Križnarjev s svojimi satelitskimi telefoni skupaj ne bodo mogli potrošiti več kot 150 Evrov, saj jim niste zaupali skupaj več kot 30 kartic s po 5 Evri enot na vsaki. Prosim Jure, pošlji tole pismo svojemu generalu. Ne boj se Bin Ladna, prisluhni obupanim ljudem tukaj v Sahelu, ki niso prav nič umišljeni. In vse manj verjamejo v lepo mlado novo deklico Evropsko Unijo in njene lepe besede o človekovih pravicah in demokraciji. Milijoni ljudi si zaradi klimatskih sprememb, za katere verjamejo, da jih povzroča udobno življenje brezbrižnih na industrializiranem severu, ne more več pridelati hrane kot nekoč. Spremljam jih od sedemdesetih let, z njimi živim tudi kadar sem doma, in mi je popolnoma jasno, da nimajo kam - razen čez Sredozemsko morje, oziroma v kampe za urjenje teroristov v Tibestiju, in Hoggarju.

Z vami sem bil Lan. V imenu udeležencev incidenta na filozofski fakulteti, članov Društva za ohranjanje človekovega dostojanstva in Toma Križnarja vam voščim čimbolj miren preostanek praznikov.


Komentarji
komentiraj >>