Sreda, 22. 4. 2009
Nika Leskovšek
"Je mogoče v življenju ne zgrešiti zločina? /.../Odgovor je bil navadno dvoumen ali pa ga sploh ni bilo. Kot da na vprašanje, zakaj je prišlo do zločina, v resnici sploh ni mogoče odgovoriti. Greh je že tu in ostane le pripoved o trpljenju človeka, ki išče pot k zveličanju."
/Miha Javornik/
Predstavitvenega uvoda Dostojevski najbrž ne potrebuje in njegovo delo »Zločin in kazen« tudi ne, pa najsi gre za splošno poznavanje tematike romana ali za usidranost na slovenskih odrih. Po vrsti uprizoritev smo mu bili nazadnje priča še celo v plesni različici s popolno odsotnostjo verbalne komponente. Kljub temu, da se aktualna uprizoritev poslužuje klasično gledališkega – verbalnega – pristopa, pa nikakor ne sodi v vrsto golih vizualizacij romanov, ki se ujamejo zgolj v iskanje fascinantnih odrskih rešitev - čeravno smo bili v preteklosti pogosto vajeni prav takšnih pristopov do uprizarjanja dramatizacij. Nasprotno je v še sveži uprizoritvi čutiti konstantno prisotnost izjemno premišljenega stališča, ki se mu pokoravajo vsi elementi uprizoritve. Diego de Brea, ki se podpisuje tako pod priredbo teksta kot pod režijo, narekuje koncizno strukturirano celoto, kjer ima vsak del natančno odmerjeno vlogo.
Z odmikom od že preverjenih in primarno političnih interpretacij, ki se pretežno fokusirajo na sam proces zasliševanja, se razmahne psihologizacija intimne drame Razkolnikova. Močno aluzijsko zaledje v krščanski simboliki, natančneje v križevem potu, pa obenem na paralelni ravni vzpostavlja metafizično nadgradnjo. Umor postavlja onkraj dobrega in zlega kot tako rekoč neizbežno nujo, ki najde smiselno dopolnitev šele v pristanku na svojo osebo, ko se s priznanjem krivde in privzetjem pokore nase poskuša oprati za celokupnost preteklih dejanj.
Izraba estetiziranih rešitev, kakršnih smo pri De Breii že (raz)vajeni, preprečuje poseganje onkraj nivoja predstave v brutalnost samega dejanja, ki bi postajalo samo sebi namen. Namesto tega z vzpostavljanjem znakovnega sistema, ki ga pogosto ohranja v zgolj nakazanem, podpira premočrtno jasen razplet. Komični odtenki pa, ki jih v subtilnih odmerkih prilepi posameznim likom, ne banalizirajo dogajanja, prej razigravajo statičnost. Ali pa v splošnem burkaškem vzdušju ob potokih vodke ironizirajo razklanost glavnega lika.
Optimalna prostorska umeščenost med podtalne oboke spodnje dvorane Mladinskega gledališča omogoča prehajanje med fantazmatskostjo in realnostjo krivde. Po začetnem ovijanju v temačnost in zamegljenost dogajalnega prostora, kjer iz globine nepričakovano vznikajo podobe preteklosti in sedanjosti, teža realnosti polagoma vedno bolj pritiska na celoto in s streznitvenim padcem v ostri svetlobi prepodi vsako nejasnost glede neizbrisljivosti zločina.
Poantiranost De Brea dosega z nepokoravanjem kronološkemu poteku dogajanja, kar omogoča svobodno kombinacijo posameznih izsekov, pa tudi z redukcijo obstranskih zgodb na minimum, ki je še potreben za efektivnost. Njihova vloga je omejena zgolj na materializacijo oziroma konkretizacijo polov notranje razklanosti, kar pa zadostuje tako za vzpostavljanje stališč kot za izrisovanje psiholoških portretov. Za obujanje ozadja pogosto zadostuje že gola prezenca lika, ostalo se odvija nadalje v glavi, najprej Raskolnikova, nato med publiko.
Takšen pristop se obrestuje seveda le z maksimalnim vložkom v detajlno govorico obličja, ki ga suvereno nadvladata Romana Šalehar kot Sonja in nesojeni ženin, Lužin, oziroma Željko Hrs. V sicer drugačni maniri pa izstopata tudi Sandi Pavlin v razmajani podobi Marmeladova in Matija Vastl v nosilni vlogi.
Dostojevski ob tako odrezavi predelavi oziroma režiji, ki preko Bahtina stavi na dialoškost romana, ne izgublja na svoji edinstvenosti. Gre za predstavo z efektivnim začetkom in še bolj efektivnim koncem, čeravno se na vmesnih postajah mestoma razvodeni v nefunkcionalni kooperaciji izvedbe. V konsistentnosti zvestobe svojemu odločnemu prijemu pa se uprizoritev seveda ne more končati zgolj z vero v novo življenje po prestani kazni, ampak dobi epilog v razklanosti Razkolnikova med zadnjo večerjo.
Je priznavala Nika Leskovšek
Komentarji
komentiraj >> Re: Metafizično razjasnjenje krivde ("Zločin in kazen" v SMG)
marjana [23/04/2009]
Izvrstno napisana kritika, ki bi si jo morali prebrati "uradni" kritiki recimo časopisa Dnevnik, saj v svoji analizi seže prejec dalj kot ostale slovenske kritike.
odgovori >>