Nedelja, 26. 4. 2009
zoranp
O tem, kakšno glasbeno odkritje in s tem obogatitev ponudbe na prizorišču aktualne afriške popularne godbe je Victor Deme, pevec in kitarist iz Burkine Faso, ste zagotovo že slišali. Njegova intrigantna življenjska zgodba samo še dodaja k tej ekspresni fascinaciji z njim ter k njegovemu atraktivnemu statusu, kakršnega dobiva v mednarodnih glasbenih krogih. Njegov album brez naslova, ki je dejansko njegov prvenec, s katerim je zavzel tudi mednarodno prizorišče, pa je trden dokaz o upravičenosti vsega opisane
* O tem, kakšno glasbeno odkritje in s tem obogatitev ponudbe na prizorišču aktualne afriške popularne godbe je Victor Deme, pevec in kitarist iz Burkine Faso, ste zagotovo že slišali. Njegova intrigantna življenjska zgodba samo še dodaja k tej ekspresni fascinaciji z njim ter k njegovemu atraktivnemu statusu, kakršnega dobiva v mednarodnih glasbenih krogih. Njegov album brez naslova, ki je dejansko njegov prvenec, s katerim je zavzel tudi mednarodno prizorišče, pa je trden dokaz o upravičenosti vsega opisanega. Izrazno bogastvo, pestrost pristopov in raznovrstnost tem, izvedbena suverenost, pevska briljanca, polnost in kompaktnost aranžmajev so samo nekatere skupne kvalitete tega albuma, ki so seveda rezultat okoliščin, zaradi katerih se je vanj na najboljši možen način destilirala tridesetletna glasbena in življenjska izkušnja.
Deme je ta svoj prvi pravi album posnel pri svojih 46 letih. To je bilo leta 2007, posnetki so nastali v manjšem, dokaj zasilnem, na nek način komunalnem studiu v Ouagadougouju, glavnem mestu Burkine Faso, izšli pa so lani pri prav v ta namen od tamkajšnje lokalne glasbene srenje ustanovljeni založbi Chapa Blues Records. Že zaradi opisanega bi bil tak mednaroden uspeh, kot ga je doživel album in z njim Deme, nekaj neverjetnega, če ga ne bi pojasnilo najprej pozorno in potem ponavljajoče se poslušanje njegovega izjemnega nastopa. Victor Deme je avtor vseh besedil in vse glasbe na njem, prav tako pa je seveda izvajalec, občasno kitarist, sicer pa predvsem pevec, vseh 13 skladb. Posnetkov je na albumu sicer 15, vendar dva služita dramaturgiji, kakor ste lahko slišali že v uvodni skladbi s posnetkom uličnih glasov iz Demejevega rojstnega mesta Bobo-Dioulasso. Demejeve skladbe so stilsko, tematsko in izvedbeno raznolike, zato so pri njihovem snemanju sodelovali različni glasbeniki v različnih kombinacijah. Vseeno je med njimi glasbenik, ki po številu nastopov izstopa. To je kitarist in basovski kitarist Issouf Diabate (izg. isuf diabaté), ki se pojavi v več kot polovici skladb in ki se mu Deme tudi posebej zahvali v spremnem besedilu k albumu. Zgolj v duetu odigrata tudi dve skladbi, sicer pa se takšni kombinaciji dveh kitar – v skladbah, pri katerih ni sodeloval Issouf Diabate, igrajo drugi kitaristi – praviloma pridružijo tolkala, v dveh skladbah celo klavir in v eni trombon. Za zadnji dve skladbi albuma je Deme izbral tradicionalni mandinški, temu ustrezna pa je tudi instrumentalizacija z balafonom, n'goniji, kalabašem, koro in tradicionalno piščaljo ter seveda zborovskim petjem.
Kot sem že omenil, je Demejeva življenjska pot skoraj enako fascinantna kot njegova glasba, čeprav je po svoje spet tipično afriška in je dobila nove razsežnost prav iz njegovega sedanjega glasbenega statusa. Tokrat jo bomo samo povzeli, da ne bomo kradli časa njegovi glasbi.
Rojen je bil leta 1961 v Bobo Dioulassu v družini, ki je po materini strani pripadala kasti griotov, po očetovi pa prav tako starodavni kasti krojačev. Obojega se je izučil in v posameznih življenjskih obdobjih se je tudi preživljal kot krojač. Z glasbo se je srečal kot najstnik v pregnanstvu v Abidjanu na Slonokoščeni obali. Najprej je radovedno zahajal v klube, potem pričel peti, in ker je po materi podedoval briljanten glas, so ga kmalu posvojile takrat znane skupine, ki so tam delovale. Leta 1988 se je poln glasbene energije vrnil v domovino, s svojim petjem zmagal na nekaj tekmovanjih talentov, med drugim tudi na tistem, ki so ga priredili v francoskem kulturnem centru v Bobo Dioulassu. Kar mu je odrlo možnosti za sodelovanje s tedaj najbolj popularnimi skupinami na nočnem klubskem prizorišču Ouagadougouja. In ravno, ko bi se lahko reklo, da je postal popularen, ga je usoda za nekaj let odrinila z glasbenega prizorišča. Ko se je potem hotel vrniti nanj, se je moral za to v spremenjenih okoliščinah kar potruditi. Tudi tako, da je na željo lastnikov lokalnih klubov prepeval klasike Salifa Keite in Moryja Kanteja, svoje lastne pesmi pa je izvajal le zasebno. Leta 2005 pa je srečal Camille Louvel iz Ouagajungle (izg. uagadžangl), kolektiva, ki se je zbiral okrog istoimenskega bara v Ouagadougouju, kjer je bilo vsak teden po nekaj glasbenih nastopov. Tam je spet uveljavil svojo samostojno glasbeno kariero in ta krog mu je ob pomoči še nekaterih drugih Francozov omogočil, da je posnel in potem izdelal svoj prvi album.
Prav s tega bomo zdaj slišali izbor skladb. Ob uvodni »Djon maya«, ki ste jo že slišali in zagovarja toleranco med ljudmi, velja omeniti še skladbe »Burkina Mousso«, posvečeno burkinskim ženam, ki so zgradile to deželo, pa »Sabu«, ki opeva žensko lepoto, »Peuple Burkinabé« pa poziva k nacionalni solidarnosti.
pripravil Zoran Pistotnik
Komentarji
komentiraj >>