BLACK DICE: Repo (Paw Tracks, 2009)

Pred današnjim nastopom eksperimentalne newyorške skupine Black Dice v Menzi pri Koritu vam v eter serviramo njihovo zadnjo ploščo ‘Repo', izdano pri založbi Paw Tracks, ki jo več ali manj vodijo člani zasedbe Animal Collective. Poleg poslovne naveze med člani obeh skupin gre v tem primeru tudi za ustvarjalno bratenje v duetu, poimenovanem Terrestrial Tones, ki ga sestavljata Eric Copeland iz Black Dice in Dave Portner iz Animal Collective. Aktivno sodelovanje med člani obeh skupin zagotovo prispeva k raziskovanju možnosti zvočnega prostora, ki se po 12-ih letih obstoja in po sedmih studijskih ploščah zasedbe Black Dice le še vztrajno širi v vse možne smeri.

Po izdelku iz leta 2007, Load Blown, se trojica letos predstavlja s plato ‘Repo' oz. ‘Repossession', ki v določenem smislu nakazuje na poskus ponovnega prisvajanja zvočnih širjav, ki so jih izoblikovali in za zvočne turiste predstavili s prejšnjimi ploščami kot so ‘Beaches&Canyons', ‘Creature Comforts', ‘Broken Ear Record' in z že omenjeno ‘Load Blown'. Čeravno bi lahko rekli, da smo s ploščo ‘Repo" prej priča zavzemanja novega, izrazno še bolj pisanega območja kot pa prisvajanju že posedovanega, pa do neke mere le ostajajo zvesti izrabi zvočnega bogastva, ki so ga s pomočjo digitalnih in akustičnih glasbenih orodij z dobršno mero občutka za ekonomičnost izkoriščali že v preteklosti.

Najbolj občutna sprememba v primerjavi s preteklimi eksperimenti se kaže v dinamičnosti nove plošče, ki s svojim prestopanjem na območje 'plesljive techno glasbe' ne izžareva več toliko izostrenega občutka za komponiranje elektronskih zvočnih širjav, ki so reflektirale zvočno zavetje pred utrujajočim kaosom hiper-civiliziranega velemesta. Odmik predstavlja tudi vključitev popoidnih napevov, na trenutke ujemljivih tudi za uho povprečnika. večina teh, ki jim ustvarjanje kolektiva ni neznano, bi znala biti razočarana nad tovrstno rabo širše sprejemljivih zvočnih elementov, kolikor lahko s prstom - sicer na prvo žogo - pokažejo na dežurnega krivca za zdrs v bolj dojemljive in bolj ustaljene zvočne krajine. Gre seveda za Erica Copelanda, ki bi lahko prenašal navihano vzdušje ter vplive iz svojega solo projekta s Portnerjem, sicer že omenjenim članom Animal Collective. Čeravno smo še zmeraj priča nekemu vesoljskemu, od tega sveta bolj ali manj namerno odtujenemu, zagotovo pa neprilagojenemu vzdušju glede na preostalo ponudbo tako imenovane glasbene industrije, gre v primeru zadnje plošče Black Dice kolektiva ravno za nasprotno akcijo - za zavojevanje tega bolnega sveta.. V preteklosti so bili namreč bolj zapriseženi pobegu in iskanju novih bivanjskih možnosti ter niš specifične izrabe zvoka. Táko držo so upravičili s spretnim poigravanjem s specifičnimi toni in izoblikovanjem neprizanesljivih zvočnih krajin, ki jih terja tovrsten eksodus iz sveta, v katerem se teži k uniformiranju potreb, želja in življenjskega stila sploh.

S pričujočim albumom so posvetili veliko pozornosti detajlom na vseh ravneh - z njihovim umeščanjem, poudarjanjem in postavitvijo v ozadje, z določanjem njihove zvočne oblike in podobnimi raziskovanji zvočnih zmogljivosti navidez neumestnih vsebin. Ob nenamenskem poslušanju plošče nam ušesa terorizirajo razno razni drobci zvoka, za katere se sprva zdi, da se vsiljujejo iz bližnje okolice, saj so ravno dovolj pridušeni za ponazarjanje odvečnega hrupa.
Če smo pozorni, lahko s pričujočim izdelkom sicer še zmeraj sledimo vplivom Merzbow-a, britanskega industriala, neposrednega noisa, duba in še česa, a v ospredje vse bolj vstopa neka psihedelična krautrock linija, ki predstavlja zadrogirano razgradnjo napevov iz 60-ih let. Ta tako imenovana motorika, s katero se opisuje repetativen, a naprej usmerjen tok ritma, ki ga je ustoličil legendarni komad Autobahn še bolj legendarne skupine Kraftwerk, je na novi plošči sparjena z elementi popa, hip-hopa, elektra, pa tudi z marsikaterim elementom razpoložljive kulturne realnosti.

Black Dice so si tokrat privoščili prisvajanje v dvojnem pomenu: prvič, sicer pogojno, a kljub temu še zmeraj ohranjajo neprilagojeno držo kakšnih "izvanzemaljcev", ki s svojim delovanjem najedajo povprečniški okus, povzročajo krče in silijo k iskanju tipke za izklop; drugič pa se podajajo na roparske pohode v svet urbanih džungel, kjer nabirajo material, ki ga skušajo čim bolj razobličiti, mu z vso pravico odpuljenega muzikanta odtujiti smisel in namenskost. Brez navideznega spoštovanja do čustvenega smisla, s čudaško naklonjenostjo suspenzu in izrojenosti tokrat ustvarjajo živce parajoče ambiente, natrpane z orodji za rušenje, nategovanje, cefranje, teptanje in podobno pretečo navlako. Ravno kaos in nenehno motena orientacija bi bila lahko tista magneta za glasbene avanturiste, ki se sicer skušajo izogibati vsej medijsko vsiljeni navlaki, a se obenem zelo dobro zavedajo, da so zaenkrat še prešibki, da bi ubežali prav vsem premetenim poskusom načrtnega izoblikovanja okusa. O zadnjem podvigu Black Dice bi se sicer dalo na široko razpredati, sprožati bolj ali manj nastrojene opazke ali ugledati kreativne dosežke ob izražanju frustracij, napetega bivanjskega tempa, mogoče celo čustvene izčrpanosti, toda s tem bi kaj malo dosegli. Navsezadnje gre za specifični način izražanja, ki kljub svojemu očitnemu prestopanju meja prijaznosti in naklonjenosti najde svoje oboževalce ravno tako kot Zmrda Smrk .

V podlagi smo poslušali komad Skeleton s plošče ‘Creature Comforts', sedaj pa v vaše bolj ali manj prilagodljive uhlje pošiljamo še 14 melodij kot si sledijo na zadnji stvaritvi Black Dice:

Nite Creme
Glazin
Earnings Plus Interest
Whirligig
La Cucaracha
Idiots Pasture
Lazy TV
Buddy
Ten Inches
Chicken Shit
Vegetable
Urban Super Mist
Ultra Vomit Craze
Gag Shack

Na območje nevarne cone za prilagojen okus, ki jo zamejuje plošča ‘Repo' newyorškega kolektiva Black Dice, se je podajala Martina D.