Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Ballettikka Internettikka 2001 - 2009: We shall never surrender (4218 bralcev)
Torek, 28. 4. 2009
Pia



V Galerij Škuc so v okviru Exodosa pripravili retrospektivno razstavo foto-, video- in druge dokumentacije devetnajstih dogodkov, ki so se do danes odvili pod okriljem Ballettikke Internettikke. Kompleksno, a tudi igrivo zasnovan umetniški projekt Igorja štromajerja in Braneta Zormana z gverilskimi akcijami fizično vdira v umetniške institucije in druge kontekste, hkrati pa je z bolj ali manj low-tech tehnologijo poskrbljeno za simultani medmrežni prenos, ki nagovarja partikularno skupnost mnoštva.

Kontinuiran projekt Igorja Štromajerja in Braneta Zormana Ballettikka Internettikka nepretrgoma traja od leta 2001, ko se je zgodila prva akcija Net Ballet in se bo predvidoma zaključil ob desetem jubileju. V Galeriji Škuc so v okviru Exodosa pripravili retrospektivno razstavo foto-, video- in druge dokumentacije devetnajstih dogodkov, ki so se do danes odvili pod okriljem Balletikke Internettike. Kompleksno, a tudi igrivo zasnovan umetniški projekt z gverilskimi akcijami fizično vdira v priznane umetniške institucije po svetu in tudi v druge kontekste, hkrati pa je z bolj ali manj low-tech opremo simultano poskrbljeno za medmrežni prenos.

Ime Ballettikka Internettikka izhaja iz tendence obeh umetnikov, da bi preko različnih, s sodobno tehnologijo artikuliranih akcij med drugim prevprašala tudi zgodovino baleta kot institucionalne umetniške prakse. Balet in nenazadnje celotno polje uprizoritvenih umetnosti se je namreč vedno posluževalo artificialnosti in izumetničenosti, pa tudi različnih tehnik, ki so ukrotile in skoraj robotizirale telo, zato je jukstapozicija umetnosti in tehnologije v tem primeru še posebej zgovorna. Štromajerjev in Zormanov glavni pripomoček je robot, ki je pravzaprav postal glavni akter, umetnika pa zgolj njegova animatorja preko medija sodobne low-tech tehnologije.

Najbolj domiselna in drzna je politična forma gverile, ki jo avtorja prenašata na polje umetnosti. S skrbno zasnovanimi gverilskimi akcijami največkrat ilegalno vdirata v različne umetniške institucije, npr. v prostore Bolšoj teatra v Moskvi, Beograjsko narodno gledališče ali pa milansko Scalo in potem izvedeta neko politično nesmiselno akcijo, kakršne umetniške akcije pač največkrat so.

A ravno dejanska ilegalna fizična prisotnost, ki je hkrati digitalno dokumentirana in v resničnem času ponujena v vpogled praktično komurkoli doma pred računalnikom, odpira politični potencial umetnosti preko formacije neke nove spektatorske skupnosti. Ta tokrat ni skoncentrirana v avditoriju, ampak mnoštveno razpršena na domačih foteljih.

Omembe vreden v tem kontekstu je projekt Brvi, ki vzporeja teroristični vdor čečenskih skrajnežev v teater Dubrovka in vdor obeh umetnikov v Bolšoj teater. V prvem primeru gre za politično invazijo v umetniško institucijo, ki se konča tragično za publiko. V drugem primeru pa gre za umetniško invazijo v umetniško institucijo, ki se konča skorajda komično za vzpostavljeno internetno medmrežno publiko. Igor Štromajer namreč ironizira pretirano baletno gestiko med poplesavanjem v nekem temnem koridorju pod ali pa v ustanovi.

S prevzemom samo forme politične gverilske akcije, ne pa vsebine, projekt znotrajumetniško polemizira z umetniškimi pristopi in odpira nove, hkrati pa se tudi ključno razgrne polje med umetniškim in političnim. Politične so tudi druge akcije umetnikov, ne le tiste gverilske. Vzporedno s prižigom olimpijskega ognja v Grčiji sta umetnika v projektu Olymppikka računalniško simultano simulirala tudi vžig enega od robotov, ki sta jih uporabljala v prejšnjih akcijah in je tako imel že pomensko zgodovino. S tem aktom sta problematizirala tudi geslo olimpijskih iger »One world one dream«, ki nosi preočitne totalitarne reminiscence. V sodobni družbi mnoštva in partikularizma, ki se ključno formira tudi v polju tehnologije preko interneta, je svet res en, a sanj je neskončno mnogo.

Tudi v drugih, predvsem novejših projektih se lotevata uničevanja robota, ki je dobil že skoraj status subjekta, te projekte pa spremlja geslo: Robots often cry – why shouldn't you. V akciji Intermenttikka sta robota zabetonirala na vrh stolpnice v Seulu, signali, ki jih je oddajal, pa so bili prenašani preko GPS-sa na spletno stran intima.org, dokler robotu ni zmanjkalo baterije. V akciji Hydraullikka pa je dva robota stisnila hidravlična stiskalnica. O pomenih desubjektivacije posubjektenih objektov lahko malo pokontemplirate še sami.

Glavna baza Ballettikke Internettikke je seveda internet, galerija pa samo pogojno, kot tradicionalni prostor ekshibicije in prezentacije umetnosti. Celotnega nabora projekta na tem mestu ne moremo razprostreti. Tako da če želite podrobneje raziskati internetni balet in dirigiranje mp3 orkestru, ki - brez skrbi - nima dosti zveze s konvencionalno baletno estetiko, obiščite internetno stran http://www.intima.org/bi/. Na tem mestu gre opozoriti na predstavitev in performans v okviru Exodosa, ki se bosta odvila 7. maja. Zaradi zanimive in domiselne postavitve in ker gre za redko priložnost, da v živo vidite robote, opremo, ki je bila uporabljena v gverilskih akcijah in predvsem unikatno fotodokumentacijo, pa priporočam tudi ogled razstave v Škucu.

Internetno je piruetirala Pia Brezavšček.



Komentarji
komentiraj >>