Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Človek na žici: brezčasen sprehod med newyorškimi oblaki (3695 bralcev)
Ponedeljek, 27. 4. 2009
Nina Cvar



Obnemele poglede je prekinjala drobna silhueta, spokojno pozibavajoča se na ozki jekleni vrvi. Speljana med severnim in južnim stolpom Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku, se je vdajala lahkotnim stopicanjem Philippa Petita. Ekscentrični vrvohodec leta 1974 za slabo uro ukrade času njegovo večnost in jo za vedno stakne s presenečenimi pogledi več kot štiristo metrov pod seboj.

Obnemele poglede je prekinjala drobna silhueta, spokojno pozibavajoča se na ozki jekleni vrvi. Speljana med severnim in južnim stolpom Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku, se je vdajala lahkotnim stopicanjem Philippa Petita. Ekscentrični vrvohodec leta 1974 za slabo uro ukrade času njegovo večnost in jo za vedno stakne s presenečenimi pogledi več kot štiristo metrov pod seboj.

Angleški režiser James Marsh o Petitovem podvigu, »umetniškemu zločinu stoletja«, posname večkrat nagrajeni dokumentarni film »Človek na žici«. Sledeč obravnavani tematiki, predvsem pa nenavadnosti osrednjega lika, Marsh klasično formo dokumentarca često prelamlja z značilnostmi drugih žanrov, zlasti s kriminalnim filmom. Z izbiro tovrstnega žanra pa doseže najmanj dvoje: simbolično podčrta subverzivnost Petitove umetniške akcije in v film vgradi suspenz, ki gledalca vseskozi drži v šahu narativne negotovosti.

Fatalno privlačnost med Petitom in dvojčkoma Marsh razkrije s smelo uporabo montaže ter rekonstrukcijo preteklih dogodkov. Pri tem si pomaga z intervjuji udeležencev dogodkov izpred petintridesetih let, arhivskimi posnetki in izbranimi fotografijami. S svojo anahronistično vizualno formo pa slednje gledalca uspejo popeljati v neskončno pomirjajoč nostalgičen občutek.

Pravzaprav se zdi, da film vseskozi preklaplja med preteklostjo in sedanjostjo. Med otroškostjo Petita, ki je slučajno utelešenje idealizma šestdesetih let, in zgodovinsko-politično obremenjenostjo sodobnega časa, o kateri pa film ne spregovori. Ali še bolje, noče spregovoriti. Vsled tega je izrazita Ariadnina nit med obema časovnima registroma prav brezčasni Petitov umetniški podvig.

Transcendentnost Petitovega sprehoda med oblaki Marsh vizualizira s počasnim izmenjevanjem barvnih in črno-belih fotogramov. Kot da bi s tem želel pokazati na Petitovo lebdenje med smrtjo in življenjem, končnostjo in neskončnostjo. K čarobnosti tega trenutka, ki ga Petit ukrade času, pa še dodatno prispeva meditativna Satiejeva zvočna podlaga. Nasploh Marsh narativni krešendo filma stopnjuje tudi s pomočjo uporabe zvoka in izbrane glasbe. Tako mu prav s pomočjo Satieja in Nymanove kompozicije »Memorial« uspe ekranizirati diferenco med brezčasnostjo Petitovega podviga na eni in premočrtnim kolesjem zgodovine na drugi strani.

Človek na žici je prvovrsten spomin umetniškemu dogodku, ki pa zaradi rizomatske strukture kulture zadobi še povsem drug pomen. Zavoljo simbolne ravni kulture je mestoma, sicer povsem realistične posnetke, gledati boleče, saj jih spremlja nekakšen mučen občutek izgube zgodovinske nedolžnosti. Kar pa postane še bolj očitno na ravni medosebnih odnosov vseh vpletenih v Petitov podvig, ki se izkaže za tako velikega, da globoko zareže in pretrga deviškost njihovih prijateljstev.

Ko gledamo počasi izmenjajoče se fotograme Petita, njegovih prijateljev in dvojčkov, ne moremo mimo preizpraševanja daljne in nekoliko bližnje preteklosti. Ravno zato je pričujoči film tudi vizualno-zvočni spomenik, ki preizprašuje dve časovni liniji: determinizem kronološkega časa in voluntarizem transcendentne brezčasnosti.

V enem od intervjujev so Jamesa Marsha vprašali, zakaj v filmu niti enkrat samkrat ne omeni dogodkov izpred osmih let. Marsh je svojo ustvarjalno gesto pojasnil z lepoto Petitovega akta, ki da je tako lep in otroško iskren, da bi ga bilo krivično zabrisati z destrukcijo. Še več. S Petitovim sprehodom po tanki črti med nebom in zemljo, si je Marsh želel oblikovati novo podobo dvojčkov. In s podobo časa, v katero je za vedno zgoščena nostalgična podoba nekega izgubljenega časa, mu to tudi uspe.

Med nebom in zemljo je lebdela Nina Cvar.



Komentarji
komentiraj >>