Četrtek, 30. 4. 2009
primozv
Primož Vozelj recenzira novo, tokrat bolj z elektronsko sintetiko podkrepljeno ploščo njujorškega tria Yeah Yeah Yeahs (v celoti!)...
Če gre verjeti urbani legendi, da se vsi Američani spominjajo, kje so bili in kaj so počeli v trenutku, ko je bil ustreljen John F. Kennedy, potem lahko s podobno verjetnostjo trdimo, da se vsi hardcore feni njujorške trojke Yeah Yeah Yeahs spominjajo, kje so bili in kaj so počeli, ko so prvič slišali danes obravnavano ploščo »It's Blitz!« No vsaj jaz se. Sintetiziran uvod v prvo skladbo na plošči, sam po sebi niti ni pretresljiv, je pa bilo presenečenje ob spoznanju kam je krenil eden izmed bolj prepoznavnih rock bendov nove generacije toliko večje. Da objasnim, tretja plošča Yeah Yeah Yeahs, je plošča plesne glasbe. Hrupne kitare so zamenjali po italo disku dišeči synthi, fatalne enovrstičnice s prvenca Fever to Tell, pa klišeji v stilu »Dance, dance, dance till you're dead.«
Na tem mestu lahko sedaj zavzamemo več pozicij. Na primer, da jih kot užaljeni ljubimci ožigosamo za izdajalce rocknrolla. Ali za oportuniste, ki vedno sledijo trendom. Ali pa za bend, ki to sploh ni, saj pustijo, da na podobo plošče bolj kot oni sami, vplivajo producenti s katerimi sodelujejo. Seveda, noben izmed zgoraj naštetih očitkov ni verodostojen v smislu negativne kritike, je pa hkrati v vsakem od njih del zgodbe o Yeah Yeah Yeahs.
In kdo sploh so Yeah Yeah Yeahs? Njihov zvočni izraz ni bil nikoli definiran in verjetno nikoli ne bo. Po začetnem EPju kjer so najočitneje vidne njihove blues-pankovske korenine, so se v središče pozornosti izstrelili s prvencem iz leta 2003 z naslovom »Fever to Tell.« Če je pred šestimi leti plošča veljala za sestavni del aktualnega punk rock preporoda, je danes jasno, da gre zgolj za eno izmed metamorfoz tega benda. Histerično vreščeči glas pevke Karen O, ki od tedaj velja za njen zaščitni znak, in pa kot britev ostre kitare, niso bili nič drugega kot studijski trik. K vtisu vampirskega benda, so dodatno prispevali razvratni koncerti, ki so podloženi s »piarjem«, v javnosti hitro ustvarili sliko benda, ki malodane pije kri svojim fenom. Da zvok in spremljajoča medijska podoba s te plošče ni enako »Yeah Yeah Yeahs«, so pokazali pred tremi leti, ko je izšla plošča »Show your Bones«, na kateri so se zavestno ogradili od prvenca. Enako kot danes synthi, je takrat za presenečenje poskrbela akustična kitara in umirjen tempo na plošči, ki se ji je takrat očitalo premalo konsistence, hkrati pa je postregla z dovolj hiti, da so se Yeah Yeah Yeahs obdržali v središču indie rock dogajanja.
V tem kontekstu, tako tudi aktualna plošča It's Blitz! ni noben eksces, temveč povsem razumljiv poskus benda, da se izogne vsakršnim posplošitvam, hkrati pa ostane v koraku s trendi, ki jih tako po zvoku kot naslovu najlepše ponazarja skladba »Time to Pretend« benda MGMT. In kot že dvakrat poprej, Yeah Yeah Yeahs tudi tokrat dosežejo to kar so si zadali. Po neformalni rocknroll paradigmi, je bojda moč pesmi močnejša od moči zvoka, avtorski dvojec Karen O in Nick Zinner, pa že vse od bluesovskih začetkov benda, dokazano piše dobre pesmi. Cesarja, ki ni gol, sta oblekla producenta Dave Sitek iz Tv on The Radio ter Nick Launay, ki je posnel zadnje plošče Nicka Cave z The Bad Seeds in Grinderman. Glede na to, kakšen izziv je radikalno spremeniti zvok tako prepoznavnega benda kot so Yeah Yeah Yeahs, sta svoje delo opravila odlično. V ospredju je očarljiv kot vedno, glas Karen O, kateremu je prilagojeno vse ostalo. Kitarskih ali drugačnih ekshibicionizmov ni več, vse je podrejeno pesmi kot taki. Po udarnem uvodu v ploščo, tudi plesni moment popusti in vse postane precej podobno temu kar že od prej poznamo pod imenom Yeah Yeah Yeahs.
Primož
Komentarji
komentiraj >>