Mala Drama nas je teatralno pogostila z novo premiero. Barčica za punčke spod peresa mlade srbkinje Milene Marković je igra, s katero nam je postregel ansambel pod taktirko Aleksandara Popovskega. Kot smo se nemara navadili, se tokrat ne bomo spuščali v fenomenologijo buržoaznih preseravanj, v katere se spušča ves šunder okoli akta umetniškega dela, pač pa bomo kar takoj prešli k stvari.
Mala Drama nas je teatralno pogostila z novo premiero. »Barčica za punčke« spod peresa mlade srbkinje Milene Marković je igra, s katero nam je postregel ansambel pod taktirko Aleksandra Popovskega. Kot smo se nemara navadili, se tokrat ne bomo spuščali v fenomenologijo buržoaznih preseravanj, v katere se spušča ves šunder okoli akta umetniškega dela, pač pa bomo kar takoj prešli k stvari.
Tekst skozi elemente pravljic, ki jih vsi poznamo – Alico v čudežni deželi, Sneguljčico, Zlatolasko itd. -, občuje s protagonistko, dekletom, žensko, babnico današnjih dni. Dni t. i. emancipacije. Emancipacije, ki ne le da se je izjalovila, ampak to sploh ni. Saj mala punčka s svojo željo spoznati, uživati, živeti skoz in skoz izpričuje, da lahko spoznava, uživa in živi le, če jo skozi spoznanje, užitek in življenje vodi kdo drug. Po možnosti močna moška roka. Ali vsaj izkušnje starejše sestre.
Kar se zgodi, je seveda to, da iskrivo in zaupljivo vedoželjno dekle vsi zajebejo na celi črti, sestra, prva ljubezen, Medo, ki ji je zaplodil otroka, in njegova družina … Kar pomeni, da ji usoda ni mogla nakloniti kaj več kot vlogo žrtve, ki jo z vsem mazohističnim trpljenjem in do vulgarnosti segajočim iskrivim cinizmom sprejme. To pa pomeni, da je s tem dodobra začinjen tudi sam tekst.
Izvedba, torej tisto, zaradi česar za poslušalstvo pretanjenega okusa sploh tipkamo in beremo, je premišljena, samozavestno zastavljena in tako tudi izpeljana. Z jajci. Scenografija, sestavljena iz različno velikih mizic istega modela, lahko tako skupaj s tekstom deluje tako v polju pravljičnega kot grotesknega. In v vmesnih postajah, kar je s pridom izkoriščeno.
Posamezne slike ločijo glasbeni vložki, katerih glavne vloge s svojim petjem nosijo igralci. Točno tako, kot igralci in ne kot pevci, tudi pojejo, petje pa praviloma okitijo še s hecnimi koreografijami. Z njimi na enako hecen, se pravi grotesken način prikažejo tudi druge elemente predstave, kot je izsiljen spolni odnos, ki, če smo se že ustavili pri tem, ni en sam.
Avtorjem zelo dobro uspe prikazati ujetost človeškega psihičnega aparata v simbolno. Nekaj predstavlja nekaj drugega. Označevalec pokriva označenca. To igro označevalcev v predstavi predstavljamo v vsej njihovi žlahtnosti s kronskim primerom: ko Medvedek Zlatolaski obljubi srečo in da bo zanjo skrbel ne glede na vse, ona pa se mu zaradi tega preda, v roko vzame tlačilko, Zlatolaska dene pod obleko žogo in on jo – napumpa!
Brez odlašanja bomo povedali, kaj nam je najbolj dogajalo. Najbolj nam je ugajala igra Igorja Samoborja. Kot vsi igralci, je tudi on igral več vlog. Najprej pijanega brezdelneža, ki raztura šah in je željan mladega mesa Sneguljčice, ki prespi pri njegovem mlajšem palčkastem kolegu, hkrati pa se ne more pripraviti do etične kršitve varanja žene, poleg tega pa je še do sovraštva razkačen zaradi tistih, ki to lahko. In jasno njegova druga vloga v udobju pomehkuženega arbitra elegentiaruma, mecena mladih obetavnih artistk, ki je gledalcem nudila nemalo slasti.
Pohvalimo še glavno igralko Barbaro Cerar. Razpon njene igre seže od nedolžne deklice, ki si želi videti svet in izkusiti ljubezen, do zmešane starke, ki se je prebrodila skozi sranje in ni dobila drugega od brezimnih in brezčutnih tičev brez občutka. Bravo.
Nova dobra predstava male Drame, torej. Kot smo vajeni – z veliko seksa, kletvic in nadomestkov tobačnih izdelkov.
S punčkami je v barčici jadral matjaž.
Komentarji
komentiraj >>