Exodos se ob petnajstem rojstnem dnevu vrača v stari preverjeni majski termin, iz katerega ga je bila dve leti nazaj vrgla gotovo ne uka želja. Za vodilo si tokrat jemlje drug(ačno) umetnost in se s posluževanjem novih tehnologij loteva znanstvenega, družbeno-angažiranega ter aktivističnega.Letošnja programska izbira stavi na kombinatoriko magičnega števila tri: trije tuji izvajalci, trije domači in trije gostje domačih izvajalcev. In še dve novosti, ki Exodos peljeta v korak s časom: decentralizacija, saj je dogajanje poleg različnih lokacij po centru Ljubljane, prvič na voljo tudi v Vitanju, Hermanu Potočniku Noordungu na čast. Dodajamo pa mogoče še pomembnejši podatek v teh stiskaških časih: karte so brezplačne in si jih lahko zagarantirate kar na spletu »mimovrste«.

Slavnostna otvoritev je pripadla Snježani Premuš in Dolly - my body. Če angleški naslov še ohranja dvoumnost, je v slovenskem – Dolly – moje telo - takoj jasno, da gre za tematiko kloniranja. Prevprašuje jo na »zvočni, vizualni in gibalni ravni«, ko jo postavlja v umetno laboratorijsko situacijo s pomočjo scenografske kulise, neonskih luči in parajočim mehanskim zvokom.

Tako formalno kot vsebinsko predstava spominja na metaforo, s katero se Platon v Državi loteva kritike umetnosti in njene dvokratne oddaljenosti od resničnosti. Kolikor je umetnost le posnetek posnetka, saj posnema obstoječe stvari, ki so že same posnetki inteligibilnih idej. Za ponazoritev lahkotnosti njenega ustvarjanja pa uporablja zrcalo, ki v svojem odsevanju hipoma ustvari celoten univerzum.

Tokratna zgodba o kloniranem telesu sprevrača Platonovo logiko, ko izrablja medij umetniškega za kreiranje kritičnega prevpraševanja znanosti oziroma njene lahkotnosti stvarjenja preko genskega inženiringa. A ne pristaja zgolj na enoumne omejitve dometa zgodbe. Med zgibanjem dihotomij od originala-kopije, moškega-ženske in telesnega–tehnološkega ustvarja vseobsegajočo in večpovedno metaforo, aplikabilno na raznovrstne simbolne forme.

Multiplikatorično funkcijo vizualno nadgradi z izrabo ogledal, videoprojekcij in senc. Tehnologizirano in stilizirano podobo ob mehanskih rezih gibov Nine Milin in izohipsni podobi pomenljivega Madsterja pa kontrapunktira z mesenostjo in oprijemljivostjo hibridnih mutantskih klonov. Prevpraševanje diferenciatornega potenciala med originalom in kopijo se v zadnji instanci zlije v simulakersko potvorbo realnosti. V nenadzorovanem neskončnem procesu uvijanja vijačnice v diktaturo ultimativnega klona.

V ponedeljek je Prešernov trg zasedla avstralska skupina Back to Back Theatre, ki se predstavlja kot »skupina igralcev invalidov«. Na tem temelju je poskušala zgraditi svojo družbeno-angažirano izjavo tudi v predstavi, ob vzporejanju telesnih in čustvenih invalidov, ki jih predvidljivo pokriža z razmerjem med elitističnim jet-setom ter neopaznim malim človekom. Segmentiranje in stapljanje, ki naj bi ju najbrž podčrtal fluktuativni kontekst nekega javnega trga, na Prešercu uspeva le mestoma. Prav tako časovno-prostorska premestitev povzroča preglavice vsebinskemu nastavku o drogeraškem biznisu.

Bolj je predstava intrigantna na formalni ravni, ki prevprašuje potencial performativnega – v prostoru samem, naključnih mimoidočih in navsezadnje gledalcih, že s tem, ko je center dogajanja relativiziran in fabulativna raven mestoma poljubno prilepljena na spreminjajočo vizuro.

Torkov dan je nato določal sklop, ki jih usmerja restrikcija čutov ali prilagojeno zaznavanje, bodisi zaradi bolezni ali zunanjega vzroka/nasilja. Po občutek pa se podajte vsaj na eksperimentalno pot po stari Tobačni, kjer vam bo skupina Crew malce prestrukturirala koordinate čutno-zaznavnega aparata. A o tem več v naslednjem festivalskem terminu. Danes pa se dogajanje pomalem že seli v Vitanje.

Izhod v obljubljeno deželo je iskala Nika Leskovšek.