Petek, 8. 5. 2009
Borja
Borja Močnik recezira zadnjo stvaritev Kan Kicka, ki očitno otvarja njegovo novo 'čustev polno' serijo (v celoti!)
* Kankick prihaja iz majhnega, a glasbeno (natančneje hiphopersko) izjemno živahnega kalifornijskega mesteca Oxnarda. Iz istega miljeja prihajajo (večinoma z založbo Stones Throw povezani) mojstri žanra, kot so Madlib, Oh No in MED (pred časom Medaphoar.
Kankick je sicer Madlibov kolega iz mladosti, že iz časov, ko je v srednji šoli sploh začel pacati beate (kar je bilo daljnega leta 1988), skupaj pa sta v devetdesetih letih na kratko sodelovala v zgodnjem obdobju nadvse uspešnega kolektiva Lootpack, ki sta ga soustvarjala še didžej Romes in emsi Wildchild. No, Kankicka je kmalu zaneslo drugam. Ko je zapustil Lootpacke, je formiral novo ekipo – »Funk Farm«, katere člana sta nekaj časa bila tudi Dj Babu in God's Gift.
Kankick je dalj časa delal podlage za razne druge izvajalce, občasno je tudi rappal, svoj prvenec pa izdal šele leta 2001. Gre za izjemen album From Artz Unknown, pri katerem sodeluje lepo število kredibilnih kalifornijskih MC-jev. Naj jih nekaj naštejem: Medaphoar, Oh No, Declaime, Planet Asia, Visionaries ... Po manjšem zatišju so v manj kot dveh letih sledili kar trije albumi, Acid Massive Musical, The Traditional Heritage, na prehodu med leti 2005 in 2006 je izšel Shifting Spirits, predlani pa še ena mojstrovina – Serious Business This.
Kljub temu, da se je s temi albumi, pa tudi s podlagami za druge izvajalce (kot so Declaime, Blame One, Oh No, in El Da Sensei) Kankick dokazal kot izjemen in samosvoj producent s prepoznavnim stilom, pa mu, zanimivo, še ni uspel nikakršen preboj v „nadzemlje“. Že pred leti je izpilil precej samosvoj slog, ki bi ga lahko označili kot minimalističen, tekoč in »zapohan« (s čimer mislimo, da je precej ležeren, neudrihajoč). Njegovi beati nimajo nikoli preveč zvokov, bobni so definirani, ritmični elementi se ne prikrivajo. Sempli so precej raznoliki, vendar večinoma cinematični in tudi pri teh Kankick stavi na formulo »manj je več«. Pogosto uporablja razne šume, vendar le kot dodatni element ali teksturo in ne v smislu nekakšne lo-fi IDM produkcije. V vseh teh letih še ni imel nobenega večjega „komercialnega“ hita, niti ni dobil pogodbe s kako večjo rapersko založbo, še najbljižje je bil, ko je sodeloval z Lootpacki pri njihovem prvencu in ko so uvrstili en komad, ki ga je naredil z Declaimom na odmevno kompilacijo Superrappin' vol. 2.
Nova Kankickova plošča Beautiful Opus of Love deeper than Flesh je obsežna zbirka inštrumentalov brez katerih koli gostov. Ni gostujočih nakladačev ali prijateljskih producentov, le Kankick, njegovi semplerji in ritem mašine. In Kankick ne popravlja tistega, kar ni pokvarjeno. Beautiful Opus of Love deeper than Flesh tako ne prinaša nekih večjih stilskih zasukov ali novosti. Je pa verjetno njegova „najmehkejša“ in najbolj tekoča plošča doslej. Če so manjši del njegovih prejšnjih projektov vedno sestavljali že nekoliko čudaški in bizarno zveneči komadi, tu in tam se je znašel celo kak ostrejši kos, pa je tokrat pripravil povsem ležerno popotovanje po precej jazzersko navdahnjenih panoramah. Tako kot vedno do sedaj mu je uspelo, da je sempladelični material, ki ga je sicer očitno večinoma kradel iz bogate ameriške jazzerske zakladnice, neprepoznaven. Njegova tehnika vzorčenja je tako fragmentna in natančna, da noben beat na albumu ne deluje banalno, saj je sestavljen iz ogromno koščkov, ki tvorijo počasne, a nagruvane komade. Kadar Kankick uporablja cele (ukradene) loope, jih pogosto postavi v ozadje, tako da ustvarjajo „podzavestni“ puls in ne celotnega karakterja posnetka. Ker tokrat ogromno uporablja klavirske „jazzy“ semple, plošča Beautiful Opus of Love deeper than Flesh spominja na produkcijo še enega ne preveč izpostavljenega ameriškega beatmakerja, Fat Jona. V bistvu bi material na albumu ob prvem poslušanju prej pripisali Jonu kot Kankicku, predvsem zaradi konsistentnosti in koherentnosti prav vseh posnetkov.
Ena od odlik ploščka so tudi prehodi med komadi. Na začetke in konce kompozicij Kan Kick namreč pogosto niza delčke različnih komadov, filmov, nagovorov in šumov nejasnega izvora. Metoda nekoliko spominja na njegov sijajen miks Bored In The Crates Hommage izpred dveh let, v katerem je združeval nezdružljivo. Komade je lepil s povsem nekonvencionalnimi prehodi, pravega miksanja tako rekoč sploh ni uporabil. Vendar pa je tokrat te vložke dodal veliko bolj prefinjeno in subtilno, tako da se povsem tekoče mešajo z beati.
Kankick s projektom Beautiful Opus of Love deeper than Flesh nadaljuje serijo izjemno zanimivih plošč. Ker stalno producira, že več kot petnajst let, so ti albumi ponavadi zbirke starejšega in novejšega materiala, njegova genialnost pa se pokaže tudi v tem, da kljub temu, da ima precej zacementiran slog, vsaka plošča zveni nekoliko drugače oziroma ima nek ohlapen koncept, pa naj to pomeni, da k projektu povabi večje število emsijev ali da se odloči, da bo album povsem ležeren, kot se je zgodilo tokrat.
Vprašanje, ki so si ga v enem svojih starejših komadov zastavili Q-Tip in njegova skupina A Tribe called Quest, dobi pri Kankicku takojšen in jasen odgovor. Kankick can kick!
pripravil Borja Močnik