Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Festival EXODOS 2: Tehnološke okupacije (3472 bralcev)
Petek, 8. 5. 2009
Zala Dobovšek



Tempo tehnološke angažiranosti je zaznamoval tudi preostalo festivalsko dogajanje. Empirično smo se o tem najbolje prepričali v projektu EUX, nadaljevali z vpogledom v proces nastajanja BALLETTIKKE INTERNETTIKKE in še s svarilom okoljske problematike v predstavi THE SLEEP.

Tempo tehnološke angažiranosti je zaznamoval tudi preostalo festivalsko dogajanje. Empirično smo se o tem najbolje prepričali v projektu EUX, nadaljevali z vpogledom v proces nastajanja BALLETTIKKE INTERNETTIKKE in še s svarilom okoljske problematike v predstavi THE SLEEP.

Da spletov znanosti in tehnologije v umetnosti nismo verificirali samo z varne perspektive gledalca, ampak vanjo stopili tudi skozi izjemno eksperimentalno formo, je letos poskrbela belgijska umetniška skupina Crew. Svoj raziskovalni projekt EUX so locirali v okolje nekdanje tovarne Tobačna, ki že samo po sebi s svojo atmosfero zapuščenosti in hkrati vsebinske nasičenosti, dosega pritegljive uverturne učinke. Ti ugodno ogrejejo obiskovalca in ga fluidno integrirajo v potujočo avanturo "neznanih in pol-izmišljenih" sfer.

Projekt EUX (Oni) je interaktivna izkušnja, ki s tehnološkimi orodji relativizira občutenje realnosti, skokovito premešča perceptivne dražljaje in s simulacijskimi postopki ponuja izbrano doživetje, ki s presenetljivim efektom uspe vsaj za kratke hipe navidezno raztelesiti našo otipljivo fiziognomijo. Dobro uro trajajoče taktilno vodenje s strani nekarateriziranih, a še zdaleč ne superiornih ali forsirano nevidnih, performerjev je koncipirano kot nepredvidljiv ekskurz v parcialne in zmuzljive fikcijske prostore. Simulacijsko manipulativna izkušnja sega po robovih še logično zaznavnega, a pogosto prehaja do skrajnih sprevračanj ustaljenega čutno-racionalnega vedenja.

Klikni za veliko sliko: Z nameščenimi očali, slušalkami, računalniško mašinerijo ter že malodane vesoljsko opravo se premestimo v virtualno re-subjektivizacijo, ki svoje vzgibe posreduje z neoprijemljivim svetovjem onstran in njegovim  tesnobnim okoljem sanatorija ter morastimi vrtinci povsem brezimnih prostorov. Z neposrednim dualnim posegom - ki naše okončine vizualno nadomesti s simulacijskimi protezami, sočasno pa v realni komunikaciji vztraja na splošno prevzeti ravni dotikanja -  prav ta »igriva« eksperimentalnost za marsikoga doseže enega najbolj pretresljivih momentov. Sklenjeno tipanje barier resničnega in navideznega ter sugeriranega in individualno neodvisnega vodi v potencialno halucinacijski dogodek, ki srhljivo, a hkrati užitkarsko izgublja občutek za prostor, gravitacijo in čas.

Če rečemo, da je bila t. i. prezentacija večletnega projekta BALLETTIKKE INTERNETTIKKE v PTL-ju zgolj pavšalno dokumentarna, tega vsekakor ne smemo enačiti s kakršno koli performativno suhoparnostjo. Nepretenciozni in anekdotično začinjeni povzetki akcij so poleg prereza »umetniško-gverilske« ideologije (- v katero smo se na našem mediju nedavno nazaj že poglobili) in orisov raznolikih metod njene realizacije z dinamičnim nastopom avtorjev Igorja Štromajerja in Braneta Zormana odstirali tudi pester nabor vzorcev mentalitet na različnih koncih sveta - od Moskve in Milana do Velenja in Hong Konga. Dogodek se je s tem tako nedvomno formuliral več kot le teoretična lekcija o ironizaciji tehnološke nakopičenosti v sodobnem svetu, ki se posledično žarči v vsebinski praznosti.

Skupina Big Art Group nam je s predstavo The Sleep, samodeklarirano kot »filmska turbulenca«, v prvi vrsti povzročala verižne žanrske deja vu-je in kljub dobronamernemu aktivističnemu opozarjanju na kritično ekološko stanje Severnega tečaja in v spremstvu prikladnih literarnih predlog pri gledalcu le stežka dosegla sočutje, še manj pa kakšno konkretno, vsaj v mislih porajajoče, angažiranje znotraj konteksta ozaveščanja.

Idejna zasnova za uprizoritveni koncept, ki je zajemala živo izvajano rock-gotsko glasbo, igralce oz. animatorje in tehnično manevriranje z maketami, kamerami in naknadne »zmanipulirane« projekcije, je resda že dodobra prežvečena, a očitno še vedno izjemno (globalno) vabljiva scenska forma. Kljub temu se je tokratno odrsko ilustriranje difuzno aktualne naravovarstvene brezbrižnosti in malomarnosti zaradi mlačne interpretacije in skrajno premočrtne dramaturške linije razvodenelo skupaj z ledenimi kockami na Severnem tečaju. Ime predstave je tako žal postalo troumno.

O tehnoloških (ne)funkcionalnostih je premlevala Zala Dobovšek.

 



Komentarji
komentiraj >>