Ker jih je gospod Eastwood letos dopolnil 79, njegova obelodanitev, da je Walt Kowalski zadnji lik, za katerega je stopil pred filmske kamere, niti ni tako neverjetna. Če drži, da je Gran Torino Clintov poslednji filmski otročič režije, produkcije in glavne vloge, gre za labodji spev, ki bi si ga ob zaključku svojega filmskega opusa želel marsikdo.
Skoraj 50 let je od tega, ko je Sergio Leone dotedanjega igralca B produkcijskih filmov z »dolarsko trilogijo« povzdignil v ikono špageti vesternov. Štiri desetletja so minila od trenutka, ko je Clint Eastwood prvič nameril pištolo v Umazanem Harryju … Tokrat se Clint vrača s filmom, v katerem je njegov klasični lik »slabega fanta« združen s senzibilnostjo, ki je v zadnjih letih prevevala večino njegovih režiserskih projektov.
Ker jih je gospod Eastwood letos dopolnil 79, njegova obelodanitev, da je Walt Kowalski zadnji lik, za katerega je stopil pred filmske kamere, niti ni tako neverjetna. Če drži, da je Gran Torino Clintov poslednji filmski otročič režije, produkcije in glavne vloge, gre za labodji spev, ki bi si ga ob zaključku svojega filmskega opusa želel marsikdo.
Eastwood je skupaj s scenaristom Nickom Schenkom ustvaril eno najboljših hollywoodskih produkcij tega leta, ki pa jo je oskarjeva akademija pri nominacijah suvereno spregledala. Zelo verjetno je temu botrovala tudi njegova politična nekorektnost, saj Eastwoodov in Schenkov rasistični mizantropski veteran korejske vojne Walt Kowalski svoje azijske sosede naslavlja kar s »podganami« in »barbari«.
Godrnjav in osoren vojni veteran Walt Kowalski morda najbolj spominja na lik Billyja Munnyja iz Clintovega oskarjevca »Neoproščeno« iz leta 1992. Gospoda Kowalskega tokrat ob pamet spravljata lastna sinova in njuni razvajeni otroci, ki predstavljajo skrajni individualizem visoko modernizirane družbe, katere simbolno obeležje je prav Waltovo največje bogastvo - Fordov Gran Torino letnik 1972.
Po drugi strani pa na Waltovo sveže pokošeno trato »vdira« sosedska družina Hmongov (jugovzhodne azijske manjšine, ki se je v vietnamski vojni borila na strani Američanov) in kazi Waltov ksenofobični pogled na (po njegovem mnenju) nekoč idilično predmestje, katerega edina reminiscenca je v vetru plapolajoča ameriška zastava.
Osamljenost visoko industrializirane družbe je kontrastirana s tradicionalistično vzhodnjaško skupnostjo, ki premore celo hišnega vrača. Tako na Waltovi verandi med seboj z vso silo treščijo vzporedno bivajoče vrednote individualizma in kolektivizma. Če individualizem deluje izolacijsko in ostarele neuporabne člane človeške skupnosti obsoja na pasjo družbo, kolektivizem nasprotno temu utesnjuje in duši.
Walt, ki po treh letih morij v korejski vojni ve več »o smrti kot o življenju«, se odloči zavzeti vlogo razsodnika v hmongskih sporih. Po prestanem vojaškem drilu v Koreji se zdi, da je prav Walt ta, ki bi lahko pomiril vročo kri uličnih band, zato duhovnikove besede in svarilo »Gospod Kowalski, nismo v Koreji« seveda izzvenijo v prazno.
Gospod Kowalski še vedno živi v 50-ih, njegov domet sega kvečjemu v leto 1972, ko je bil izdelan njegov Gran Torino. Kljub svojemu statusu upokojenega avtomobilskega delavca je Wally v srcu vojak, zato so vojaške tudi njegove strategije uveljavljanja pravice in kazni. Njegov poseg v ustaljeni tok ulične dominacije sproži čisto pravo vojno stanje.
Sočni dialogi skupaj z Eastwoodovo izjemno igro ustvarijo lik, ki ga je težko pozabiti. Stavek »Ste kdaj srečali koga, s komer se ne smete zajebavati? To sem jaz.« lahko brez učinka patetike izreče samo ostareli Clint. Z Waltom Kowalskim namreč ne gre zobati češenj iz vsaj dveh razlogov: ker ima na vesti medvojne umore in ker ga lovijo tudi drugačni demoni preteklosti. Povedano po Waltovo: »Človeka najbolj lovi tisto, kar mu niso ukazali.«
Zato je pot iz tragične situacije, ki je s posvetnimi sredstvi ni več mogoče rešiti, prav v Waltovem samožrtvovanju. Silovitost njegovega prostovoljnega pohoda v plaz izstreljenih metkov spominja na Ajantov nabod na lastni meč in samo-oslepitev kralja Ojdipa. Torej zaključek, ki ga je znotraj ostrega hollywoodskega ločevanja med dovoljenim in nedovoljenim moč videti zelo redko.
Skupaj s Clintom se je v Fordovi klasiki popeljala Tisa V.
Komentarji
komentiraj >>