Jasna Črnjarić recenzira koncert finskega harmonikarja Kimma Pohjonena v Rovinju ... (v celoti!)
Kimmo Pohjonen, 9. 5. '09; Rovinj, Hrvaška
* Len majski večer v rovinjskem starem mestnem jedru ni dal nič kaj misliti, da je v skromnem baročnem gledališču vse pripravljeno za nastop harmonikarskega avantgardista Kimma Pohjonena. Finskega glasbenika je slovensko občinstvo na odru že doživelo, medtem ko je Hrvaško obiskal prvič. Njegov nastop je bil hkrati poslednji dogodek v spomladanskem delu glasbenega ciklusa Gandusiana, ki je v slabih dveh letih v istrsko mestece med drugimi pripeljal Kammerflimmer Kollektief, Huun-Huur-Tu, Balanescu Quartet, Evelin Petrovo, Pierra Bastiena in Dhafera Youssefa, kar utrjuje Gandusiano na prvo mesto lestvice najzanimivejših koncertnih projektov na Hrvaškem, kljub - nujno je opomniti - še vedno zelo porazni promociji.
In čeprav je kako minuto do 21. ure kazalo, da bo obiskovalcev v teatru prav toliko, se je prostor navsezadnje prijetno napolnil. Simpatični in pristopni Pohjonen se je s svojim glasbilom ter naglavnim mikrofonom povzpel na oder, založen s posebnim stolom z blažilci nihanja, paleto pedal, prenosnikom in nekaj desetimi lučmi.
Njegova pojava deluje suvereno in odločno. Poskrbljeno je za vse. Ozvočena in z digitalizacijo opremljena kromatska harmonika s črnimi in belimi tipkami je okrašena z bleščicami; Kimmova halja je skrojena iz bogatega črnega in srebrnega blaga, prevlečena mizica za prenosnik pa prav tako ne ostane neusklajena z vizualno podobo nastopa.
Tehnično morda niti ne toliko brezhiben nastop Pohjonen začne iz svojega matičnega žanra – klasike -, ki pa prav kmalu, s pomočjo pedal, spojenih na telo harmonike, doživi metamorfozo v orgelsko grmenje. Glasbo, ki je vsakemu izmed prisotnih ušes prek surround tehnike zagotovila odličen sprejem, so na odru nenehno spremljale barve. Sledeč svetlejše melodije, Kimmove onomatopeje kapljanja vode ali kotaljenja kamna, so reflektorji oddajali mehko modro ali zeleno svetlobo. Na prav na odru rojenega demona v igralcu so žarele rdeče luči, občinstvo pa je energičnega Finca, ki mu ga je uspelo že med prvim komadom psihično vsrkati v svoj avdio-vizualni predpekel, nagradilo s spontanim ploskanjem.
Pohjonen se je posvečal tudi svojim narodno-glasbenim koreninam, ki jih je pospremil s tribalnim ritmom, izvedenim iz posemplanega raztegovanja meha glasbila. S pomočjo digitalnega delaya niso umanjkali niti njegovi trademark glasovni skoki v zvočni gozd, kjer so doma ptice, volkovi in šamani. Medtem, ko mu po kitastih rokah lije pot, Kimmo brez praznega hodu nadaljuje s poigravanjem s podobo sebe kot medija v transu. Izpod špičastih obrvi in med njima ostrih izraznih gub, se Kimmove oči začnejo obračati, telo trzati in krčiti, roke pa izpustijo harmoniko in ob vzklikih začnejo tepsti prsi. K interdisciplinarnosti nastopa prispeva njegova uporaba telesa kot poligona za samokaznovanje, pospremljenega z gestikuliranjem in mimiko zamračenega uma. Kimmo v svoji domnevni blaznosti utiša glas, dvigne harmoniko ter ponovno zaigra z oporo posnetega basovskega ostinata, naokoli divje stopa in pleše, presenetljivo vešče se ob tem izogiblje kablom. Ponovno zaigra ob bolj vozeči ritmični podlagi, tokrat posneti prek posemplanih udarcev na samo harmoniko in se oprime prvin argentinskega tanga, ki je, mimogrede, na Finskem celo bolj popularen kot v nekaterih južnoameriških deželah.
Nastop oziroma kar performans, se zaključi s ponovnim crescendom glasbe kot tudi svetlobe in Pohjonenove telesno-obrazne izraznosti. Harmonikar se nekajkrat vrže na tla, dviguje noge v zrak, silovito udarja po tipkah, in se, prevzet s hrupno kakofonijo elektronskega in organskega, navsezadnje skrije za raztegnjenim mehom glasbila.
Glede na to, da ga navdušeno občinstvo pospremi z glasnimi ovacijami, se sedaj nasmejan in prepoten igralec odloči vrniti na bis in odigrati še en komad, ki bi ga sam označil kot „industrijsko poljedelskega“, saj je nastal iz računalniško zmanipuliranega brnenja traktorjev, na novo utelešenega prek prebiranja tipk.
Premierni hrvaški koncert ene izmed največjih svetovnih harmonikarskih zvezd ni minil brez premislekov. Da je Pohjonen v svojem početju avantgarden, nedvomno drži. Da je originalen in inovativen, prav tako. A zdi se, da je Kimmo predvsem našel tržno nišo, ki jo je s količino domišljije, ki jo premore, zmožen vedno znova polniti in osvežiti s prijemi iz etno, rockovskih, klasičnih, plesnih, eksperimentalnih, elektronskih, takih in drugačnih godb. S klasično izobrazbo harmonikarja in zajetnimi izkušnjami v raznorodnih glasbah je Pohjonen skreiral svoj show, ki ga ima v celoti pod kontrolo. In ravno takrat, ko deluje, kot da bi bil z duhom neprisoten in zbezljan, gre pri Kimmu le za masko, in sicer za masko zelo racionalnega možakarja, ki ima maksimalen nadzor nad najmanjšim delčkom performansa. Njegov nastop je ustvarjen dramaturško, ima svoj scenarij; je zelo ekspresiven, a tudi visoko kodificiran.
Če vemo, da Pohjonen pravzaprav vedno nastopa kot trojec z oblikovalci zvoka in luči, se zastavlja tudi vprašanje, kako bi ga obravnavali v manj maksimalistični luči - brez light showa, performativnih prvin, kostumografije in koreografije. Kimmov ekscentričen pristop k muziciranju je vsekakor hvalevreden, saj bi bila z mentalno odprtimi glasbeniki, kot je Pohjonen, svetovna glasbena scena razvitejša in bogatejša. A vendarle se ne morem znebiti vtisa, da je iz sebe v prvi meri naredil donosen proizvod s popolno celostno podobo, navkljub domnevni življenjskosti njegovega nastopa. Ta namreč kljub močnemu udaru na čute poslušalca oz. gledalca le-tega vendarle pusti nekoliko lačnega prvinskosti improviziranega in pristnosti spontanega. Kaže pravzaprav, da je koncept njegovega igranja organskega glasbila iz naroda, kot je harmonika, sprepleteno z izvenglasbenimi elementi, iznajdljivo utemeljeno ravno na tistem, kar običajen harmonikar - ne bi počel.
Po Rovinju se je za Radio Študent potepala Jasna Črnjarić.
Komentarji
komentiraj >> Re: Kimmo Pohjonen!!!
bogdan [12/05/2009]
Bravo Jasna. Če me kdo vpraša kako je bilo na koncertu mu bom odgovoril da točno tako kot piše v recenziji koncerta na RŠ.
odgovori >>